sobota, 23. marec 2013

Pljujem ...

(Mimogrede, preden me kdo česa obtoži - beseda v naslovu JE nedovršna različica glagola pljuvati. Podprto s SSKJ-jem, HA. A ni slovenščina zabavna, no? Toliko pomenskih odtenkov obstaja v besedah, mi pa smo leni in klestimo jezik z izpuščanjem dvojine, ''nemodernih'' besed in ponavljanjem že izpetih bednih jezikovnih zmazkov. Pa očitno še ne dovolj utrujeni, da si ne bi z veseljem prisvajali celega kupa izrazoslovja tujega izvora. Nič ne rečem, s tako hitrostjo kot danes nastajajo nove stvari, preprosto ni časa, da bi se poiskal primeren slovenski izraz. Če pa se že, pa se je najbrž našel prepozno. Ali pa bil preprosto trapast. Spomnimo se samo Toporišičeve tlačenke. Govorim pa DVD-ju, ja. Meni ljuba je še nalič ali po ''domače'' make-up. Zgodi se tudi, da se termine iz tujih jezikov skuša dobesedno prevajati. Sama cela tri leta nisem vedela, kaj zavraga naj bi se skrivalo na mojem telefonu v poddajah. Priznam, butelj sem, ampak zadeve nikakor nisem povezala s podcasti. Pač.)

[Tale moj mimogrede si je s svojo dolžino pravkar prislužil dodaten oklepaj, ki razlaga, da v svojem zametku ni nameraval posedovati takšne dolžine. Zgornji odstvačič namreč.]



... ali kot se je natančneje izrazil  J. Walsh:

''Nimam se kaj pritoževati, ampak včasih se vseeno.''

Samo zato, ker se lahko. Popolnoma nič mi ne manjka, ampak življenje je strašno dolgočasno, če si popolnoma zadovoljen. Nimaš želje, niti motivacije, da bi karkoli spremenil. Na bolje? To seveda nikakor ne pomeni, da kdaj naredim karkoli, da bi spremenila situacijo. Jaz sem precej fantastična, vse ostalo pa je precej narobe. Ego much? Mejbi. Pa se ne sekiram. Zakaj bi se, ljudje smo koneckoncev najbolj izurjeni ravno v opravičevanju lastnih napak. In v iskanju napak drugih. Grdo je, se mi pa ne zdi narobe, dokler se napakoiskalec zaveda, kdaj je splošno nezadovoljstvo zgolj lastna zabava, ne pa tudi ljubosumje, škodoželjnost in kar jih je še podobnega grdih lastnosti.

Mačka je nekoč rekla (heh, zanima me, koliko citatov lahko še stlačim do konca): ''Bejba, ti nisi srečna, če si srečna.'' Paradoks? Najbrž. (In koliko retoričnih vprašanj, na katere poskušam odgovorit, se bo še pojavilo? ...šit.) Taka pač sem. Ko je vse prav, ponavadi najdem nekaj, kar bi lahko bilo še malo bolj prav. Zapleteno, vem. Pa sploh ne gre za to, da bi me karkoli zares jezilo, moja trapasta glava očitno rada ustvarja 'probleme', tam, kjer jih ni. Zato sem se strašansko razveselila, ko me je v petek iznenada poklical Paradajz. Lahko bi se pritoževala, ker je bil zadet kot opica, pa je to edino stanje, ko ne poskuša bit znanstveno racionalen in me prepričat, da je moje obnašanje popolnoma nepotrebno.

Tako se je samo režal (kdo bi si mislil :D) in mi prijazno dovolil, da sem na tapeto vrgla bodice preteklega tedna. Še največ opravka sem si dala z izpostavljanjem pomanjkljivosti slovenskega šolskega sistema in .. OH. Dela v skupinah. V svoji osnovi je zadeva sicer zamišljena dobro. Če so vsi člani skupine enako zainteresirani. In delavni. In sposobni. In če si človek za delo v skupinah. Jaz nisem. Ker imam (med drugim) še vedno občutek, da je vsa odgovornost na meni. Potreba po nadzoru in to. Imam pa vsaj to srečo, da so smo se s puncami precej hitro ujele (kolikor se pač lahko hitro ujameš s skoraj popolnimi neznanci). Kakorkoli že, štiri besne Štajerke nikakor niso recept za tišino, kakor tudi ne štiri ženske na kosilu, ne da bi bilo govora o dietah. -.- Ampak o tem kdaj drugič.

Tako. Zdaj pa grem bit kul na eno razstavo. Da bom lahko nato ugotavljala, kaj vse je bilo narobe.

nedelja, 10. marec 2013

Limonada

Se je pojavil, stisnil limono in dodal cuker. Veliko cukra. Nerazredčena limonada? Najbrž. Všeč mi je.

Če sem vihala nos nad naslednjim aktivnostmi ... no, zdaj ne več. Preklet hinavc, ane.
Ker sem ugotovila, da jih prekleto dobro obvladam. Polnočne sprehode, naprimer. Ali pa zardevanje, oja. Besedne igre in iskanje meje. Ugotavljanje, da je ni. Skrivanje dlani v tujem žepu. Skrivanje v objemu. In skrivanje v postelji. Ker se pred svetom ne rabim več skrivati sama.

Seveda, ravno sem se lepo navadila nase in se za silo sporazumela z velikokrat idiotskimi nasprotji v glavi. In potem bum in tresk, ko človek najmanj pričakuje. (Fuj, tako zelo klišejsko, da sem se za trenutek zagabila sama sebi.) Vržena v vodo brez učnih lekcij plavanja. Še osnov dihanja ne poznam, jebemti. Medtem ko so se moji sovrstniki s tem ukvarjali prvič/drugič/tretjič, sem jaz iskala sebe nekje v knjigah, glasbi, gledališču, fotografiji in podobnem. Vredu se je obneslo, si upam trditi. Ker sem po bumu uspešno postavila stvari nazaj. Skupaj z všečnim dodatkom. Vedno me je bilo strah, da bi se v odnosih izgubila. Zdaj sem pa lahko svoja bolj kot kadarkoli prej in ob koncu dneva to lahko delim še z nekom.

Karkoli bi že rekla, ne zveni čisto prav. Ampak je. Tako zelo.

Dolgodolgo sem razmišljala, če naj pišem o tem. Pa moram. Ker je preveliko, da me prsti ne bi srbeli.

sobota, 09. marec 2013

Vodič po nakupih ali Zakaj se izogibati nakupovalnih središč


Če se je odločitev za petkovo večerno nakupovanje v lokalnem (no. Ne vem, kako se v Lublani reče tamalim trgovinam. Uličnem?) merkatorju izkazalo za popolnoma solidno, pa se tista druga, da se došetam do sitiparka, ni. Sploh ni bila preveč briljantna, kot ponavadi moje domislice so. Ampak res sem nucala superge, ker mislim, da me bo razgnalo, če ob tejle mini otoplitvi ne začnem premikat svoje medvedje riti. Fuj no. Kakorkoli, spodaj so našteta opažanja/ugotovitve/mnenja/sklepi/ [...], zaradi katerih se mi online nakupovanje zdi vedno bolj mamljivo.

  • V petek zvečer se ne hodi v trgovino s čevlji. Ker obstaja velika verjetnost, da je skupinica visokoraslih deklet med pripravami za odhod nekam na Tržaško ugotovila, da se z izbrano obleko ne ujema noben izmed 32 parov čevljev, ki si jih že lastijo. (Najbrž vsaka posebej in ne vse skupaj.) In ... še dobro, da nisem preslišala njihovih pogovorov (ali naj raje rečem ''pogovorov''), sicer bi se še zasekirala zaradi mastnihlasrazvlečenegapuloverjarapackanihličilblatnihčevljev. But they had GREAT legs.
  •  Mladoletniki, mladoletniki everywhere! Kot gruče hijen prežijo na vseh vogalih in klopeh na žrtev, ki se jim upa preveč približat. I watched Disney movies, when I was your age! (Če sem popolnoma iskrena, jih še vedno.)
  •  New Yorker izgleda kot omara Lane del Rey.
  •  Bi kdo znal razložiti, kaj se dogaja s cunjami? Ali do kolen ali do popka. Volančki, resice, bleščice. Vse na kupu. Na lokaciji oprsja. Kot da neizmerna količina push-up modrcev ne opravi svojega dela dovolj dobro. Težko je verjeti, da obstajajo joške večje od mandarin, a? Not cool man, not cool.
  • Čivave v torbicah? So last year. Kužki v ... ne poznam (še) besede za to; govorim pa o nekakšnem kovčku na koleščkih, kamor daš svojo sveže sfrizirano (prisežem, zadeva je imela francoski kito) zverino na baterije, hkrati pa je še dovolj prostora za približno tri nakupovalne vrečke. Praktično ni, kaj.
  • Sodeč po Hervisovi ponudbi tekaške obutve imam gromozansko stopalo. In lepo je, da se skrbi za varnost v prometu, ampak sem to samo jaz, ali se zares pretirava s fluorescentnimi odtenki? [Sem pa dobila svoj par in jih danes že prvič umazala. Brez kondicije sem. In moji šašavi gležnji ne marajo asfalta.]
  • Svetleči wnb bulerji s peto. V nežno viola in zlatooranžni različici.
  • Dekle se hoče nagraditi (aj nou, trapasti izgovori) z lepim kosom spodnjega perila. To ji je omogočeno, če je pred kratkim oropala NLB ... aja, ne. Ali pa če je barvno slepa. Naravnost neverjetno je, kakšne barvne kombinacije se prodajajo. Skladale bi se kvečjemu z zgoraj omenjenim spektrom obutve. .... wait. Tek v hlačkah in modrcu?? I should stop (and I will) at this point.


Da bo jasno, o kakšni razsežnosti grozot govorim - proti domu sem se pobrala v nekaj več kot pol ure. In še vedno sem srečala vse .. TO.



Vikend v prestolnici, prosimlepo. 
In seznam opravil sem spisala, ha!
Še dobro, da sem sama svoj šef in so disciplinski ukrepi za neupoštevanje slednjega zelo mili. Če sploh so. Še najbolj verjetno je, da si omislim kak izgovor, ki bo pocrkljal moj ego. Oba, v bistvu.

sobota, 02. marec 2013

Teden št. 9

Vse, kar napišem, zveni izumetničeno. Ali pa izmišljeno. Kar daleč od tega, kar je ta teden bil. Bil je prekleto surov in čisto preveč resničen. In še ga noče bit konec. Ne glede na to, da mu že od srede vztrajno kažem najdaljši prst in ne glede na to, da naj bi se (po splošnih pravilih sveta) začel naslednji.

Ni mi všeč. Res ne.

[In ja. To je najboljše, kar zmorem. Trenutno.]