nedelja, 16. marec 2014

Petek


Skupaj s hladno sapo v pasažo zavije starejši par. Ona se ustavi pred bankomatom, vtipka kodo in nagovori moža: »Pridi, greva na čaj.« Pol ure pred večerno filmsko predstavo kavarna kina brbota v tihih pomenkih, listanju reklamnih izvodov revij in nepretrganih prihodih novih obiskovalcev. Naključnemu mimoidočemu bi se za hip lahko zazdelo, da se je znašel v dnevnem prostoru kakšnega izmed domov za ostarele.

V kotu se ljubljanski dami pomenkujeta o odraščajočih vnukinjah, sterilizaciji mačk in najnovejšem odstranjevalcu vodnega kamna, ki naj bi dražil suho kožo, pri eksponatu filmskega projektorja pa sivolasi starec s hitrimi gibi meša čaj. Sedi sam, nikakor pa ni videti osamljen. Mrmra v brado. Najbrž obuja stare pogovore, preden izzvenijo v preteklosti. Simfonijo tihih šumov prekine tok tok tok bergle, ki jo vihti gospa s snežno belimi lasmi in naočniki, ki bi z lahkoto nadomeščali dno pivske steklenice. 

»KJE BOŠ SEDELA?« zahrumi proti mlajši spremljevalki. »Ne tako glasno, mama,« jo skuša utišati mlajša, vendar manj prožna, skoraj prosojna spremljevalka – v oči bodejo samo njeni visoko natupirani lasje. »DVE ZA DVANAJSTO VRSTO,« glasno nagovori dekle, ki hkrati kuha kave, prodaje vstopnice in zlaga prazne steklenice. Videti je, kot da že nekaj dni ne bi spala. Z vsako prodano karto so njene oči manjše, lasje pa jih bežijo iz površno spete fige. Kljub vedno večji gneči ob točilnem pultu pa njen nasmeh ostaja širok, prijazno odgovarja na vprašanja: »Joj, običajno res ni toliko ljudi, odkar pa imamo matinejo filmov, nominiranih za oskarjev, pa je kar naval. … Gospa, boste raje ustekleničeni sok, malo cenejši je?« 

Plešasta moška, eden višji od drugega, glasno tekmujeta, kdo ima hujšo ženo: »Sploh ne vem, kva igra dons, mene je moja zvlekla stran od skokov. »Sploh ne govor, jst bi tud raj Prevca gledal,« se kolega ne pusti. Bolj kot se bliža začetek filma, več mlajših obiskovalcev prihaja. Rdečica na licih prijateljic, ki sta v plaščkih videti kot v uniformah, izdaja, da je zunaj mraz. »Je za seniorje kaj ceneje?« trenutek zatem zanima gospoda, za katerega se zdi, da bi lahko pobegnil s črno-belih fotografij zlate dobe Hollywooda, ki zapolnjujejo steno za pultom.

Odgovora najbrž ne sliši, ker v kavarno pridirja dekle z najdaljšim šalom večera: »Aaaaa, zamujaam! Bom pri tebi pustila plašč. In krofe,« razlaga kolegici za pultom, medtem ko slači tretjo plast oblek. Biljeterka kmalu začne spuščati goste v dvorano, pred katero je pa se zgodi manjši prometni zamašek. Ugotavljanje sedežnega reda terja svoj davek. »Isto kot zadnjič sediva!« »Sedma vrsta? Ali je osma?« »Ne sediva skupaj, kako pa to?« ?« »Seveda sva skupaj, daj očala na nos!« »Počakaj, moram pogledati še na svetlobi, v temi sem čisto slepa.«

Zadušljiv zrak v dvorani umirja klepet. Nekje šelesti vrečka z bomboni, čez nekaj trenutkov v zraku obvisi vonj močnega parfuma. Mlad par v predzadnji vrsti stika ustnice in prepleta prste. Natančni upokojenci zaskrbljeno gledajo na ure: »Skoraj pet čez sedmo je že!« Prostor se počasi pogrezne v mrak, nedokončani stavki obvisijo v zraku ali se končajo v šepetu. Njen pridušen smeh je utišan s tihim poljubom, strogo poravnane vrste pa se kopajo v svetlobi drugega konca sveta.

nedelja, 2. marec 2014

Torek

Sva šla na kosilo.
Ker je bila toliko ura.
Je rekel, da ga tunina omaka na mojih peresnikih ne moti, pa mi kljub temu pred poljubom v usta zatlačil mentolov žvečilni.
Sonce ima žur; malo jočem, ko skušam gledati na veliko. "Lepe oči imaš," reče, ko gledam na veliko.
Sva šla na Rožnik.
Kar tako. Ker je sonce in ker je torek. V torek ne dela, lahko skrivam dlani po njegovih žepih.
On elegantno prestopa padla debla, jaz pa ne vem, če naj strgam hlače na riti ali na kolenih.
Ustrežljivo mi podaja roka in ustrežljivo me zažvali na vsakem drugem ovinku.
"Jebene rožice." Žafrani. "In jebena drevesa." Bukve, večinoma. Tako prikupno vulgarna sva včasih.
Iskala sva risa, našla samo tri ovčarje in trinajst čvrstih riti, ki so trmasto tekle v breg.
Pa sva se malo zgražala.
Nad malomeščanskostjo dam s svežo trajno. Pa je zmanjkalo nemarnih tem.
Ker je sijalo sonce in ker sva bila skupaj.
"Lahko sem tudi ženska torbica," reče, ko iz svojih neskončnih žepov potegne plastenko vode in čokolado.
Vračava se po drugi poti, mimo islandskih ponijev in starih vil.
Spotikam sem čez lastne korake; malo ponesreči, malo pa nalašč. Ker mi je potihem všeč, ko pazi name.
Me je pospremil do vrat, poljubil na nos in se obrnil na peti.
In je šel. Na svoj konec mesta.