sreda, 18. december 2013

Ljubljanin ampak

Pred kakšnim tednom je moje brskanje po svetovnem smetišč.. pardon, spletišču, kot strela z jasnega prekrižal zapis, ki naj bi med drugim služil "prijazni vzpodbudi", da končno izpolnim nekoč davno dano  obljubo. In ker se je od takrat Zemlja že z vseh strani nastavila Soncu, zapisku pa je sledilo nadaljevanje, sedaj skoraj nimam več izgovorov, da se Lublani postavim v bran. In dlje kot sem razmišljala, bolj jasno sem videla pomanjkljivosti v svoji naivni obrambi. Pobovi argumenti so pač predobri, da bi se lahko kosali z moji kvazi romantičnimi predstavami. Ker ima prav. Ampak jaz se po sedmih letih v mest(ec)u počutim bolj doma kot na naslovu, ki je zapisan na mojih dokumentih. 

Ker ... ker moja Ljubljana je krasna. V moji Ljubljani si sam svoj šef in nihče ne ve, kakšne barve so v vrtcu bile tvoje pajkice. Moja Ljubljana je tako ljubko majhna, da lahko z Gradu skoraj pljuneš v Šiško in hkrati dovolj velika, da se lahko pretvarjaš, da je BTC v resnici v Celovcu. Dovolj majhna, da te ob vztrajnem zahajanju v isti lokal pričaka črna kava in dovolj ogromna, da je v petek taisti prostor nabasan s popolnimi neznanci. Za izgubljanje. In ker v sploh ni pravo mesto, se v resnici nikoli ne moreš izgubiti! (Razen v glavi, ampak pustimo to za kdaj drugič.)

Med betonskimi stolpnicami (ha-ha) se lahko nastavljaš prepihu takrat, ko vetra sploh ni, in se v Tivoliju smejiš racam, ki padajo na ledu. Ko hodiš po ulicah, se pred tabo nariše bizarna mešanice zgodovine arhitekture, ki se ji nekako uspe stlačiti v celoto s premajhnimi okni in obledelimi fasadami. Po Miklošičevi grem lahko še stokrat in bom vsakič našla novo stavbo, nikoli pa ne bom poizkusila vseh burekov. Ker sem svojega najljubšega že našla, v podhodu železniške postaje ga dobim skupaj s tono priliznjenih nasmeškov. 

In galerije in kino Komuna in Kinodvor in Slaščičarna in Kongresni trg v megli. Pa bela tišina, ko zapade prvi sneg. Križanke v jeseni! Poznovečerna vožnja z avtobusom. Nazorjeva, ker je Čopova prepolna. Zgražanje nad prenovljenim delom Opere. Zemljevid ''prosto'' dostopnih toalet v centru (Tromostovje-Nama-Konzorcij-knjižnica). Parki. Ker parki pomenijo gugalnice. In gugalnice se najboljši instant približek letenja.

Jebemti. Rajš bi bla cinik.

 


petek, 29. november 2013

Urške

*Spodnjo besedilo vsebuje posploševanje. Ne vzet osebno, picajzl. (Kot pikolovec in ne kot sramna uš.)

Ko je bila Ljubljana samo še malo večja vas in gospodom s klobuki iz žepov še niso moleli ajfouni, je takratni največji distributer fig - ki, pacek, zagotovo ni imel registriranega popoldanskega espeja - v ravno pravšnje rime skril zgodbo o neki deklini. Deklini, ki ni videla dlje od svojega nosu, na koncu pa, tako kot izločki vseh, ki so kaj veljali, končala v Ljubljanici. Seveda dopuščam možnost, da se je srečno omožila v harem, kjer se je lahko primerjala z ostalimi ukradenimi lepoticami. Ampak tam, kjer Franc zgodbo konča, se za čisto navadne povprečneže šele začne. Vodni vrtinec se je umiril, veter, ki je razkadil težke oblake, pa je zdaj samo še po licih božajoča sapica. Gospodiči potrebujejo še trenutek in kozarček, da ublažijo izgubo žlahtne cvetlice, ljubljanske gospodične pa se nemo spogledajo in še preden je izgubljen naslednji pošvedran čevelj, je na plesišču že nova urška. Ta, ki je, ko so bile sence še krajše, staro prav zaničljivo pogledovala iz druge vrste firbčnežev. Ta, ki bo zdaj postavljala smernice za obrobo podkril; mogoče bo vpeljala ščipanje v lica, do bodo ta bolj pordela; in mladeniči najbrž kmalu sploh opazili ne bodo, da je stara izginila.

No, danes, ko se pleše samo še na zumbi in tečajih svinga, in je povprečna elektronska naprava pametnejša od povprečneža, ki tlači zemljo, se dekleta v duhu volilne pravice za vse zgražamo nad kozmo fotografijami, nosove pa pridno tiščimo v knjige. (In kozarce z najcenejšim izbranim vinom.) Ob koncu dneva pa za sprostitev - to je tak univerzalni izgovor - odpremo socialna omrežja in skupaj s cimro nič kaj po damsko obžalujemo splošni primanjkljaj dostojanstva. Šele po tem ko se strinjata, da je višina ličnic premo sorazmerna s količino kokošjih karakteristik, zajameta sapo in ugotovita, da sta največji kuri vidve. Tiho se obrneta vsaka k svoji kišti in z mislijo na petnajst let izobrazbe trpko vzdihujeta, ko se sprašujeta kako grob smirkov papir uporablja Tjaša, da se bliskavica tako zelo odbija od tiste porcelanaste polti.

In ne glede na to, kako pametne, izobražene in racionalne smo, fino se nam zdi, ko nam naključni neznanec pridrži vrata ali nam mežika mimo vseh frajl na Čopovi. (Čeprav mu je najbrž samo sonce kurilo vidne živce.) Naše emancipirane riti znajo prav veličastno plahutati s trepalnicami, ko je treba na zgornjo polico dvigniti kovček z garderobo zadnjih dveh tednov in pol metra priročniki o samskem življenju; drugič pa reproduktivni organi zadovoljno predejo, ko se tvoj poba prav po telečje zabulji vate. Dekliška nečimrnost pa je taka hecna stvar. Mladci pod sovražnimi pogledi ne bodo zbezljali stran samo takrat, ko dečve ne bo mučil podkožni mozolj na lopatici, suho lasišče ali glivice na podplatih. Ker v resnici je vseeno, kaj si misli cel svet, če se urška počuti debelo.

nedelja, 10. november 2013

Kozarci V

Lily

Lase je spela na vratu in s priprtimi očmi premerila svoj odsev. Če je roke sklenila za glavo, se dojki nista zdeli tako utrujeni in trup je bil videti daljši. Tisočkrat se je v mislih zahvalila svojemu predhodniku, da je ogledalo pritrdil v najtemnejši kot spalnice, tako da je zdaj lažje zanikala temne kolobarje pod očmi. Prepih jo je oplazil po hrbtu, bradavičke so ji otrdele in gola je zlezla pod odejo. Nekoč je iz mamine omare izmaknila staro šatuljo, ki jo je sedaj čakala pod posteljo. Iz navade je podrgnila po pokrovu, kot da bi še vedno upala, da bo obrisala prah, ki se je po tolikih letih že zažrl v staro rezbarijo. Zaprtih oči je poskušala šteti vdihe, pa je nekje po tretjem obupala, v ihti odprla pokrov, in izpod kondomov (Hm, kdaj je nazadnje?) izvlekla joint. Jezila se je na Jeremyja, ker ji darilca ni zavil v plastiko, v resnici pa je dobro vedela, da je kriva sama, ker se ji je embalaža zdela čisto preveč pikolovska.

Zavila je z očmi, ko je ugotovila, da je vžigalice pozabila v kuhinji, nato se pa spomnila, da je tam tudi steklenica vina. V spalnico se je vrnila brez kozarca. Pa kaj, saj ni nikjer nikogar. Nemarno je polokala prvih nekaj požirkov iz steklenice in si že tisočič razbijala glavo, kdaj so se ji materina pravila za življenje vžgala nekam globoko v možgansko deblo. Ob dnevih, ko je bil današnji, se ji je zdelo, da jo je njeno moraliziranje žgalo po celotnem krvožilnem sistemu. In tako je sedaj kljubovalno strmela v malo leseno škatlo - edino stvar, ki jo je obdržala od doma - ter počasi vdihovala opojni dim. Čakala je, da jo preplavi siva mehkoba, vendar je trajalo dlje kot ponavadi. Preklela je preluftano robo. In preklela je sebe, ker je po tem, ko je že dve leti živela od lastnih prihodkov, droge in kontracepcijo še vedno skrivala med spodnjim perilom. (In kaj res imajo dekleta z valjanjem svojih skrivnosti med modrci in dokolenkami? Mogoče gre za tisti zadnji, lažni občutek intime, preden ji moški sleče hlačke, oba pa dobro vesta, kaj ga čaka pod njimi.)

Prepih je dim odvlekel nad mesto, ona pa je potočila eno samo solzico. Kraljica patetike. Ker se ji zdijo na smrt zatrapani moški blazno romantični, ženske v podobnem stanju pa navadne kure. Ker je Prevert njen najljubši pesnik zaradi ene same pesmi, ostale se ji zdijo preveč prisiljene. Ker med petkovim pijančevanjem grizlja korenčke, da vsaj malo utiša slabo vest odraščajoče ženske. Ker se ji boks zdi zabaven. Ker je nazadnje seksala pred enim letom. Ker Prousta bere, da lažje zaspi. Ker je zaspala, preden si je sploh pridrgnila orgazem.

sobota, 26. oktober 2013

Pogojnik


prijela bi ga pod roko in ga odpeljala v mesto
mu pustila, da mi kupi čaj
in ga prepričala, da je kostanj življenjsko pomemben
na ploščadi med stolpnicama bi stala na prepihu
in ker lepopis ni njegova vrlina
bi se cankarju smejala v brk
v ritmu hlapčevstva časa bi topotala po listju
se muzala kosmatim šapam štirinozcev
in klenim starčkom, ki so močnejši od krhkih kosti
bil bi moje ravnotežje
ko bi se spotikala čez lastne korake
ker glej! veje v vetru, golobov kakec, Čolnarna!
ko bi le lahko njegov razgled na parkiršče
in mojega na stari hrast
zamenjala za sinhron utrip src

 

sobota, 12. oktober 2013

Šov

Dragi vsi trije bralci in bralke,

lepo pozdravljeni v Sobotnem večeru z Limono. Potopljeni v rahlo samopomilovanje se bomo nocoj sprehodili po glavni prometni vpadnici Limonine glave. Vremenske razmere niso naklonjene starim brisalcem, še manj tistim, ki dežnike puščajo v naključnih restavracijah. Pa ne brisalci. Uporabniki marel. In naj vas obilica odcepov ne zmede, kaj šele premami. Kaj hitro se namreč zgodi, da se izgubite v lužah pred kratkim na novo pridobljenega cinizma. Nikoli več ne boste srečni. In vsak dan ste bližje smrti. Samo povem.
 
Med tem ko (bolj ali manj kvalitetno) umirate, se velikokrat zgodi, da hočete v preostanek svojega časa stlačiti kup stvari, za katere ste prepričani, da so nujne za vaš obstoj. Ne skrbite,  ko boste umrli to ne bo več pomembno. Če boste imeli otroke, vas bodo preklinjali zaradi dolgov, ki ste jim jih zapustili, sicer pa lahko na hitro predvidimo, da vas bodo mrtve našli v lastnem urinu z prežvečenim ušesom, ker mačke že tri dni nihče ni nahranil. No, preden popolnoma zamorim vzdušje - naj se vrnem nazaj usklajevanje obveznosti. Kupiti najdražji rokovnik na slovenskem trgu sploh ni zagotovilo, da bo dan uspelo peljati po vnaprej začrtanih tirnicah. Vse skupaj bo še najbolj podobno Slovenskim železnicam. In njihovim zamudam.

Ampak včasih - včasih pa se pripeti, da dopoldne kljub nemogočemu jutru (ki je bil v bistvu še noč) steče gladko in po vseh (ne)napisanih pravil. Ko se to zgodi ... ne dovolite se prepustiti, ker sprostitev je smrt! Sprostitev lahko pomeni izdajo ravnotežja in skorajšnji padec na moker asfalt. Mogoče boste imeli srečo (ki je itak samo družbeni konstrukt) in sem vam bo s papirnatimi balerinkami uspelo vkopati tako zelo, da boste pete čutili nekje pri mednožju. Aja, v rokah pa ste imeli vrečo s praznimi steklenicami. Zelo tanko vrečo z zelo veliko steklenicami. Aja, pa ravno cesto ste prečkali. Aja, pa dežuje, ne tega pozabit.

Sredi dneva boste zapakirani na avtobusu izpolnjevali tisto trapasto potrebo po varnosti in ugotovili, da dnevni dvig vaše samozavesti pripada kričečemu ekranu, ki mu v mislih prav predrzno odgovarjate, ko vas vpraša "Ali ste vedeli to najbolj splošno dejstvo, ki je jasno vsakemu, ki ni popoln bebec?". In ste tam, rahlo zadovoljni s sabo, ker ste kupili cajtng, nato pa se vrnete domov, zažgete špinačo in se spomnite, da živite z nekom, ki je nekje med vzporednim študijem mimogrede ustvaril lastno črkovno vrsto. Nekje pri trinajstih je bila vaša najljubša pisava komiksans. Obupno povprečni ste. Ampak hej, pred smrtjo smo pa vsi enaki. : )

Pa lepo sanjajte. Ker jutri boste najbrž na(za)jebali.
 

torek, 08. oktober 2013

Največja sestavljanka

Bila sem še mladič, ko je moj vrhunec preživljanja časa predstavljajo zlaganje pisanih koščkov v smiselno celoto. Imela sem kup sestavljank in goro nenapisanih pravil, ki so bila moj sveti algoritem. Najprej vse koščke obrneš na pravo stran, jih razvrstiš na kupčke po podobnosti barv, nato pa se lotiš sestavljanja. Krstna uprizoritev je vedno pripadla glavnemu motivu, ki so mu počasi sledili kosi ozadja in šele na koncu okvir slike. Prepričana, da so moja pravila hkrati tudi pravila univerzuma, sem bila bolj kot ne pretresena, ko sem sestrično nekoč zalotila, da je najprej sestavila okvir. Trmasta in prepričana v svoj prav, sem srečanje zaključila s plezanjem čez sosedovo ograjo, da bi se po najkrajši pot čim prej vrnila domov. Ker doma si sam svoj šef in doma igraš po svojih pravilih.

Danes sestavljank ne maram več. Z najvišje police se mi zahrbtno posmehuje rojstnodnevno darilo, ki ga je M. lani prav hinavsko zavila v te-pa-morš-sestavit-ker-so-darilo papir, jaz pa skomignem z rameni, vsakič ko zagledam škatlo. Zakaj velika opustitev mozaičnega športa? Ne bi vedela, z lahkoto pa potegnem vzporednice med puzzli in svojim poskusom življenja. Koščkom kar naenkrat lahko sam pripišeš pomembnost - tisti z osrednjo podobo so večji, velikokrat se premikajo težje. Zato so pa nekateri drugi majhni in sladki in skoraj lepljivi. In hecno, kot da bi že nekoč davno vedela, da življenje nima okvirja. Vsaj ne takega, ki bi dokončno zamejil sestavljanko. Na rojstnem listu ni podatka o dimenzijah življenja. Nekaterim bi se to zdelo vznemirljivo, mene večino časa straši. Kako veš, da ne potrebuješ še malo neba, ali da nisi zabredel že pregloboko? Pač probaš, ane.

Verjamem, da je sestavljanje individualni šport. Če imaš srečo, najdeš koga, ki ti pomaga koščke obrniti na pravo stran in te nato pusti samega. Da jim najdeš pravo mesto v sliki svojega sveta. Ti mu pomoč vrneš in mogoče ugotovita, da se del vajinih koščkov ujema. In če ne, imaš še vedno podobo, ki je samo tvoja.

torek, 17. september 2013

Skupaj z mrzlimi podplati je prišel tudi moj najljubši čas v letu. No, do uradnega začetka manjka še teden, vendar hladna jutra že napovedujejo šelestenje pod podplati in odprtje sezone šalov. (To je pomembno, ker imam rada šale.) Sedaj držim pesti, da letos ne bom opeharjena prave jeseni, tako kot sem bila pomladi.
Kaže že vredu - vsaka prava jesen ima kvaliteten uvod. Tak, ko loviš zadnje sončne žarke na obali in brskaš za lupinicami školjk. Ko se poskušaš izgubiti v uličicah pa ne gre, ker je mesto premajhno in veter morju ne pusti ostati neslišno. In misliš, da si kopalke zaman tlačil na dno nahrbtnika, pa nato vseeno izsiliš vreme, da lahko domov odneseš sol v laseh.

In kdo bi si mislil, da so slani poljubi tako sladki.
Pa še ena stara. 

ponedeljek, 09. september 2013

Roman v verzih, ki to ni

 
Danes furam svetobolje. Danes naveličano srkam čaj z mladim Wertherjem, pogovor z Jevgenijem pa se je ravnokar utopil v neskončnosti dolgčasa podeželja. 
Danes se grem eksistencialno krizico.
Danes si grem na živce.
Privilegirana mularija, med tednom nastanjena v univerzitetnem mestu, čez vikende pa pod streho svoje mame gostuje v oddaji edinega plišastega medveda pri bajti.
 
Gospod medved (očitajoče iznad zapiskov): "Ampak saj vam nič ne manjka."
Privilegirana mularija: "Vem."


sobota, 24. avgust 2013

Kozarci IV

Lily
  
Lilianne Dorothy Rogers je pri svojih (Še ne!, kot je sama dosledno opozarjala) sedemindvajsetih letih živela v najemniškem stanovanju in bila finančno preskrbljena. Po tem ko je žalostno ugotovila, da ji diploma iz umetnostne zgodovine in angleške književnosti lahko služi kvečjemu za kurjavo, je v lokalnem časopisu našla razpis za mesto pripravnika v enem izmed pomembnejših gledališč v državi. Tik pred potovanjem po Evropi je zbolela (pljučnica) in tako je imela prihranjenega dovolj denarja, da si je lahko privoščila nekaj mesecev neplačanega dela. "Deklica za vse" je v pol leta svoj imenik napolnila s številkami vseh, ki so imeli kakršnokoli povezavo z delom v Hiši. Od lučkarjevega asistenta do direktorjeve žene. In ljubice, se razume. Ko je šlo kaj narobe, so poiskali njo in zadeva je bila tako rekoč urejena. Če je bil kontakt nedosegljiv, je žarnico zamenjala sama ali pa pomagala v garderobi, ko se je maskerka napila. Bila si je sposobna zapomniti imena in bolezni vseh sorodnikov zaposlenih ter pokazala ravno pravšnjo mero zanimanja, da so ji bili vedno pripravljeni priskočiti na pomoč. Kmalu je postala nepogrešljiva in ustvarili so delovno mesto posebej zanjo.

Nori gledališčni urnik ji je nekako uspelo spraviti v samo njej znano rutino, ki je v tednu vključevala skoraj cela dva prosta dneva, ki ju je porabila za rehabilitacijo od množice obrazov. Sploh v zadnjem mesecu pa sta ji bila premalo, ker se je direktor odločil svoj denar zapraviti za obnovo prastarega vikenda v gorah, na svoj stolček pa je svojega sina. Lily je šlo na bruhanje ob Andrewjevi stereotipnosti razvajenega mulčka samooklicane visoke družbe. Rahlo debelušen in vodenih oči je ob njenem prihodu v Hišo deloval popolnoma neškodljivo, nato pa je za dve leti odšel v tujino "nabirat izkušnje". Če je to pomenilo, da je maščobno maso zamenjal s kilogramom ega odveč, si je izkušenj vsekakor nabral. Še preveč, je Lily namrgodeno ugotavljala, ko je stala pred polico z vinom.

Pogled v njeno nakupovalno košaro bi pokazal, da ji proces odraščanja ni nikoli zares uspel. Z željo obdržati najboljše obeh svetov je eno polovico zasedala steklenica in drugo čokolada z lešniki. Šele tik pred blagajno se je spomnila, da se je ta teden (kot tudi vseh sto prej) odločila, da bo živela zdravo. In če to pomeni, da bo sedaj svoje mesto prepustila trem najstnicam, ki jim kljub drzni opravi ni uspelo izgledati polnoletno ... jim ga tudi bo. Starejši gospe brez očal je pomagala poiskati številko na tehtnici, nato pa izgubljeno obstala med družinskimi pakiranji korenja.

torek, 06. avgust 2013

Kozarci III

Končno se mu je uspelo izmuzniti iz primeža klepetave družbe, da bi se za trenutek umaknil v tihi kot in poskusil urediti misli. Že je mislil, da je zgrešil kuhinjo, ko se je spotaknil ob nemarno vržene škornje, nato pa si je olajšano oddahnil. Kupi posode so zakrivali Lily, ki je s hrano v naročju sedela na tleh in nepozorno spremljala televizijski program. Ustavil se je sredi koraka; ni je hotel zmotiti, niti ni želel pogovora. Nič pa ni imel proti opazovanju. Očitno je čakala na točno določeno novico, saj se je ob napovedi nagnila naprej in nehala žvečiti. Do konca prispevka ni trenila z očmi, nato pa se je namrdnila, kot da ne bi slišala tistega, kar je hotela. Lase je spela, še vedno pa ji je nekaj pramenov plesalo okoli obraza in zdrznil se je ob spoznanju, da je od njegovega prihoda minila že skoraj cela oddaja poznega dnevnika. Prestopil se je in nehote brcnil v čevlje. Ni bila videti preveč presenečena, ko ga je zagledala, pa tudi ne preveč navdušena. Tudi sam ne bi bil, če bi ga zmotili pri nečem, kar je bilo videti kot prvi pravi obrok v dnevu.
"Boš malo?," je pomignila proti krožniku.
"Hvala, nisem lačen."
"Ne zgledaš tako," se je zasmejala in John se je odločil, da ostane. Ker je postal lačen. Lačen njenega smeha. Pobral je njen na tleh ležeči plašč, z njim previdno ogrnil bližnji stol in prisedel. Ni bilo videti, da bi opazila njegovo oklevanje preden se ji je pridružil na tleh.
"Si že dolgo tukaj?"
"Dovolj dolgo, da sem se lahko smejal Georgeu, ko je nahrulil dostavljavca, ga poslal domov in sam začel pripravljati ... karkoli smo že danes pač jedli." Lily ni kazala znakov nenadne slabosti ali preganjavice zaradi nenapovedanega sestanka na drugem koncu mesta. Še več, zaupljivo se je nagnila proti njemu in ga v zadrževanem smehu čisto potiho vprašala: "Je hotel svojo zeleno kravato, kajne, da jo je hotel? In Jules mu jo je prepovedala?" Prikimal je: "Kako to, da ju tako dobro poznaš?" "Sestrična, si pozabil?"
"Že, ampak to še nič ne pomeni." Za trenutek zmedeni pogled mu je dal vedeti, da je večina njenih sogovornikov zadovoljna s prvim odgovorom. "Ko sem iskala stanovanje, sem tri mesece živela v njuni sobi za goste.'' "Zakaj si iskala stanovanje?" Vstala je: "Zato, da bi imela kje živeti." Bil je prepričan, da se je soba ohladila vsaj za stopinjo, medtem ko je pomivala krožnik. Že je hotel oditi ... "Boš vino?" ga je nežno vprašala. "Raje bi kaj močnejšega." Grdo ga je pogledala, se vrnila h koritu in sebi natočila poln kozarec. Drugi je ostal prazen. Stopila je mimo njega, se spodvitimi nogami usedla, glavo pa naslonila na sedež stola. John je imel občutek, da se pogovarja z ne preveč udomačeno mačko, ki mu bo vsak trenutek pobegnila. Hvaležen je bil za vsak trenutek, ki ga je s prijateljem popoldne preživel v kuhinji, četudi mu bodo roke še dva dni zaudarjale po olivah. Ker je sedaj vedel, da bo v omarici nad koritom našel steklenico žganja. Bila je skoraj prazna in ni se mu zdelo vredno umazati še več posode. Čisto počasi se je spustil proti tlom. Naredil je požirek. In še enega. 
"Zakaj sva na tleh?"
"Zate ne vem. Sicer pa težko padeš nižje. Kadiš?"
"Ne."
"Tudi jaz ne."

sreda, 31. julij 2013

Po pasje

In ne, ti pacek, govorila bom o vročini.

Pasji vročini. Počutim se sorazmerno butasto, ker sem se nocoj prvič vprašala o etimološki razlagi tele prikupne besedne zveze, ki jo tako radi uporabljajo vsi - od sosedove Tereze pa do medijev, ki se v času kislih murk (kumaric, za nepoučene) zdijo skorajda srečni za  vse železniške nesreče. No, hitra raziskava (to je mondeni izraz za dobro staro guglanje) je že s prvim zadetkom postregla z zadovoljivim odgovorom. Za vse bralne lenuhe: obstaja več razlag, meni najbolj ljuba in najbolj primerna se mi zdi tista, tako imenovana astronomska. "Pasji dnevi" naj bi trajali med 23. julijem in 23. avgustom. Nekje po 20. juliju se skupaj soncem začne vzhajati tudi zvezda Sirij (ali Siruis) v ozvezdju Velikega psa. Aha! Malo romantike starih Rimljanov pa doda še zgodbico o Orionovem psu Siriusu. In kaj ta dva delata na nebu? Bojda ju je na nebesni svod poslala Diana, boginja lune lova in gozdov, ko je ponesreči ("ponesreči", ja) ubila svojega ljubimca.
Evo, pobje, malo teorije za šarmiranje v poletnih nočeh, jaz se pa po temle rahlo izobraževalnem uvodu lahko brez slabe vesti lahko lotim pritoževanja.

Vroče je. Vem, da ste vsi opazili, ampak, ej, VROČE JE. In preden se mi postreže s tistim "ko je zima, pa jamraš" - naj si to nekdo zatlači v rit. Jaz imam rada zimo; veliko bolje prenašam mraz kot pa to hudičev proizvod. Ko samo sediš in proizvedeš več soli kot srednje veliko polje strunjanskih solin. Umetnost plastenja oblačil sem pozimi izpopolnila do te mere, da me ne more presenetiti nobena temperaturna razlika pri menjavanju ogrevanih prostorov in divjine. To je krasna prednost - vedno lahko nase navlečeš še en pulover/žabe/šal, kaj pa poleti, naj si kožo olupim? Ne, samo med čakanjem menjave letnega časa se lahko mariniram v lastnem soku. Okusno. Tako kot na busu/vlaku naleteti na cvetko, ki očitno slepo zaupa tistim 48 uram na dezodorantu. PHA. Če dan preživim z dvema tuširanjema, je to malo. Minimalno.

Še dobro, da ima poletje kup stvari, s katerimi se poskuša odkupiti. Recimo boso hojo, lubenice in poletne večere. Z zadostno količino teh in ostalih drobtinic se še da preživeti lepljenje riti na ponaredek živalske kože v tisti francoski pošasti brez klime. In med tem ko na glas izražam sovraštvo do prometnih soudeležencev, se hkrati poskušam tolažiti z mislijo na valove in slan veter. Kako tipično, a? Malo mičkeno me travmira, ker ugotavljam, da je jutri že avgust, jaz pa letos morja še povohala nisem. Kriva sem si pa čisto sama, ker februarja nisem hotela najti treh dni časa, da bi sedla na vlak in spremenila okolje za kaj več kot samo doma - Lublana, da bi potem imela mir za naslednjih šest mesecev. Sitna sem. Sitna sem, ker mi moja ljuba rutina začenja glodati živce. Jaz jo pa rabim pretresti, da se nato spet razumeva.  
Kriva pa je vročina, tako.

nedelja, 28. julij 2013

Kozarci II

John

Če bi kdaj imeli to srečo in bi našli Johnov rojstni list, bi se najprej vprašali, kaj nam "Francois" poleg svojega pravega imena še skriva. In če bi si vzeli čas, bi ugotovili, da sta sentimentalnost njegove matere in njena nepojasnjena naklonjenost do vsega francoskega  v Johnu pustila sledi globokega prezira do svojega imena. Takoj ko je ugotovil, da materina ljubezen - ne glede na to, kako neskončna je - ne olajša zlobnih soočenj z vrstniki, se je začel predstavljati z imenom, ki se mu je takrat podobno zanimivo kot barva starega laminata v njihovi šoli. Predstavljal si je, da ga bo sama nevtralnost naziva zlila z množico bolj ali manj njemu podobnih. Dobro desetletje kasneje svoje teorije ni mogel ne zares potrditi, in ne zares ovreči - preveč samosvoj je bil, da ga ljudje ne bi opazili, še vedno pa mu je nekako uspelo ostajati v sencah kavarn in predavalnic.

Ne da bi se tega zavedel, ga je iz sence potegnil Goerge, ko se je v nek petek zadnje gimnazijske jeseni pred dežjem zatekel v čajnico, kjer je John strmel v usedlino in poskušal misliti na nič. Kako dobro je to nekaterim uspevalo! On pa je v razmočenih lističih videl svetove, kjer je dekle sivih oči ni zavrnilo povabila na kavo. Skoraj se je že začel sovražiti zaradi samopomilovanja, ki je mnogim tako zelo ljubo, ko ga je zmotil Goergeev glasen prihod. Poznal ga je, saj so ga vsi - George je povsod, pa nikjer zares. Predsedstvo dijaškega sveta je po prvem zasedanju prepustil tajniku, šahovsko društvo ga je na smrt dolgočasilo, uredniška hierarhija šolskega časopisa pa mu je šla v nos. Ker ni bil na vrhu, se razume. Oboževal je moč, z  odgovornostjo pa se ni znal preveč učinkovito spopadati.

In če je bil George kralj, je John igral trdnjavo. Tiho je stal v kotu, premišljeval, in ko je končno naredil potezo, jo je odigral naravnost. Tako kot tistega dopoldneva, ko je ranjeni kralj iskal družbo med praznimi mizami in zagledal Johna, zatopljenega v drugo skodelico: "Od nekod te poznam?" "Mhm, partija šaha. Mesec nazaj," ni bil preveč zgovoren. Georgeu je to zadostovalo, da se je prisedel in pričel zlivati gnojnico na birokracijo izobraževalnega hrama, ki sta si ga delila. John ga ni poslušal, vsaj ne zares; razmišljal se je o spominu, za katerega se je prepričal, da je njegov prvi. Zaplata zlate svetlobe na babičinem parketu, ki se je premikala skupaj z vetrom, ujetim v brezo, je bila njegova mala oaza miru, ki ga je reševala pred norostjo vsakdanjika. 

Kozarci

Pritekla je po stopnicah in dvakrat pritisnila na zvonec. Med čakanjem na odgovor je ogromen šopek odvila iz papirja, popravila plašč in upala, da pritajeni hrup pomeni, da se je zabava razživela do mere, ko bi njen prihod ostal neopažen.
"Dober večer, gospa," jo je za odtenek preveč vljudno pozdravil najeti natakar v uniformi sumljivo zelene barve in ji hotel pomagati s prtljago. "Gospodična," se je namrdnila in bliskovito stopila iz predsobe.
"Lily!" Z ogromnim nasmehom na rahlo zmedenem obrazu se ji je približal mlad moški na začetku tridesetih. "George, dragec." Med poljubom na lice mu je mimogrede zategnila razrahljani kravatni vozel.
"Pozna si."
"Vem. Oprosti. Nenapovedana tiskovka. Novo vodstvo se šopiri."
Ni bil zares jezen. Izročila mu je majhno steklenico: "Mimogrede - čestitke. In .. prihrani mi požirek. Pojma nimaš, kako težko ga je bilo dobiti ..." Pojasnilo je prekinil Georgeev vzklik zadovoljstva. "Aaaa, že pol leta ga iščem! John, poglej!" S potegom za rokav je ustavil visokega mladeniča in mu navdušen pod nos potisnil star viski.
Bolj kot žganje je Johna zanimala prijateljeva sogovornica, ki je sedaj nestrpno udarjala s peto ob tla. "Oh, saj res, to je Lilianne; Lily, to je pa John, moj prijatelj. Še z gimnazije" Rože je prestavila v levico in mu segla v roko. Očitno vajena predstavljanja, je obred hotela čim prej končati, John pa je poskušal podaljšati trenutek in ji strmel v oči dlje, kot bi se to zdelo primerno njenemu bratrancu, če ta ne bi bil preveč zaposlen z iskanjem najbližjega polnega kozarca.
George je s pladnja mimoidočega natakarja izmaknil dva kozarca; enega na dušek spraznil, drugega pa ponudil Lily, ki ga je zavrnila: "Poslušaj, kje imaš Jules?"
Pomignil je proti smeri za njenim hrbtom in skoraj istočasno je na svojem ramenu začutila roko.
John je opazoval kontrast med Lilynimi temnimi in Juliejinimi medenimi lasmi, ko sta se mladi ženski objeli. "Lily, končno! Gotovo si sestradana! Ti je George kaj ponu ... George, ti petelin!" Johnu ni uspelo potlačiti smeha, ko je svojega sicer rahlo oblastnega prijatelja videl zardevati. Lily pa se je naenkrat počutila dovolj domače, da se je zasmejala na glas in Juliji izročila šopek. "Hej, Jules, ne skrbi, dobro veš, da bom poskrbela zase. Sploh če sem dovolj lačna. Grem pogledat, kaj je ostalo od večerje." Med klepetom sta se počasi pomikali proti zadnjemu delu stanovanja, kjer je, kolikor je John vedel, bila kuhinja.
Uspelo mu je ujeti še zadnjih nekaj besed: "Kako ti ga je uspelo prepričati, da ...," preden ga je George odvlekel k skupini ljudi, ki jih je nocoj videl prvič.

četrtek, 18. julij 2013

Limonin dnevnik ali Hitri apdejt

 Kot ponavadi je tole začelo nastajati nekaj dni pred dejansko objavo, but here it goes ...

Rojstvo luninega prva krajca bo v bitki za svetlobno prevlado prav nemarno podleglo zloveščemu žarenju ulične svetilke. Tako kot je danes uspelo zmagati tistemu kamenčku, ki je med koleščki rolerjev zahteval mojo pozornost. Nemudoma in na tleh. Sva se pozdravila z asfaltom kot dva stara kamerada. Jaz sem mu pljunila v obraz, on pa mi je pustil krvave spominke na kolenu/komolcu/dlani. Ja, sem imela ščitnike. In ne, ne pomagajo, če si po defaultu kolosalni štor.

Pomagajo pa živci. Jekleni. Sploh če po desetih mesecih skrajno neredne vožnje z avtomobilom pozabiš, kako raznoliki (to nikakor ni kompliment) primerki se znajdejo za volanom. In na kolesu. In peš. Sploh ti slednji so velikokrat najbolj nevarni sami sebi. Priznam, sama nisem nikakršen vozniški biser. Noga se prepogosto zdi predolgo prilepljena na stopalko hitrosti, večkrat pri polni zavesti spregledam rumeno, še raje pa spregledam kakšnega naduteža, ki prav bahavo nastavlja nogo na cestišče, pljunek stran od prehoda za pešce. Ampak ko pa pridemo do uporabe smernikov (strašna beseda!) sem pa dosledna. Sploh v krožiščih, ki so očitno še vedno prevelik zalogaj za ... želela bi reči ''za starejše'', ampak ne morem. Pa bom s temle zaključila, ker si cestni pripetljaji zaslužijo čisto svoj zapis. Bo že prišel dan, ko me bo kaj razbesnelo dovolj, kar čohanje naključnih kosmatincev (ne, to niso kosmati Dalmatinci) ne bi moglo pomiriti.

Z zgornjim odstavkom sem malček (pa ne majhen otrok) zašla z začrtane poti, ki naj bi osnovi pojasnila dogajanje zadnjega meseca in pol, ko sem tako zelo kvalitetno zanemarjala internetno onesnaževanje. Krivdo bom po liniji najmanjšega odpora zvalila na izpitno obdobje, ki je z enim samim padlim borcem uspešno končano. Če ga bom oživljala jeseni ali šele naslednje leto - ne vem, dejstvo pa je, določenega predsednika določene stranke maram še malo manj kot vse ostale. Prvič v življenju ob koncu šolskega/študijskega leta nisem rabila v celoti izprazniti ljubljanske sobe in ... na to se lahko navadim. Brez problema.

Bo malo težje privajanje na domači trušč, ki je grozljivo drugačen od študentskega. Vrstnike ignoriraš; no, roditelje sicer tudi, vendar posledice niso preveč okusne. Da so Mati učiteljica in imajo dopust takrat kot imam jaz počitnice, je ena izmed travm otroštva, ki je očitno ne bom nikoli prebolela. Mulc, ki ga trenutno razganja kot slabe pasje bombice, pa tudi ne. In ker je mami doma, to pomeni, da je naša hiša eno veliko pribežališče za vse bratrance in sestrične vse do 16. kolena, ki imajo to (ne)srečo, da njihovi starši čez poletje delajo. Naši so morje tokrat splanirali za začetek počitnic, tako da je moj teden miru že porabljen.

In če sem že pri tem - tihotapljenje Poba je bilo srednje do pretežno uspešno; trčili smo v "samo" enega sorodnika. Zakaj narekovaji? Ker je bil ta sorodnik moja babica, ki je kar naenkrat začutila neznansko potrebo, da mi dela reklamo. "Pa kuhat zna, veš." Kar je bilo v bistvu precej na mestu, glede na to, da sem ga tri dni prehranjevala z gostilniškimi ostanki. Saj res! Kot že omenjeno, sem spoznala še enega s Pobovega seznama, ki ga bom (upam) kmalu lahko zaključila (spoznavanje, namreč. Za vse izgubljene. Pa ne v duhu, zgolj v temle sestavku.). 

Sicer pa hranim in crkljam mlado mače, čigar najljubše razvedrilo je še do pred kratkim bil gumb na elastiki. sedaj pa preganja sosedove purane in kunce. Brez heca. Mala zverina je. Mamine rože sem utopila, maline požremo sproti, domačega paradajza pa še ni.

ponedeljek, 08. julij 2013

#cute



Pravkar sva se vrnila iz glavne province vzhodne Štajerske, kjer smo v (pazi!) kubanski restavraciji z našim najljubšim blogerjem in pivom nazdravili v pozdrav poletju. (Poletje ni odzdravilo nazaj, tako da mu sporočamo, da naj se prav miroljubno j…. No, to.)
Tole tipkam jaz, ampak gre vse preko budnega očesa najkvalitetnejšega kritika, ki ima trenutno na postelji za menoj monolog, da na svetu obstaja čisto preveč ljudi, ki imajo kolesa, avte in velikanske želje po nastavljanju prometu na cesti. Moti jo tudi njihova neprestana želja po komunikaciji in deljenju misli, s čimer se prav zagotovo strinjam.

Zdaj pa pišem jaz, najkvalitetnejši kritik (lol), ker me sem … no, prisiljena. Od poba, ki je pravkar zatrdil, da pozna »koncept razmerja«. Pha.  Vidim paradoks samo jaz? *si zatlači kos čokolade v usta* Okej, ni mi hudega. Njemu pa tudi ne. Trdi, da je nahranjen, videti pa je tudi vsesplošno zadovoljen. Zdaj grem pa nazaj v horizontalo, ker nekateri smo danes delali, za razliko od zaspancev, ki so vlekli dreto v zgodnje popoldanske ure. Pa še kosilo me ni pričakalo!

Lahko bi argumentiral, da večina podatkov iz zgornjega odstavka sploh ni resnična in je produkt popačenega pogleda na svet, socialnega konstrukta in vpliva chemtrailov na vsesplošno počutje ribiških vab v Zgornjem Dupleku. In, če smo že pri Dupleku…. Nah, I've got nothing. Tako, kot nimam ničesar za pripomniti na izgled tega konca Štajerske, ki pač spominja na katerikoli del naše Kokoške (v temu primeru mislim na državo Slovenijo --zato je »Kokoške« zapisano z veliko,--  ne na povprečno predstavnico ljubljanske srednje šole), le da je izgovarjava določenih besed pri ljudeh malce napačdrugačna.

Neverjetno. Tole javno kritiziranje (?) se obnese do te mere, da sem pravkar deležna masaže stopal in … OOooh. »Oprosti, ker mam trdo kožo.« »Rad  mam tvojo trdo kožo.« Mnja, mladi mački se pri odstranjevanju odmrlih celic ne obnesejo tako dobro kot tiste požrešne ribe v Krnskem jezeru. Ker imam mladega mačka. No, mačko. It's all cute and stuff. 

Če me organi za vizualno precepcijo niso izdali je zgoraj opisan dialog, ki meji na razneženo dajanje komplimentov. Naj za nepoučene omenim, da sicer najino razmerje ne deluje na tak način, ampak gre večinoma za naključne nasilne pripombe, izkoriščanje, okoriščanje in ostale disfunkcionalne tendence iz obeh strani bojne črte. Ali pa tudi ne.

S tem zaključujem koncept bloga, pisan s strani dveh avtorjev…hkrati. Poslavljava se z mislijo: kurenti so v bistvu okrašene ovce.

Limona in NuckinFuts.

petek, 24. maj 2013

Čačke

Poskušam pospravljat. Sobo doma. Po treh tednih imam končno spet zares čas opazit, kako obupno razmetana je. Zakaj poskušam? Ker, kot je znano, se med pospravljanjem naleti na stvari, katerih obstoj si že pozabil. Tokrat mi je pod roke priletel eden izmed stoterih, nikoli do konca počečkanih zvezčičev, ki bi lahko dobil nagrado za najbolj patetično stvar desetletja. Za razliko od ostalih mi je tale zapis  všeč, tak ... za danes je, ko ne znam zares povedati, kaj se dogaja, spodnja zadevščina pa je precej natančna.

Smešno je, kako sem se navadila, da v besedi sproti delam pike, kljukice in črtice. Prav zavestno se moram odločiti in potruditi, da besedo zapišem do konca in potem dodam vse okraske. Na koncu besede že pozabim, kam kaj spada. 
Všeč mi je način, kako nalivnik pušča barvo na papirju. In bel list papirja ni več samo bel. Tudi če brez pomena, mi je očitno všeč, da gledam v čačke in črke. Čačke in črke.
Čačkeinčrke. Čačkeinčrke.

ponedeljek, 06. maj 2013

Ne maram

ko zaspim v polni, zbudim se pa prazni postelji
vstajanja
življenja s cimro, ker kopalnica ni nikoli fraj takrat, ko bi rada
ko zgubim šalco kave v sobi
prednastavitev tiskanja dveh strani na eno v fotokopirnici
pihanja klime v glavo
svojega telesa, ki se zelo glasno ne strinja z delociranjem iz postelje
pinki puloverja predavateljice
stereotipov o FDV-ju
zamašenih nosnih kanalov
seznama obveznosti, ki je vedno daljši
ponedeljkov, ker je dan za trgovino
telefonskih pogovorov z neznanci
ljudi
sojinega mleka
pogrešanja
kave iz avtomatov




Saj res. Sitna sem.

sobota, 04. maj 2013

Dan št. 124

(Alineje bodo. Ker imam vročino in se mi ne da več niti pretvarjat, da je nimam. Spet pa ne bi počela tistega, kar je treba, kakopak.)

  • Danes goduje sv. Florjan. To sem izvedela po prepiru babice in njenega sina (dragi Oče so danes bili strašno srboriti (ne, ni imel Srba v riti, pa tudi Mati niso mehčalca zamenjali)), ko sta skušala uskladiti njune, sosedove in radijske vrtnarske koledarčke. Sporno dejanje: sejanje. Sporni objekt: fižol.
    Šlo je pa nekako takole: "Neš ti meni güčala, teta Kata je cizro že gnes v zemló devala!" "Ftihni, jaz ven, kak to gre, jaz sen že bol dügo kak ti na sveti!" Tole se je v različnih jakostnih valovih nadaljevalo čez cel dan. Pred odhodom domov sem mlatila (4. pomen, da se ne bo kdo preveč dobesedno obregnil) zadnji kos pogače, ko je babi privihrala v kuhinjo: "Mene tak nede več dügo tu, te boš mogo ki drügi hantle iskati!" In me pogleda: "Sanja, to moreš ti napisati - kak se na Florjanovo po enem sadi fse, po tadrügem pa nič." In zdaj sem to napisala. Ker babice ne bo več dolgo med nami.
     
  • [Grem stavit, da nas bo vse preživela.]

  • Pravkar sem še enkrat pogledala naslov. Na tretjini leta smo. Fak.
  • Nikoli mi v prvo ne uspe pravilno napisat tretjina. (Razen zdaj. Ker sem lahko prepisala zgornjo pomoč bloggerjevega črkovalnika.)
  • *se poskuša spomnit še nečesa, da bi dovolj dolga alineja lahko uravnotežila prvo*
  • Sicer sem pa prekladala drva. Ja, to naj bi se počelo jeseni (Je babi povedala. Zelo glasno.). Ja, Oče je rahlo osmojen.
  • Ne tako zelo rahlo osmojena sem pa jaz. Barvo sirotke je zamenjala barva vrhunsko pripravljenega jastoga. Peče. Ni fer, niti junija še nismo.
  • Neraven teren ni moj teren. Če bi bilo govora o teranu, je pa moj. Kakršenkoli že.
  • Dedijeva mačka je postala MamaMačka. Kittens! Three of them! Samo včeraj sem umrla približno petkrat. Luškano za popizdit.
  • Jebemti, dolžina prvega dela me živcira bolj kot bi bilo primerno. Bom tole objavila, preden si premislim in vse izbrišem.

petek, 03. maj 2013

S podstrehe

Jebeš Prousta in njegove razmočene magdalenice v mlačnem čaju. Ravno pobrisal je polit šank (prevelika očala ima, mimogrede), pa me je odneslo. Nekam v začetek jeseni, takrat ko mesto v kotlini gosti filmski festival. Tisti mednarodni, veš. 


Sedela sem na oblazinjeni klopi in se pretvarjala, da ne opazim odseva, ki ga je ponujalo ne preveč laskavo nameščeno ogledalo na stropu. Tisti kup reklamnega cajtnga tudi ni preveč pozitivno deloval na mojo tolerantnost čakanja. In ker ne maram zamujanja, sem sama seveda zagotovo veliko prezgodnja. Včasih se res ne maram.
"Oprosti, tole imaš spored, si ga lahko sposodim?"
Pogledam na desno, kakšna dva metra stran sedi starejši gospod, lahko bi bil moj dedek.
"Ammm, ne, samo eno revijo mam, tule na mizici sem jo našla. Mislim, da pa program lahko dobite tamle, pri blagajni," pomignem z glavo. Zvok, ki je sledil, mi je dal slutiti, da je sledil mojemu napotku.
"Slučajno poješ? V kakšnem zboru ali kaj podobnega?" Ne, očitno se je samo usedel bližje.
Zardim, seveda. Rabim zdravilo za to. Seveda tudi odgovorim, ker me je ujel nepripravljeno: "Nee, zakaj?"
"Tak .. lep glas imaš. Zveneč. Za petje."
"Ne vem, nimam posluha."
"Oh, vsak lahko poje, samo niso vse zvrsti glasbe za vsakogar. Veš, vodil sem pevski zbor ..."
In se znajdem v naključnem pogovoru. Zamrznem. Na vprašanja odgovarjam iskreno, ker, no, to vedno počnem, vzporedno pa v glavi vodim približno še šest možnih različic dogajanja. V vsaki izmed njih sem bolj kul kot v resnici. V nobeni izmed njih se ne sprašujem, za kaj zavraga sem oblekla edini oprijeti puli, ko mu oči uhajajo nižje, kot bi bilo primerno. Ni nesramen, neprimerno preveč prijazen je. Zato še tudi sedim tam. Ne znam oditi. Pička sem. In tudi začetek filma sem zamudila.
"Stvari moraš imeti pod popolnim nadzorom, kajne?"
"Prosim?"
"Vidim, kako spremljaš vse, kar se dogaja okrog tebe; in kako odreagiraš ne vse, tudi če se sama ne zavedaš."
Tišina.
"Kdaj si pa rojena, junija?"
"Decembra."
"Oh, zanimivo, veš, pred leti sem se ukvarjal z astrologijo ... " Seveda, kaj pa drugega. Najbrž z očmi nisem zavila samo v mislih, ko utihne in me pogleda. Tako, zares. In mi pove stvari, za katere prekleto dobro vem, da so resnične, ampak si jih ne priznam. Na glas že ne. Potem jih ni več tako enostavno zanikat.
Poslovim se, prepočasi in preveč prijazno.

Prestavljena iz svoje orbite požiram cmok in tlačim roke v žepe. Spomnim se, zakaj sem oblekla puli - ker je bilo premrzlo samo za jesenski plašč. Pokličem ga, rada bi govorila z njim; vem, da ne bo razumel mojih bežečih misli, vem pa, da ne bo sodil. Ne oglasi se, niti nisem zares pričakovala, da se bo. Njej, ki živi v bližini, pošljem sporočilo. Pri fantu je, nato me pokliče, jaz se ne oglasim. Skrbelo jo bo, vem. Sem že rekla, da sem pička? Sem, ane? Hotela bi razumeti, jaz ji pa ne bi znala dati jasnih odgovorov. Itak je šlo samo za trenutno stanje, ki je bledelo z vsakim korakom oddaljevanja od centra.

Podaljšan odpiralni čas mi dovoli, da se ustavim na kozarcu najljubšega žganja. Ker sem, mimogrede, če še ni dovolj jasno, tudi patetična. Počutim se bolje, sposobna sem oceniti starost mladega kadilca na klopi pred vhodom in pravilno predvideti, da je sam in da pije pivo. Iz steklenice. Za šankom počasi pospravlja dekle približno mojih let. Na videz se poznava, prijazna je, očitno meni, da si kljub nemogoči uri zaslužim nasmešek. Odsotno posluša poba za šankom, ki na vse pretege poskuša pritegniti njeno pozornost. Čeden je. Če bi ona le dvignila pogled, bi najbrž lahko za vedno ostal tiho. Tako pa na vsak način skuša sprožiti kvazi intelektualno debato, ki ne bi prepričala niti najbolj zadetega hipsterja. Pol ure še manjka do zaprtja, naslonim se na šank, situacija me zabava. Medtem se je kadilec vrnil, se usedel v svoj temen kot in naročil še eno pivo. Jaz bi ga tudi, pa vem, da bi me nato popadla boleča želja po jointu. Že sedaj bi bila pripravljena odstopiti kak mezinec za tri opojne vdihe. Pobu se jezik zaplete, poskuša se rešiti, dekle pa naveličano zavzdihne med pomivanjem skodelic. S kadilcem se spogledava, sramežljivo se nasmehne, jaz mu rahlo pokimam, ker vem, da malo utehe najdem v cigaretnem dimu. In mimobežnem pogovoru, kjer jaz ne bom jaz. Samo upam lahko, da ne kadi medlih L&M-ov. Štopam in štejem. Rabi štiri minute in tri poglede, da se odloči za naslednji cigaret. Plačam, pobu v mislih zaželim srečo in grem ven.

"Živjo, te lahko prosim za en cigaret?" rečem jaz, ki sicer ne kadim in tudi sicer ne govorim z neznanci. Hecno, kajne, kako sem v istem večeru bežala od pogovora in ga potem ponovno iskala. Točno vem zakaj - ker sem se hotela prepričati, da imam lahko še vedno stvari pod nadzorom. In hecno, kako sem hotela potrditi starčeve besede. 
Prepričana sem, da je zardel, ko mi je ponudil škatlico. Marlboro. Gut, to bo zažgalo.
Preseneti me lastno razočaranje, ko mi ne ponudi vžigalnika. Opazuje me, ko po torbi brskam za svojim, in me med mojim nerodnim prižiganjem vpraša: "Najbrž nimaš še enega? Fajerja? Moj je skor prazn ...''
"Ne, nimam," se nasmejim in čakam. Ampak očitno je to to. Najmanj pet let starejši je, pa ne zna nadaljevati. Jebeš. Jaz pa ne bom.
"Ej, hvala," pomignem proti čiku in se odpravim. "Lahko noč," zakličem čez ramo in za prvim vogalom pohodim na pol pokajeno cigareto.

Moj alter ego bi rdečo luč semaforja razumel kot znamenje, da se obrnem na peti, se vrnem k tipu z nedelujočim vžigalnikom, ga z roko v boku pogledam izpod čela in ga postavim pred odločitev. Kakršnokoli že. Ker sem pa prpa, moj alter ego je pa na konstantnem dopustu, sem se raje tepla po glavi, ko sem hodila mimo skoraj praznih tirov. Hej, lahko bi šla na vlak proti Dunaju. Lahko bi. Tako pa sem samo preklinjala kadilca, lastno neumnost in grozljiv okus v ustih. Ko sem se poskušala čim bolj neslišno sleči, da ne bi zbudila cimre, slike starca že dolgo ni bilo več.

petek, 26. april 2013

(dolg) Mimogrede

To, da se soočamo z bednim približkom pomladi, ker je čisto prevroče, da po treh dneh ne bi skurilo trobentic, vemo vsi. To, da pajkice niso hlače, jih ve absolutno premalo. Hinavska sem, ampak tistim s hudo ritjo oprostim. Seveda se pojavi problem, ker ne moremo govoriti o univerzalnem sistemu merjenja dobrega odzadja. Za vzor bi nam lahko bile knjižnice. Knjižnice so mi všeč, tam sta doma red in sistem. Če veš, kje iskati, bo najdeno takoj. Človek bi mislil, da spadam med tiste skrajno organizirane primerke, ki skrbno nadzorujejo še svoj odhod na toaleto. Meh. Ne. Načeloma je moje življenje ena sam velika zmeda, stlačena med vsakodnevne rutine pitja kave, valjanja po postelji in kaj je še tistih drobnih stvari, ki me držijo (bolj ali manj) pri tleh.

Pisalna miza je kot vedno premajhna, sploh zdaj, ko se na njej valja kup nekje na sredi odprtih skript. Ker je moja koncentracija podobna koncentraciji pasjega mladiča. Trudim se, res se trudim, da bi stvari spravila v red. Priznam, lažem. Trudila sem se, preteklik, okej? Imela planerje, opomnike in kar je še podobnih reči. Pa se je obneslo. Za približno tri tedne. Zatakne se nekje med fazo ugotovitve opravka in fazo samega zapisovanja v koledar. Zdaj se pretvarjam, da se še nisem sprijaznila, da sem tisti tip, ki zadeve opravi zadnji trenutek. In ker hočem, da so opravljene več kot dobro, sem pripravljena žrtvovati precej ur spanja. In živcev. In zdrave prehrane. (Zdravega življenja sploh, v bistvu, moja hrbtenica je strašno navdušena nad nadvse primerni položaji, želodec pa je na kofein najbrž že odporen.)

Sicer pa sem najbrž pravkar opisala študentsko življenje? Nimam pojma, kako vse skupaj znese tistim, ki še redno žurajo. Ali/in po možnosti delajo. Res je, da žurov niti približno ne pogrešam, kak pivski večer na mesec mi več kot ustreza, in res je, da mi denarja (zaenkrat) ne primanjkuje. Res pa je, da mi zaradi finančne stabilnosti za vrat konstantno diha višina povprečja ocen.
(Dragica, zmenila si se, da ne jamraš, se spomniš?) [Ne bom, samo konstruktivno bom poskusila razčleniti misli, prav?] Krasno, ne samo, da se pogovarjaš sama sabo, zdaj se ustvarila še nekoga za dialog.
...Ki niti slučajno ni dovolj visoko, da bi mi bilo dovoljeno legitimno pritoževanje, sploh glede na to, kak "sloves" ima fakulteta (da ne rečem krožek), ki jo obiskujem. Ampak bolonja je kurba (Imam pravico govoriti tole po še ne pol leta študija?) in sprotno delo je nekako treba usklajevati z meni ljubimi stvarmi. Rabim samo svoj mir, in rabim najin čas, in rabim videt tistih na prste ene roke preštetih osebkov, ki jim uspe svet osvetliti z njihovega mesta.

Hecno, ravno včeraj sva z Modrooko govorili, kako si vsak izmed nas počasipočasi ustvarja samo svoja življenje. In kako si izberemo ljudi, ki jih imamo namen v življenju obdržati dlje časa, takrat, ko smo še brez ''samostojnih projektov''. Kasneje zmanjka časa, da bi sklepal globlja poznanstva, predvidevam. Ali pa samo jaz spadam v tako vrsto ljudi, kar je še najbolj verjetna razlaga. V srednji šoli šoli imaš šolo in tistih nekaj stvari za dušo. Sedaj smo pa mladi odrasli, treba je gledati drugače, širše, dlje v prihodnost. Sama ne upam predaleč, ker postanem obupno črnogleda. Ker je na žalost vse povezano z denarjem. Zato je treba zdaj, ko smo (kar priznajmo) kot študentje preskrbljeni s precej ugodnostmi, sami poiskati kar največ izkušenj. Kakršnihkoli. Smešno je opazovati mladce še s srednješolsko izkušnjo, da je komu mar za njih. Pri mlajšem bratu opažam, s kako zelo trapasto zastavljenim pristopom že v osnovni šoli mulce prepričajo, da imajo prav. In da jim bom vse prinešeno na pladnju. (Starše bom tem mestu izpustila, ker bi najbrž lahko dobili svoj zapis. Podobno kot ostalih 47 nerazdelanih tem tule.) Tale stigma ''lenih študentov'' sega veliko dlje, ko je videti na prvi pogled. No, na koncu je itak ključna samoiniciativa. (Dečva.) [Kaj?] (Zabluzila si.) [Aj nou. Nehujem.]

Kako tipično. Ne pišem pol meseca, potem pa tale roman. Eh. Pa še zamorjeno je. Nekje v zasnovi je hotelo biti zabavno. Majkemi.

sobota, 13. april 2013

Preganjanje

Ko sem premlela že čisto vse (ne)mogoče vzroke za mojo sitnobo, se le pogledala skozi okno in še ravno pravočasno ugotovila, da bo za moje čelo najbolje, če mrščenje odnesem ven. Prvotni načrt, ki je vseboval rop lokalnega sladoledarja, je propadel nekje med pudingom, žlico hoferjevega ponaredka nutele in pol litra mleka; nadomestilo pa ga je lovljenje ravnotežja na kolesu. S presenetljivo polnimi gumami. Deljenje prevoznih sredstev z Očetom pač ima svoje prednosti. (Da ne govorim o avtu.)

Prvih nekaj sto metrov po glavni cesti sem misli še držala na kupu, n.....
Pa saj ni pomembno.

Klerikalce sem utopila v prenapolnjenem ribniku, uredniško politiko liberalnega časopisja sem obesila na vrbe, Vodnika sem posadila na edino klop in 1,5 medvrstični razmak sem pustila v prvih zametkih travne preproge. Atomska vojna na domačem bojišču me je zasledovala do prvega odcepa s preizkušene asfaltne podlage, nato pa sem imela preveč dela z izogibanjem lukenj, napolnjenih z dopoldanskimi ostanki dežja, da bi lahko razmišljala še o radioaktivnem sevanju. Pot znam na pamet, vedela sem, da lahko ujamem igro predzadnjih sončnih žarkov, če pohitim skozi gozd. Podrast je začela poganjat, veš. Vzporedno s potokom in v nasprotni smeri njegovega toka sem bila sama svoj veter. Slepa pot se ni končala s staro vrbo, kot sem imela v spominu, ampak z ogrado s poniji. S poniji, lepo prosim. Trije šopi trave so dovolili kvalitetno čohljanje, v katerem sem jaz še najbolj uživala. Nato pa nazaj, zaključit krog. Čez polje, proti soncu, ki je bilo že dovolj nizko, da lahko strmim naravnost vanj in ne oslepim. Najbrž je bila napaka, da las nisem posušila do konca, ali da se nisem bolj primerno oblekla. Pa saj ni pomembno.

Imam nove slike, za zdaj, ko sem čisto prepozno skuhala kavo. Da lahko še težje ždim na preveliki postelji, s hrupom v pritličju in zmedo črk na ekranu. Knjige me čakajo. Spet bom dežurala ponoči, ker sem pustila dnevu, da mi je ušel.

ponedeljek, 01. april 2013

Sovje

 [Se pravi nočno in nesmiselno. Opozarjam vnaprej.]

Povem (komu sicer nisem prepričana, ampak včasih pač maram obupno klišejske govorne figure), najsi je dvigalo še tako lepo, ni ga zlomka, ki bi me prepričal, da maram majhne zaprte prostore. Če bi se pa že odločil za kaj takega, pa je vsekakor priporočljivo, da oglasno kampanjo spelje v kakšnem hotelu z večjim številom oznak, ki ti že na vhodu povedo, da se boš za nočitev (brez zajtrka) odpovedal manjšemu bogastvu. Ker v takem dvigalu so tla tako zloščena, da bi si lahko popravila mejkap in vonj .. vonj pa spominja na vrtove, kjer je Šeherezada v besedni kokon zavijala svojega krvoločnega moža. In ga spremenila v krotko jagnje, ki se je navzelo grde lastnosti, ki se jo predpisuje predvsem ženskam - firbčnosti.

Baročno, sladko in brez smisla? Prav. Hočem, da je tako. Tukaj je moje in lahko se pretvarjam, da še nikoli nisem slišala, kako se napiše vest, na primer. Ali naznanilo ali celo nekrolog. Lahko bi kršila čisto vsa pravila, ko se zdrznem in ugotovim, da jih ne morem. Ker bi najbrž raje ostala brez ledvice, kot pa zavestno obšla osnovne slovnične zahteve. Velika začetnica, uporaba vejic in dvojine so zadeve, katerih pomanjkanje me brez težav prepriča, da je oseba, ki se jim je odpovedala, nagnjena k rušenju ravnotežja v vesolju. Vsi pa vemo, da takrat pingvini umirajo. (V najboljšem primeru jim spodrsne. In padejo. V vodo. Kjer jih poje kaj velikega, plavajočega in krvoločnega. Oh, look, it is about the death again.) (Ali tjulenji umirajo na ta način? Nevermajnd.)

Čakaj. Po stari uri je zdaj 20 pred drugo zjutraj? Heh, stara ura. Kakšnih bedarij smo sposobni. In prvi april je, če je kdo spregledal. Jaz namreč skoraj sem. Krivim pa plasti snega, megle in dežja. Trpim za pomanjkanjem rož, prisežem. Naše grede se valjalo v blatu, namesto da bi se v gredah valjalo spomladansko cvetje. Sklep tega tedna št.1: napnem vse sile v to, da si priskrbim šopek tulipanov. (Ki jih bom nato, toliko se že poznam, zaradi neposedovanja vaze, vtaknila v pirovsko piksno. Ko jo bom izpraznila. Zadnjo. Iz novoletnega sikspeka.)  Sklep št.2: napila se ga bom. Patetično vem, ampak sem Štajerc. Beden izgovor je, hkrati pa težje najdeš bolj univerzalnega (Mogoče samo še tistega, ko igraš na karto nežnejše polovice sveta. Tega pa ne maram. Raje sem provinicialc.).

Koherenca nocoj ni moja močna stran. Niti ne trdim, da kdaj je.

Tisti, ki je trdil, da je družina najpomembnejša (ali nekaj podobnega) ... Tole je samo na lep način povedano: Vsaka družina je bizarna, samo s prave oddaljenosti jo je potrebno pogledati. Nekaj dejstev: vsaka familija premore zmešanega strica (v kateremkoli kolenu pač že); gluhega dedka; babico, ki namesto hrane golta tablete; mamo, ki bolj ali manj uspešno skriva bližajoči se živčni zlom; fotra, ki je v krizi srednjih let nepremišljeno zapravil denar (npr. za TV program z narodno-zabavno glasbo); otroke, ki so a) hiperaktivni in/ali b) socialno neizobraženi. Saj je hecno. Ampak potem pa pride nedeljsko kosilo.


Bajdvej, sove mi kalijo nočni mir. Nehala sem se spraševati zakaj.

sobota, 23. marec 2013

Pljujem ...

(Mimogrede, preden me kdo česa obtoži - beseda v naslovu JE nedovršna različica glagola pljuvati. Podprto s SSKJ-jem, HA. A ni slovenščina zabavna, no? Toliko pomenskih odtenkov obstaja v besedah, mi pa smo leni in klestimo jezik z izpuščanjem dvojine, ''nemodernih'' besed in ponavljanjem že izpetih bednih jezikovnih zmazkov. Pa očitno še ne dovolj utrujeni, da si ne bi z veseljem prisvajali celega kupa izrazoslovja tujega izvora. Nič ne rečem, s tako hitrostjo kot danes nastajajo nove stvari, preprosto ni časa, da bi se poiskal primeren slovenski izraz. Če pa se že, pa se je najbrž našel prepozno. Ali pa bil preprosto trapast. Spomnimo se samo Toporišičeve tlačenke. Govorim pa DVD-ju, ja. Meni ljuba je še nalič ali po ''domače'' make-up. Zgodi se tudi, da se termine iz tujih jezikov skuša dobesedno prevajati. Sama cela tri leta nisem vedela, kaj zavraga naj bi se skrivalo na mojem telefonu v poddajah. Priznam, butelj sem, ampak zadeve nikakor nisem povezala s podcasti. Pač.)

[Tale moj mimogrede si je s svojo dolžino pravkar prislužil dodaten oklepaj, ki razlaga, da v svojem zametku ni nameraval posedovati takšne dolžine. Zgornji odstvačič namreč.]



... ali kot se je natančneje izrazil  J. Walsh:

''Nimam se kaj pritoževati, ampak včasih se vseeno.''

Samo zato, ker se lahko. Popolnoma nič mi ne manjka, ampak življenje je strašno dolgočasno, če si popolnoma zadovoljen. Nimaš želje, niti motivacije, da bi karkoli spremenil. Na bolje? To seveda nikakor ne pomeni, da kdaj naredim karkoli, da bi spremenila situacijo. Jaz sem precej fantastična, vse ostalo pa je precej narobe. Ego much? Mejbi. Pa se ne sekiram. Zakaj bi se, ljudje smo koneckoncev najbolj izurjeni ravno v opravičevanju lastnih napak. In v iskanju napak drugih. Grdo je, se mi pa ne zdi narobe, dokler se napakoiskalec zaveda, kdaj je splošno nezadovoljstvo zgolj lastna zabava, ne pa tudi ljubosumje, škodoželjnost in kar jih je še podobnega grdih lastnosti.

Mačka je nekoč rekla (heh, zanima me, koliko citatov lahko še stlačim do konca): ''Bejba, ti nisi srečna, če si srečna.'' Paradoks? Najbrž. (In koliko retoričnih vprašanj, na katere poskušam odgovorit, se bo še pojavilo? ...šit.) Taka pač sem. Ko je vse prav, ponavadi najdem nekaj, kar bi lahko bilo še malo bolj prav. Zapleteno, vem. Pa sploh ne gre za to, da bi me karkoli zares jezilo, moja trapasta glava očitno rada ustvarja 'probleme', tam, kjer jih ni. Zato sem se strašansko razveselila, ko me je v petek iznenada poklical Paradajz. Lahko bi se pritoževala, ker je bil zadet kot opica, pa je to edino stanje, ko ne poskuša bit znanstveno racionalen in me prepričat, da je moje obnašanje popolnoma nepotrebno.

Tako se je samo režal (kdo bi si mislil :D) in mi prijazno dovolil, da sem na tapeto vrgla bodice preteklega tedna. Še največ opravka sem si dala z izpostavljanjem pomanjkljivosti slovenskega šolskega sistema in .. OH. Dela v skupinah. V svoji osnovi je zadeva sicer zamišljena dobro. Če so vsi člani skupine enako zainteresirani. In delavni. In sposobni. In če si človek za delo v skupinah. Jaz nisem. Ker imam (med drugim) še vedno občutek, da je vsa odgovornost na meni. Potreba po nadzoru in to. Imam pa vsaj to srečo, da so smo se s puncami precej hitro ujele (kolikor se pač lahko hitro ujameš s skoraj popolnimi neznanci). Kakorkoli že, štiri besne Štajerke nikakor niso recept za tišino, kakor tudi ne štiri ženske na kosilu, ne da bi bilo govora o dietah. -.- Ampak o tem kdaj drugič.

Tako. Zdaj pa grem bit kul na eno razstavo. Da bom lahko nato ugotavljala, kaj vse je bilo narobe.

nedelja, 10. marec 2013

Limonada

Se je pojavil, stisnil limono in dodal cuker. Veliko cukra. Nerazredčena limonada? Najbrž. Všeč mi je.

Če sem vihala nos nad naslednjim aktivnostmi ... no, zdaj ne več. Preklet hinavc, ane.
Ker sem ugotovila, da jih prekleto dobro obvladam. Polnočne sprehode, naprimer. Ali pa zardevanje, oja. Besedne igre in iskanje meje. Ugotavljanje, da je ni. Skrivanje dlani v tujem žepu. Skrivanje v objemu. In skrivanje v postelji. Ker se pred svetom ne rabim več skrivati sama.

Seveda, ravno sem se lepo navadila nase in se za silo sporazumela z velikokrat idiotskimi nasprotji v glavi. In potem bum in tresk, ko človek najmanj pričakuje. (Fuj, tako zelo klišejsko, da sem se za trenutek zagabila sama sebi.) Vržena v vodo brez učnih lekcij plavanja. Še osnov dihanja ne poznam, jebemti. Medtem ko so se moji sovrstniki s tem ukvarjali prvič/drugič/tretjič, sem jaz iskala sebe nekje v knjigah, glasbi, gledališču, fotografiji in podobnem. Vredu se je obneslo, si upam trditi. Ker sem po bumu uspešno postavila stvari nazaj. Skupaj z všečnim dodatkom. Vedno me je bilo strah, da bi se v odnosih izgubila. Zdaj sem pa lahko svoja bolj kot kadarkoli prej in ob koncu dneva to lahko delim še z nekom.

Karkoli bi že rekla, ne zveni čisto prav. Ampak je. Tako zelo.

Dolgodolgo sem razmišljala, če naj pišem o tem. Pa moram. Ker je preveliko, da me prsti ne bi srbeli.

sobota, 09. marec 2013

Vodič po nakupih ali Zakaj se izogibati nakupovalnih središč


Če se je odločitev za petkovo večerno nakupovanje v lokalnem (no. Ne vem, kako se v Lublani reče tamalim trgovinam. Uličnem?) merkatorju izkazalo za popolnoma solidno, pa se tista druga, da se došetam do sitiparka, ni. Sploh ni bila preveč briljantna, kot ponavadi moje domislice so. Ampak res sem nucala superge, ker mislim, da me bo razgnalo, če ob tejle mini otoplitvi ne začnem premikat svoje medvedje riti. Fuj no. Kakorkoli, spodaj so našteta opažanja/ugotovitve/mnenja/sklepi/ [...], zaradi katerih se mi online nakupovanje zdi vedno bolj mamljivo.

  • V petek zvečer se ne hodi v trgovino s čevlji. Ker obstaja velika verjetnost, da je skupinica visokoraslih deklet med pripravami za odhod nekam na Tržaško ugotovila, da se z izbrano obleko ne ujema noben izmed 32 parov čevljev, ki si jih že lastijo. (Najbrž vsaka posebej in ne vse skupaj.) In ... še dobro, da nisem preslišala njihovih pogovorov (ali naj raje rečem ''pogovorov''), sicer bi se še zasekirala zaradi mastnihlasrazvlečenegapuloverjarapackanihličilblatnihčevljev. But they had GREAT legs.
  •  Mladoletniki, mladoletniki everywhere! Kot gruče hijen prežijo na vseh vogalih in klopeh na žrtev, ki se jim upa preveč približat. I watched Disney movies, when I was your age! (Če sem popolnoma iskrena, jih še vedno.)
  •  New Yorker izgleda kot omara Lane del Rey.
  •  Bi kdo znal razložiti, kaj se dogaja s cunjami? Ali do kolen ali do popka. Volančki, resice, bleščice. Vse na kupu. Na lokaciji oprsja. Kot da neizmerna količina push-up modrcev ne opravi svojega dela dovolj dobro. Težko je verjeti, da obstajajo joške večje od mandarin, a? Not cool man, not cool.
  • Čivave v torbicah? So last year. Kužki v ... ne poznam (še) besede za to; govorim pa o nekakšnem kovčku na koleščkih, kamor daš svojo sveže sfrizirano (prisežem, zadeva je imela francoski kito) zverino na baterije, hkrati pa je še dovolj prostora za približno tri nakupovalne vrečke. Praktično ni, kaj.
  • Sodeč po Hervisovi ponudbi tekaške obutve imam gromozansko stopalo. In lepo je, da se skrbi za varnost v prometu, ampak sem to samo jaz, ali se zares pretirava s fluorescentnimi odtenki? [Sem pa dobila svoj par in jih danes že prvič umazala. Brez kondicije sem. In moji šašavi gležnji ne marajo asfalta.]
  • Svetleči wnb bulerji s peto. V nežno viola in zlatooranžni različici.
  • Dekle se hoče nagraditi (aj nou, trapasti izgovori) z lepim kosom spodnjega perila. To ji je omogočeno, če je pred kratkim oropala NLB ... aja, ne. Ali pa če je barvno slepa. Naravnost neverjetno je, kakšne barvne kombinacije se prodajajo. Skladale bi se kvečjemu z zgoraj omenjenim spektrom obutve. .... wait. Tek v hlačkah in modrcu?? I should stop (and I will) at this point.


Da bo jasno, o kakšni razsežnosti grozot govorim - proti domu sem se pobrala v nekaj več kot pol ure. In še vedno sem srečala vse .. TO.



Vikend v prestolnici, prosimlepo. 
In seznam opravil sem spisala, ha!
Še dobro, da sem sama svoj šef in so disciplinski ukrepi za neupoštevanje slednjega zelo mili. Če sploh so. Še najbolj verjetno je, da si omislim kak izgovor, ki bo pocrkljal moj ego. Oba, v bistvu.

sobota, 02. marec 2013

Teden št. 9

Vse, kar napišem, zveni izumetničeno. Ali pa izmišljeno. Kar daleč od tega, kar je ta teden bil. Bil je prekleto surov in čisto preveč resničen. In še ga noče bit konec. Ne glede na to, da mu že od srede vztrajno kažem najdaljši prst in ne glede na to, da naj bi se (po splošnih pravilih sveta) začel naslednji.

Ni mi všeč. Res ne.

[In ja. To je najboljše, kar zmorem. Trenutno.]
 

sobota, 16. februar 2013

Razodetja [prvič]

Moje prvo izpitno obdobje me je naučilo dveh pomembnih stvari:

1. Če se bom učila, bo snežilo. Brez heca. Lepo prosim, kakšni satelitski posnetki in meteorološke napovedi. Mene se vpraša, če imam namero svojo rit zadrževati pred knjigami. Ker če jo imam (No, rit vsekakor mam. Ciljam na guljenje stola.) - potem se bo nebo odprlo in pred mojim oknom zahrbtno nasulo kup krasno zamrznjene vode. [Preden me kdo česa obtoži - ne, količina učenja ni pogojena s količino zapadlega snega; govorimo zgolj o časovni usklajenosti.] Hkrati umiram od radovednosti in se bojim, kako bo to videti naslednjič, po koncu prihajajočega semestra. Junija. Ker se imam namen učit IN nosit pozabljene obleke, ki sem jih po pomoti našla v kotu omare.

2. VSE je bolj zanimivo od učenja. Seveda mi je to bilo znano že prej, šele zdaj pa sem dojela velikansko razsežnost vse-ga. Zadeva bi lahko šla v bizarnosti, ampak očitno še premorem kanček samokontrole:
  • DLAKE. In njih štetje. Aktivnost je v svoji zasnovi precej ogabna, ker se pobližje spoznaš s poraščenostjo okončin. In to .. ni lepo. Ne, če si dekle v (baje) najlepših letih. Potem ugotoviš, da sploh ne poznaš tako velikih števil, da bi lahko uspešno zaključil oštevilčevanje. Pa jih (dlake namreč) začneš od besa (pa tudi dolgčasa) pulit. 
  • CIMRINA STRAN SOBE. Življenja drugih postanejo zanimiva ravno v najmanj primernih trenutkih. 
  • POSPRAVLJANJE. Pometala sem najmanj dvakrat na dan. Nikoli ne pometam dvakrat na dan. Komajda pometem dvakrat v tednu. Posteljo sem postlala dvakrat na dan. Ampak zaradi ..ah. Posodo sem pomivala najbrž šestkrat v dnevu. Čeprav se skoraj nisem prehranjevala doma. Da o čiščenju omare in tisočkratnem zlaganju cunj ne govorim.
  • STENSKI RELIEF. Tiste miniaturne jamice in hribčki. Se lahko greš 'od pike do pike' in sestavljaš slike. Neskončno njih. Če ravno ni strop deviško prepleskan in skrajno dolgočasen, je pa še toliko bolje. Ker lahko zraven ležiš na hrbtu in po hitrem postopku zaspiš.
  • TOČKA ENA. Vesolje ve, da maram sneženje.
  • .... [Po krajšem premisleku sem se odločila, da ni primerno za v javnost.]
  • (Kakor tudi to ne.) 
 
Zgornji seznam velja ob ugasnjenem računalniku in odstranjenem telefonu. Toliko.

Sem pa uspešno prilezla čez. No, bilo bi skrajno žalostno če teh - ne, ne bom izdala te sramotno nizke številke - nekaj izpitov ne bi spackala skupaj. Tudi in predvsem zato, ker so se tile izpiti najbrž preimenovali v preizkuse znanja, ko so na našem faksu (ali naj raje rečem ''faksu'') najtežji predmet nadomestili z avtomatskimi vrati. Ali kako že. : )

po preverjanju urnika za naslednji semester
Oh. Najbrž sem edini študent na svetu, ki se ne veseli fraj petkov? Ker to namreč pomeni, da moram najmanj trikrat na teden vstati zgodaj. Kar sicer ni problem. Ampak mi bodo pa obupno manjkale tiste jutranje urice za renčanje v zasebnosti.

torek, 12. februar 2013

Kapljičasto


Tole je začelo nastajati na prejšnjo deževno soboto in je imelo namen biti takrat tudi objavljenjo. Za zamudo krivim (nikakor ne lastne lenobe) IzpitnoObdobje in kaj drugega. Mogoče se več o tem bere v prihodnjih zapisih.



Tako, odločila sem se, da bom vsakič, ko ne bom vedela, kako začeti zapis (se pravi vsakič, očitno), pogledala kaj pravi moj skoraj najljubši slovar o dotični temi, samo zato, da se znebim trapaste prazne strani, na katero me je vsakič znova strah začeti pisat. Sorazmerno nepoetično zveneče ''padavine v obliki vodnih kapelj'' in konec izpitno razburljivega (meeh) tedna so poskrbeli za eno izmed bolj mirnih sobot. Skoraj bi lahko bila čisto in samo moja. Samo nekaj ljudi bi bilo potrebno odstraniti in koga drugega pripeljati v meni dosegljiv radij.

V mojem slovarju bi se pod geslom dež znašla podoba temnega popoldneva, ko se mi ni potrebno premaknit popolnoma nikamor, razen mogoče poiskati udobnejši položaj med vsemi blazinami in odejami. Ali edino še poiskati dodaten par štumfov, ker občasno prekrvavitev v najspodnejšem delu okončin odpove. Imeti sobo v zgornjem nadstropju, tik pod streho, omogoča udeležbo v eni izmed boljših naravnih simfonij. In če se Veter odloči prečkati naš konec, obstoj ogromnega borovca na dvorišču  naenkrat  ni več nesmiseln. Popolna slika vključuje tudi kup knjig (mojih, ne študijskih) na dosegu roke. Zavoljo ''izpitnega obdobja'' se jih nisem pritaknila, kar je bila absolutno trapasta odločitev. Najbrž bi imela veliko več od stikanja po domislicah drugih kot pa premlevanja lastnih briljatnih izumov. To je precej naporno, če so nesmisli tvoj vsakodnevni obrok. NAJBRŽ.

V kleti svojih možganov take slike hranim za takrat, ko me na pločniku do kolen zalije kak na živcih bolan voznik, jaz pa še niti slučajno nisem namenjena v smeri proti suhim oblekam. Ali pa kot ti kdo iz preddverja knjižnice ukrade edino marelo, ki si jo v življenju kupil. (Resno no, jaz sem mislila, da se ljudem, ki berejo knjige lahko zaupa? Vem , naivna sem.) Načeloma marele zanikam in sem se njihovi uporabi nekaj časa zavestno upirala. Potem pa sem se nekoč, po nekem izdatnem monsunu, srečala s svojim odsevom. Kako bi rekla ... zavoljo kakokovstnega sodelovanja s frufrujem in maskaro se potrudim in se ob napovedi slabega vremena dodatno otovorim s potencialnim morilskim orožjem. Samomorilskim, glede na to, kak kolosalni štor sem.

Sanja se mi ne več, kaj natančno je hotel biti point tega zapisa izpred več kot enega tedna. Ampak glede na to, da stvari ne maram puščati nedokončanih, se lahko potrudim in naredim zaključek. En sam.
Rada mam dež.

[Tole predvsem zaradi cover arta in ne zato, ker bi bila hipster. Vse zanikam.]