Mladi da smo fleksibilni, leti po zraku vsakič, ko pride do pogovora o zaposlitvah in ustvarjanju novih delovnih mest. Malce prostaško se zdi opletanje z izjavami, po možnosti predstavljenimi kot neizpodbitno dejstvo, sploh iz ust nekoga, ki še vedno dela na pogodbi za nedoločen čas, podpisani dva dni po končani diplomi. Ne vem, no, zdi se mi, da mladi danes nismo nič drugačni od naših staršev pred tridesetimi leti. Razlika je v tem, da so naši starši vedeli, da bodo posušen fikus iz prve pisarne ob upokojitvi lahko odnesli domov.
Nikoli ne bom pozabila ure v prvem semestru, ko je asistentka sedla na mizo, se z rokami oprla na kolena in nas pogledala iznad očal: "Veste, kakšno prednost imate pred naravoslovci! Vsaj zavedate se, da vas po diplomi ne čaka služba." Potegnili smo glave med ramena in se kislo nasmihali. Konec konec - če ničesar ne pričakuješ, si težko razočaran. V tretjem semestru si je nek drug asistent vzel dve uri in nam priredil eno bolj morečih predavanj. Ever. O oblikah zaposlitve (v našem bodočem poklicu). Da so dopust, zbolevanje in načrtovanje družine off limits smo vedeli, malo drugače te pa na stol pribijejo aktualne pripovedi naravnost z delovnih mest.
Nismo "fleksibilni" zato, ker smo si to izbrali. Nekateri smo fleksibilni zato, ker taki preprosto moramo biti. S tem ni nič narobe, kakor tudi ni nič narobe z željo po ustaljenosti, stabilnosti in dvajsetletni rutini. Nič ni narobe z željo po nenehnem učenju, spoznavanju, hitro menjavo dela. Nič ni narobe z delom na več koncih. Nič ni narobe z zapečkarstvom. Pojdite iz Slovenije, kričijo in mahajo z rokami, kot da sami usmerjajo letalo z Brnika. Kaj pa, če nočem? Kaj pa, če sem svoje zapečkarstvo - ki nikakor ne potrebuje negativnega prizvoka - sprejela kot del sebe, del, čez katerega nikakor nočem? Niti se ne rabim počutiti krive, ker ne čutim potrebe po ustanavljanju startupa ali lastnega mini inovativnega podjetja. Zakaj imam potem slabo vest vsakič, ko se spomnim, da sem na začetku dvajsetih popolnoma brez izkušenj?
Nismo "fleksibilni" zato, ker smo si to izbrali. Nekateri smo fleksibilni zato, ker taki preprosto moramo biti. S tem ni nič narobe, kakor tudi ni nič narobe z željo po ustaljenosti, stabilnosti in dvajsetletni rutini. Nič ni narobe z željo po nenehnem učenju, spoznavanju, hitro menjavo dela. Nič ni narobe z delom na več koncih. Nič ni narobe z zapečkarstvom. Pojdite iz Slovenije, kričijo in mahajo z rokami, kot da sami usmerjajo letalo z Brnika. Kaj pa, če nočem? Kaj pa, če sem svoje zapečkarstvo - ki nikakor ne potrebuje negativnega prizvoka - sprejela kot del sebe, del, čez katerega nikakor nočem? Niti se ne rabim počutiti krive, ker ne čutim potrebe po ustanavljanju startupa ali lastnega mini inovativnega podjetja. Zakaj imam potem slabo vest vsakič, ko se spomnim, da sem na začetku dvajsetih popolnoma brez izkušenj?
Da, seveda del krivde prevzamem nase. Ampak ne, ne bom tiho, ko mi bo to
očital nekdo, ki se mu ne sanja, da poleg zaposlitve za (ne)določen čas
obstajajo še druge oblike izkorišč ... pardon, dela. Lepo bi bilo vedeti, da imamo izbiro. Da imajo možnosti tisti z najnižjo stopnjo prilagodljivosti in tisti, ki bi se po dveh mesecih "dolgočasnega" dela začeli odbijati od sten. Niso mokre sanje vsakega dvajsetletnika, da bi po končanem študiju živel
na podstrehi staršev. V resnici ne rabimo veliko. V resnici rabimo
gotovost, da bomo v naslednjem mesecu imeli za položnice in hrano. Si
predstavljate, da bi še hoteli graditi hiše?
Ni komentarjev:
Objavite komentar