torek, 17. september 2013

Skupaj z mrzlimi podplati je prišel tudi moj najljubši čas v letu. No, do uradnega začetka manjka še teden, vendar hladna jutra že napovedujejo šelestenje pod podplati in odprtje sezone šalov. (To je pomembno, ker imam rada šale.) Sedaj držim pesti, da letos ne bom opeharjena prave jeseni, tako kot sem bila pomladi.
Kaže že vredu - vsaka prava jesen ima kvaliteten uvod. Tak, ko loviš zadnje sončne žarke na obali in brskaš za lupinicami školjk. Ko se poskušaš izgubiti v uličicah pa ne gre, ker je mesto premajhno in veter morju ne pusti ostati neslišno. In misliš, da si kopalke zaman tlačil na dno nahrbtnika, pa nato vseeno izsiliš vreme, da lahko domov odneseš sol v laseh.

In kdo bi si mislil, da so slani poljubi tako sladki.
Pa še ena stara. 

ponedeljek, 09. september 2013

Roman v verzih, ki to ni

 
Danes furam svetobolje. Danes naveličano srkam čaj z mladim Wertherjem, pogovor z Jevgenijem pa se je ravnokar utopil v neskončnosti dolgčasa podeželja. 
Danes se grem eksistencialno krizico.
Danes si grem na živce.
Privilegirana mularija, med tednom nastanjena v univerzitetnem mestu, čez vikende pa pod streho svoje mame gostuje v oddaji edinega plišastega medveda pri bajti.
 
Gospod medved (očitajoče iznad zapiskov): "Ampak saj vam nič ne manjka."
Privilegirana mularija: "Vem."