nedelja, 30. december 2012

''Samo še ena izgubljena duša, ki verjame v pravljice in ne mara bit ne zaljubljena.''

No. TO. To je 'na kratko o meni' iz opisa bloga, ki sem ga pacala pred dobrimi petimi leti. Prham čez nos. Podobna sem prehlajenemu konju. In živčnemu losu; zdaj sem začela še trzat. In spet, se vprašam, kako bi se to slišalo danes? Tale del z dušo sem kar zadela, čeprav se mi zdi, da je petnajstletni jaz ciljal bolj na 'iščoča se' (Kakšna strašna beseda!). Prvi del torej lahko obdržim. Nadaljevanje? Godrnjam. In strnem v nekaj, kar zveni kot Hočem v Narnijo.

Nekatere stvari si pač zaslužijo izbris.
[In če ne bo kmalu jutri, bom umrla čisto zares.]

sobota, 29. december 2012

Temna stran Lune

Če sem še nekaj let nazaj zgražala nad ljudmi, ki so nergali o takšnih ali drugačnih problemih zaradi lune, bi se zdaj najraje vrnila v preteklost in se pošteno nabrcala v rit. Danes se namreč sama bolj ali manj (tole zadnje je precej bolj verjetno) uspešno spopadam z njimi. Če je to zaradi tega, ker sem vedno bolj stara, ali zato, ker sem v resnici vila, še ne vem. Sama se veliko raje nagibam k drugi možnosti. 

Po vseh pravilih bi, glede na to, da sem včeraj prebedela pol noči, trenutno morala že kakšno urico spati. Dan po (in tudi dan pred) polni luno se to seveda ne počne. Ker so moji lunarni senzorji očitno zelo občutljivi. Tako zelo, da sem se v zadnjih dveh mesecih zalotila, da še za krajce ne spim, tako kot bi bilo treba. Mati, in še marsikdo drug, bi mi seveda rekli, da je vse v moji glavi. Povem, luninih men koledarsko niti slučajno  ne spremljam. Samo bolj bi bila napsihirana. Ponavadi se ob ščipu, ko je najhuje in se ob treh ponoči z ropotajočo glavo premetavam po postelji, spomnim vzroka moje nespečnosti in še koledarsko preverim [Tudi za nazaj. Ko enkrat ne spiš, ugotoviš, da imaš cel kup časa. Ki pa ga nikakor ne moreš zares primerno uporabiti - ciljam na učenje - premalo koncentracije in mamut s histeričnim napadom nekje v čelnem režnju], kako se ujemata moje počutje in Zemljin naravni satelit. Tako se zgodi, da čas sredi noči zapraviš nekje med gledanjem gibljive slike (če imaš to srečo, da si ne rabiš deliti sobe) ali nekje med zares budnim in skoraj zaspanim.

(Nocoj npr. se lahko okronam za najbolj trapasto filmsko izbiro na svetu. Za take trenutke so rezervirani takozvani 'varni filmi'. Filmi, ki so te nekoč res dodobra pretresli, te prisilili, da si jih vzljubil in si jih nato pogledal vsaj tisočkrat. Poznaš jih na pamet in tako zelo, da so izgubili svoj 'pretresljivi' učinek. Ampak gledaš jih pa še vedno rad. Enivej. Moja današnja poslastica je bila super pocukrana božično romantična zadeva, ki sem jo sicer enkrat že gledala. Kaj pa je absolutno premalo, da me, take čustvene razvaline kot trenutno sem, ne bi pripravilo do tega, da sem skoraj nepretrgoma jokala od šeste minute naprej. Ne zafrkavam se. Drugače ne jočem, imam dogovor s solzno cevovodno napeljavo. Nisem se marala. Sploh, ko sem naletela na najbolj osovraženo božično pesem po lastnem izboru. Moja soba je doživela najgrši prizor ever. Hkrati, ko sta mi iz oči lila dva hudornika, sem se na vsa usta smejala in na glas ponavljala mantro 'sovražim to pesem'. Ni bilo prijetno in sramujem se. Ne znam si predstavljat, da bi to dejansko prenašala kakšna oseba. Še pes bi me zapustil, če bi ga imela. Da o mačku sploh ne govorim.) (Nujno se je treba znebiti ogromne količine oklepajev v prid bolj tekočemu in lažjemu branju.)

In to je tak krasen čas, ko sem se še sposobna zavedati, kaj se v mislih dogaja. Hkrati pa sem ravno dovolj nemočna, da toka misli ne usmerjam in mu pustim, da odplava po svoje. Tukaj se stvari zapletejo - če sem v popolnoma budnem stanju, se stvarem, za katere vem, da me pač bodo spravile v sumljiva stanja, elegantno izognem. MadameMoon pa tako poskrbi za krvave obračune med mojimi imam, želim in naredim. To, kar se grem zadnje čase, ni podobno več ničemer. Postala sem kraljica izgovorov in prelaganj. In nič mlajša ne postajam; smejalne gubice kmalu ne bodo več samo smejalne, sive lase pa tako že imam. Če je poletje bilo poštimano, sem zdaj našla krasen univerzalen izgovor za ... no, vse. Faks. Ne bi tega in ne bi tega in ne bi tega. V resnici pa ne počnem nič. (No, študijske stvari laufajo tako kot je treba, zaenkrat celo še bolje, ampak to je pri meni itak pogoj za osnovno stabilnost v življenju. Kakorkoli trapasto že se sliši.) Če se kaj odločim, si sestavim scenarij, ki ga zavržem takoj, ko gre po gobe prva stvar. In točno vem, zakaj je tako. Ker si premalo želim. Izgubila sem strast. Hočem vse, a hkrati nič.

Ampak zdaj bom začela. Moram, ker živim s sabo dovolj dolgo, da vem, da dolgotrajna melanholija ne vodi v nič dobrega. Z malimi stvarmi in zapisala jih bom, ker vem, da se potem ne bom mogla pretvarjati, da ne obstajajo. In me vedno me bodo nekje v ozadju dregnile in opominjale. Tale odločitev za ponovno pisanje se je (vsaj za zdaj) izkazala za eno izmed boljših v zadnjem času. S tem ko poskušam misli ubesedit, jih je potrebno zbrati na kup in speljati v eno smer. Katerokoli že. Našla sem eno točko fokusa. In fotoaparat mora ponovno postati obvezna oprema. Povsod in vedno. Pogrešam čas, ko je to bilo samoumevno. Pa naj bo to moj začetek nadaljevanja.  

Za vse je kriva luna, prisežem. 

sreda, 26. december 2012

Otroci

Ni minilo niti leto dni, ko so na sosednji parceli (nasproti gnezdišča štorkelj - ejga, nekaj mora biti na tem mitu!), naši novi sosedje - no, njih plačanci - začeli kopat luknjo za temelje. Spomnim se, ko sem se en petek vrnila iz Ljubljane, in zadeva je bila že zazidana do prvega nadstropja. Spomnim se tudi, ko so Mati naznanili, da so nas povabili na prvi uradnospoznavni obisk; ali kako že. Radovednost je premagala odpor do obiskov neznancev, kar se je kasneje, ko so mi bili postreženi mafini in cedevita(!), izkazalo za eno boljših odločitev letošnje jeseni. So precej kul, tile naši novi sosedje. Učiteljica slovenščine je računalničarja  (ali programerja?, nikoli ne vem zares kako se ločijo. Če se sploh.) iz Kranja zvlekla na Štajersko, on pa ji je naredil pupo, ki je za štiriletnico čisto preveč pismena.

Danes so me Mati opozorili, da 'naj se pripravim', ker gremo 'gledat novega dojenčka'. Aja? Tile tehniki pa radi delajo otroke. : ) Baje, da si z malim Miho deliva datum rojstva. Zaenkrat mu kaže naravnost odlično. Zakaj torej opozorilo? Moje bližnje (pa tudi ne tako zelo + velika večina mojih prijateljev) sorodstvo je namreč prepričano, da ne maram otrok. Kar sploh ni res. ! Samo ... ne razumem jih preveč. In mislim, da se jih en malček bojim. Sploh micenih dojenčkov. Kakorkoli - po obredni izmenjavi čestitk in daril je bilo seveda za pričakovat, da mi bodo dete potisnili v roke. [Ko sem bila še mlajša, se to počeli iz prepričanja, da so punčkam dojenčki pač všeč - mimogrede, moja najljubša igrača iz otroštva je bil gliser iz ene serije legic - zadnje čase pa se za tem skriva slabo prikrito vprašanje, kdaj si ji bom jaz omislila kaj takega. Ali vsaj fanta.] Kar je precej trapasta odločitev glede na to, da na mesec uničim približno tri kozarce. Sedim tam na stolu, se poskušam čim manj premikat in v mislih vodim pogovor z bitjecem, ki je veliko približno toliko kot moja podlahet: "nezačnijokat, nezačnijokat, PROSIM, nezačnijokat.'' In Miha začne tulit. Drugega tako ni bilo za pričakovati; če sem se kaj naučila o dojenčkih, je to, da tako kot p(e)si zavohajo, pardon, začutijo nelagodje. Ampak psa lahko potrepljaš po glavi. Za razliko od dojenčka. Ker imajo neko luknjo v lobanji ali kako že. In ne vem točno kje je, in kako naj bom potem sproščena, če sem prepričana, da bom koga poškodovala že, če ga bom preveč gledala.

Mati, ki so zase prepričani, da so nekakšen otroški guru, so se trudili pomagati z raznimi nasveti kot npr. pogovarjaj se z njim. Kako naj se pogovarjam z njim, če pa vem, da me ne razume! Ja ja, sem seznanjena s procesom (primarne) socializacije, ampak zato pa ima starše. Veliko raje sem v družbi mulčkov, ki imajo za sabo že težak prehod iz spoznanja, da je maček isto kot mjaumjau (sirijsli, kaj je s tem, da se otroka najprej seznani z medmeti in šele nato s samostalniki) in ki se zavedajo, da bolečina enako velika, če se udarijo v mizo ali mizico (another fail). Res je, da tudi s starejšimi - tam nekje do 8 let - nisem preveč prepričana, kaj naj počnem [in jaz sem bila do petega razreda prepričana, da bom učiteljica. prosimlepo.], imam pa instant rešilni plan, ki vsebuje tv, zalogo starih igrač ali, če so potrebni človeške pozornosti, doživeto branje knjig. Tudi cajtng v najslabšem primeru. Jih pa prekmalu mine pozornost in potem sem, baje da čist neupravičeno, užaljena. So pa strašno uporabni, ko se je treba umaknit 'odraslim' na velikih familiarnih srečanjih. Z gručo pamžev se zavlečeš v en kot, občasno spustiš kak sumljiv glas, pa te pustijo na miru.

No, starejši kot so, bolje se razumemo. Predvsem s fanti, punčke ponavadi hočejo moje uhane in mejkap. Nisem preveč navezana na kozmetične pripomočke, ampak ko enkrat doživiš prizor lizanja maskare, se podobnim situacijam poskušaš izognit na vse pretege. Nebodimoskromni, precej sem usposobljena v pritegovanju pozornosti še ne (preveč) najstniških pobov. Malček streljanja z nevidnim lokom (ali avtomatskim orožjem, za vse mam licenco) in spakovanja za hrbtom staršev, in že ti jejo z roke. Vsekakor je lažje očarati povprečnega desetletnika kot pa kakšnega modela moje generacije. Predstavljam si situacijo, kjer povprečnega 20+letnika brcam pod mizo in mu signaliziram, da mi je zmanjkalo nabojev. Dvomim, da bi tale zapis nastajal v domači postelji, velika verjetnost je, da bi končal na listu papirja v predalu moje mize na zaprtem oddelku.

Aja, še par pomislekov: kaj, zavraga, je s tem dvojnim merilom razkazovanja oprsja v javnosti? Z delovanjem mlečnih žlez kar naenkrat postane sprejemljivo. Ni preveč kulturno. In tako, za malo mračnejše dni - kako točno se pride do te točke, ko se odločiš, da boš na svet spravil osebo (pustimo ob strani nesrečo in neumnost)? Še vedno živim pod vtisom ure biologije iz drugega letnika, ko se je profesorica odločila, da bo nedolžno uro o polprepustni celični membrani zamenjala za slikovito predavanje o širjenju človeške vrste. Pa ne ta zabaven, kako-otroci-nastajajo, del. Ampak tisti, v-porodni-sobi-smo del. Po tem si čisto vsak mesec, ko me moja maternica kaznuje za odločitev nereprodukcije, pred oči prikličem, v mojih srednješolskih krogih že slavno, animacijo spravljanja melone čez slamico. If you know what I mean. Sošolka, ki se prva odloči premagati tole travmatično izkušnjo in jo zamenjati z drugo(!), si bo prislužila občudovanje in pohvale z moje strani. Pa če je še tako zelo nisem marala.

Da ne bo kakšne pomote (po zgoraj prebranem ni zamerljivo, če si me kdo predstavlja kot čarovnico, ki živi za to, da bi pojedla Jankota) - komaj čakam, da se moji prijatelji odločijo za razmnoževanje naše vrste. I'm gonna love shit out of their babies. Jaz bom tista zmešana Tetka, ki ji bodo mame pregledale žepe, preden jo spustijo v hišo. Ampak jaz bom Neumnosti in sladkarije takoalitako skrivala v modrcu.

nedelja, 23. december 2012

Petkov večer

Zaradi bolj ali manj kozmetičnih popravkov objavljeno z dobrim dnevom zamude.

in namesto da bi grela podplate ob domačem radiatorju, se v Ljubljani sprašujem, če bo nocoj moj edini vir toplote res samo šalca čaja. Še vedno sem v fazi odločanja, če je bilo ostajanje v prestolnici z namenom udeležiti se protesta, vstaje (ali pač kakorkoli je zdaj moderno reči) smiselno. Če sem bila do srede do vsega skupaj še precej skeptična, je nagovor znanke [ ... Ni vprašanje, če bo revolucija - vprašanje je, če boste  zraven! ... ali nekaj podobnega ] v meni očitno prebudil tistega starega, naivnega idealista, za katerega sem bila prepričana, da spi globoko zimsko spanje med odejami dvomov.

Tako sem torej danes prostovoljno, okrog pol šeste ure zvečer, zašla med sorazmerno glasno množico na Trgu republike. Ne vem več, kaj točno sem pričakovala, ampak velikega ničesar, ki se je ovil okrog mojih kosti, zagotovo ne. Mogoče sem upala, da me bo sama udeležba poživila vsaj toliko, če ne še bolj, kot sredina nenadna znebapadla odločitev, da pa v petek preprosto moram iti pogledat, kaj se dogaja. [Če ne drugega, sem upala, da opazovanje z udeležbo prinese drugačno podobo kot opazovanje (vrste) medijev.] Tako pa je vznemirjenje, ki se je čez dan stopnjevalo sinhrono s kazalci na uri, na samem mestu dogajanja umrlo hitreje kot zlata ribica na tleh dnevne sobe.

Povsem jasno mi je bilo, da kot velik nasprotnik množic in hrupa tam ne bom uživala. Umika po slabih petnajstih minutah ne bi označila za strahopetnega; bolj za ... moji osebnosti primernega. Mogoče bi čutila drugače, če bi o stvareh, ki smrdijo, vedela več. Oziroma če bi bila pripravljena slepo zaupati katerikoliže izmed interpretacij. Da bi jezno vzklikala razne parole, se mi zdi trapasto; preveč prazne so (ali pa če preprosto rečem, da ne verjamem v spremembe kot posledice krikov). Problemi so se me dotaknili premalo, da bi bila resnično osebno prizadeta in s strastno željo po obraniti svoj prav. Vsekakor pa mnogo premlada, da bi lahko razumela boje med desno in levo. Hej, iz istega telesa rasteta.

Jezilo me je, ker nisem imela pregleda - z moje višine se vidi približno meter v zimske puhovke odete hrbte naprej in neskončno v nebo, če upogneš vrat v pravo smer - ker filing ni bit tak, kot sem ga dobila prikazanega. Seveda, ko pa obstaja toliko realnosti, kot je posameznikov. Bolj kot o tem, zakaj sem tam, sem v glavi vodila monolog, ki bi me naj potolažil, medtem ko sem obnavljala prepir z Materjo, ki ga je sprožila ravno moja odločitev o lublanskem petku. Za ideologijo zbrane množice je bila moja prisotnost povsem neuporabna, nepotrebna in jo kratkomalo tudi žalila.

Ne morem, niti nočem, reči, da je moj idealist umrl. Ti bi bilo pa res bedno, potem mi preostane samo še usesti se na rob pločnika in jokati do smrti (ali mogoče preprosto, z malenkostno manj patetične drame) počakati na bridki konec. Bo pa potrebna večja predanost, da se ponovno spoprijateljiva. Če pričakuješ, so razočaranja večja. In tako sčasoma pričakuješ vedno manj. Instant lekcije življenja.

Je bilo torej vredno? Je. Pogledala sem se v ogledalo in spala mirno.

petek, 21. december 2012

(zelo dolg, pa še to ne cel) Teden št. 51

Seveda. Le kdaj je čas primernejši za pisarjanje kot takrat, ko naj bi bo svojem bednem poskusu (predvsem zelo fiktivnega) urnika tiščala nos v kup sumljivo dolgočasnih besedil in poskušala memorizirati cel kup komunikoloških pojmov, ki naj bi mi prišli prav na bližajočem se kolokviju. In samo tam. Za ponazoritev kako zelo pomanjkljiva je moja koncentracija - malo prejle sem se ob ugasnjenem računalniku IN telefonu(!) zalotila, da bi ob preučevanju zadnjega omenjenega objekta in njega prask lahko spisala krajšo monografijo. Zaključek: problem 'motečih' dejavnikov je nadvladal Veliki problem izginule Motivacije. Učit se pač ne znam. Ne zares. Tole je po hitrem postopku treba popravit, če nameravam še naprej poležavat na mesečnem prilivu državnega dnarja, ki za svojo prisotnost zahteva določeno povprečje. Bruh.

Če sem že pri perečih temah izobraževanja: po skoraj treh (šit) mesecih preživetih v, zame popolnoma, novem sistemu in hramu znanja, se mi še zmeraj ni uspelo uspešno povezati s fakultetnim brezžičnim omrežjem, sem pa do potankosti naštudirala zamudne prihode posameznih predavateljev, da se lahko pojavim pred predavalnico v zadnjem trenutku in se tako izognem nerodnim socialnim situacijam. Na začetku sem se še nekaj malega 'trudila' z navezovanjem stikov, ampak ker sem v tem obupno počasna, so se do poskusa moje popolne prilagoditve na okolje že izoblikovale takorekoč neprebojne grupice. I can be really good at small talks. Čisto zares. Samo kaj, ko mi v večini primerov ne prinesejo želenega odziva ali, še manj, zadovoljstva.

Protestno se ne bom udeležila naslednjega predavanja iz angleščine. Če je že tista skripta dejansko zastavljena zelozelo vredu (beri vsebuje teme, ki so več kot uporabne v našem fahu), so pa predavanja en živ obup. [Bojda naj bi se Mrs Profesorjeva že pred mesecem upokojila, ampak je vse skupaj splavalo po vodi. Zdaj pa za katedrom bogu krade čas, ali kako že pravijo.] Namesto da nam bi odpredavala svoje, nam po osnovnošolsko naloži reševanje nalog, ki jih po možnosti sploh nikoli ne pregledamo. In kaj naj zdaj jaz, ugibam, če sem pravilno postavila vejico. IN ČE ŠE KDAJ OD KOGA SLIŠIM, DA JE 'VEJIČARSTVO' ANGLEŠČINE POPOLNOMA LOGIČNO, GA BOM IZSLEDILA IN BRCNILA V TAZADNJO. Pa analogiji 'če imaš glagol, potrebuješ vejico' je z večalimanj obrazložitvenimi členi popolnoma logično postavljanje nekončnih ločil v slovenščini. Pika.

Čustveni pretres tega tedna se je začel že navsezgodaj v ponedeljek, ko sem na vrhu glave odkrila siv las. Siv. Las. Seveda takoj izpuljen kot dokazno gradivo v škatlici za očala trenutno čaka, da ga pokažem nejevernim tomažem, ki verjamejo v lase brez pigmenta, igro svetlobe in podobne neumnosti, ki naj bi zanikale staranje. Presneto, mislila sem, da imam pred sabo vsaj še dve dobri leti. Očitno se mi je, dodobra pretreseni od šoka, zato v torek zazdelo primerno, da se odpravim v Nakupovalno središče ljubljansko. To skrajno trapasto odločitev je najbolje pripisati trenutni neprištevnosti - kdo pri zdravi pameti pa se še posluži javnega prometa med prometno konico, ko pa je že pred več dnevi opravil obvezne božične nakupe; manjka mu zgolj kak grd zlatordeč zavijalni papir. Pričakovano seveda ne bi kupila ničesar, če ne bi zmagala ihtava trma, da je treba opravičiti grozljivih 53 smrdečih in sardinastih minut preživetih v ropotajoči kišti. Sem si pa privoščila pol urce v zgornjem nadstropju tavelikega BigBanga. Nisem prepričana, če se tja hodim navduševat nad sodobno tehnologijo ali pa mi je po tihem všeč, da se včasih zanalašč počutim neumno. Ker za tričert stvari tam gor ne vem, za kaj se uporabljajo. (Res je tudi, da sem nucala kupit miš za moje leptopovsko ropotalo.) In kljub temu, da sem doživela manjši orgazem, ko sem v roke prvič prijela škatlco, je čarovnija očitno delovala samo v popolnoma črni barvi. Tisi beli, sicer prepoznavno eplov, okvir dizajnu ne koristi preveč, mene je celo minila želja do posedovanja tele igračke.

(Razmišljam, da bi tale zapis razdelila na dva dela. Neeee, naj mi bo v opomin, kako zelo se ne znam spravit k študiju.)

Neskončni torek se je zaključil na klopi na robu Lublane s pogledom na gradbišče(?) zraven Stožic. How romantic is that. Pod dvema dekama (Rada bi se zahvalila vsem skrbnim Očetom sveta, ki skrbijo, da so prtljažniki avtomobilov vedno opremljeni z nujno - pa tudi ne tako zelo nujno - opremo, ki največkrat pride prav njihovemu brezglavemu podmladku predvsem ženskega spola) sem se tiščala skupaj z Mandarinco, Mačko in termovko čaja. Med kroženjem opojnega kadečega se zvitka bi se dalo slišati nekaj takega:

Jaz: "Govorila sem z nekom, ki se mi ne zdi neumen."
Mačka: "Seksala bi."
Mandarinca: "Danes sem E.-ja (njen profesor, op.a.) čakala dve uri, da se je prikazal. Dve uri!"

In:
Jaz: "Končno sem si zrihtala telefonsko od vsaj ene cimre."
Mačka: "A misliš, da bi blo ful narobe, če bi Jana (njen, od predkratkim, bivši, op.a.) poklicala sam zato, da bi se dala dol?"
Mandarinca: "In pol mi je narisal samo eno piko in dve črti - to bi lahko tud sama nardila!"

Klasika. Sestankovanje se zaradi dejavnikov v oblika mraza, praznih želodcev in podobnih ni zavleklo tako kot ponavadi. Sreda ali ne-maram-presenečenj. Res. Tole spreminjanje planov pet minut prej; ni preveč po mojem okusu. V bistvu sploh ni. Ne znam si predstavljat, da bi na mojem urniku bile pomembne zadeve, ne pa da sem tako mogla prestavljati druženje z internetom in posteljo (lahko pa predpostavim, pa je pomembnost relativna in mam mir). Sem pa nad Paradajza iztulila večino tedenskih travm, kar je preživel, ne da bi trenil z očesom. Ali da bi sploh karkoli komentiral. [+ Resno se moram začeti spraševati o možnih psihopatskih karakteristikah v profilu svojih prijateljev.] Presneto, tale teden po socialnem udejstvovanju na veliko izstopa iz povprečja, če mu dodamo še ponedeljkov obisk pri Zverinici, včerajšnji destruktivni pohod po Centru z Modrooko in ... hm -  Cimra 1 se je odločila, da bo pripravila palačinke night (? ali kakorkoli že) , znano tudi kot bonding with roommates, čemur se niti nisem poskušala izognit, ker ... no, palačinke. : ) Skoraj uživala sem. Blah, skrajni čas je, da se za trenutek vrnem na domače planjave, da mi božična praznovanja na novo zamerijo svet.

V osnovi tole niti slučajno ni imelo namena biti tako zelo kronološkodnevniško. Pa dobro. Malo za ogrevanje in vajo.

Tale konec sveta bi mi prišel zelo prav.

ponedeljek, 17. december 2012

Natakarji


(In preden me kdo obtoži seksizma - ženske natakarji [znane tudi kot natakrce, kelnarce, ej ti, dejmšenpir in podobno] so iz naslova izpuščene z razlogom. Ker bom govorila o fantih. Moških. Pobih. Skratka, o natakarjih.)

SSKJ pravi, da je 

 natákar  -ja m (ȃgostinski delavec, ki se ukvarja s strežbo gostov
(izvleček)


Za véliki Slovar sicer res čisto zadovoljiv opis, ampak za kakovostno delovanje natakarjev v resničnem (beri mojem) svetu absolutno premalo. Ker biti natakar je poslanstvo, ki zahteva določene kvalitete, ki te ločijo od ostalih smrtnikov (in ne, s tem ne mislim samo šanka). Kaj potemtakem pričakujem od gostinskega delavca? 

Da je prijazen, se razume. Ampak ne preveč, meja med prisrčnim smehljanjem in kripi buljenjem je zelo tanka. Prava mera prijaznosti pa mu ne koristi kaj preveč, če sta s tetko Gravitacijo prevelika prijatelja. Naročila sem kavo. In NE kave v naročju. Dober natakar se ob pogledu na moj obraz po več zaporednih obiskih naj ne bi več prestrašeno zdrznil, temveč po možnosti približno vedel v katero kategorijo bo spadalo moje naročilo. Ko pospravlja mizo, naj ne da vedeti, da je zadnje pol ure komaj čakal, da zapustiš njegov teritorij in naj ladjico iz računa diskretno zmečka za šankom, ne pa pred mano.

Dober natakar naj ne gleda obsojajoče, niti pomilovalno, če se sediš sam in hejtaš cel svet. Naj prazne fraze, za katere je prepričan, da bodo pomagale, zadrži zase, ker me v takih trenutkih popade hipni bes in želja, da ga poškodujem z metom krožnička v glavo. Naj se tudi dovolj dobro pretvarja, da ne sledi (pre)glasnim  pogovorom in komentira samo a) če je prepričan, da ne bo nikogar užalil in b) če bo vsem udeležencem namenil približno enako količino pozornosti. Zato je tam, da je vsem enako na voljo. Če bi se hotela počutit izključeno bi šla ... ne vem, na faks ali pa domov.

*zaide v skrajnost*
Dober natakar je lep in visok in za sabo pušča rahlo sled vonja po najnovejši dišavi Juda Lawja. Ima lepe roke! in nepogrizene nohte. Naštima ti dvojno kavo in računa samo eno.

 Mislim, a res zahtevam preveč? : )

Vem, biti Natakar je težko. Zato sem z njimi prijazna. Tudi če imam slab dan. Ampak se pa moja prijaznost konča natanko tam, kjer se začne njihova nesramnost. 


sreda, 12. december 2012

Ponedeljkovo dopoldne ali kako preživeti spogledovanje z dohtarji

V jutru mrzlega ponedeljka sem ob nemogoči uri namrgodeno ždela na troli in upala, da se uspem izognit  morebitnim znancem. Precej uspešno. Vsekakor mi manjka jutranjih izkušenj z javnim prevozom, ali bolje rečeno - z jutranjim prometom v prestolnici. In kaj me je pripravilo do tega, da sem sploh pomolila nos iz bajte še pred drugo kofeinsko dozo v dnevu? Obljuba, da se ne bo mogoče vpisati v višji letnik, če zraven opravljenih izpitnih obveznosti ne premorem še potrdila o opravljenem sistematskem pregledu. Briljantno, res. Informativni žur z guglom ni prinesel odgovora na moje vprašanje, zakaj je to tako nujno potrebno. Samo nekaj o tem, da je 'sistematski pregled prav dobrodošel'. Ja pa kaj še. Vredu, razumem, zdravstveno varstvo, socialna država (al neki), ampak se mi zdi, da na študente to na pali nekaj preveč. Otročaje izpod maminega krila je seveda treba pregledati, če rastejo približno proporcionalno in delodajalca bo najbrž tudi zanimalo, če bo za tekoči trak zaposlil koga brez rok. Za študente bi pa obisk lahko bil prostovoljen. Tako kot volitve. Bi vsaj imeli eno še slabše obiskano zadevo.

Kakorkoli, da se vrnem nazaj k potovanju. Na busu valda tropska vročina (misli voznika J.: Le zakaj ne bi vključili ogrevanja; uboge potnike v polni zimski opravi za polarni mraz bi lahko zeblo!), ki je skoraj skladna s temperaturo v zdravstvenem domu. Kjer normalno delovanje čutil onemogoči tudi že standardno grozljiva kombinacija razkužila/čistila za wc in obupa (tukaj so zd v veliki prednosti pred bolnišnicami, kjer se smrt voha še preden stopiš skozi vrata). Medtem ko sem neuspešno pretvarjala, da se počutim živo in prilagojeno okolju, nas je za dobro jutro nahrulila sestra, nam v roke potisnila najbolj trapaste vprašalnike, kar sem jih srečala - ena cela stran je samo o konzumiranju alkohola - in nas na grozo mojih sotrpink pozvala, da sezujemo čevlje, ker gospa tehtnica noče biti umazana. In potem se zgodi fenomen, za katerega sem mislila, da smo ga prerasle enkrat v ... osmem razredu? Ampak ne, 'jaz se že ne bom tehtala' je bil drugi najpogostejši stavek, takoj za 'jaz sem ful debela'. Oh, sladki paradoks, ko to izjavljajo punce, ki skupaj s torbo polno študijskega gradiva tehtajo slabih 45 kil. Tehtalna panika še ni popolnoma izzvenela, ko se je zaradi napotitve na odvzem krvi začela nova.

No, tako sedim tam z zavihanimi rokavi in minimalno vzdihi na minuto, ko sestra odjemalka (tole sumljivo spominja na ribo napihovalko) z zgroženim pogledom prekine svoj rutinski postopek. Naslednjih nekaj minut sem porabila za to, da sem jo prepričala, da živobarvna podplutba na roki ni posledica vbrizgavanja nedovoljenih substanc (moji podočnjaki barve globokomorskega jarka niso bili ravno v pomoč - tu so pa oni krivi, ura bi bila niti pol devet, jaz pa sem govorila že z več ljudmi kot na cel povprečen dan), ampak moje neprevidnosti prejšnjega tedna, ko sem prekmalu po odvzemu krvi neodgovorno naokrog prenašala nakupovalne vrečke. * Po tem, ko jo je moj krvodajalski kartonček končno prepričal, da nisem na horsu, sem ji jo drznila prosit, če bi bilo možno, da mi tisto ampulco krvi vzame iz druge roke. "Ah ne, sej maš v levi več žil, bom drugo poiskala." No, ni je našla.

Med čakanjem na izvide laboratorijske analize so nas poslali v klet (Klet v mojem slovarju predstavlja občutljiv prostor, kamor greš samo po krompir, če si doma. Ali pa če moraš ful nujno na obdukcijo.) v neko wannabe predavalnico. Zgubila bi še tisto malo rišpekta, ki sem ga premogla, če bi se sumljiv uvod o spolnosti in nevarnostih alkohola razvil naprej v začrtani smeri. Za dvajsetletne mulce je že takoalitako prepozno, ali pač? In ker sem prijazna in ker poskušam pisat uravnoteženo, sem se odločila, da bom pohvalila izbiro teme za zdravstveno vzgojo brucev - rak na modih in na dojkah. Ko je bila popolnoma zadovoljna z našim šlatanjem rakavih modelov tkiv, nas je še s toplimi izvidi poslala nekaj nadstropij višje na srečanje z zdravnikom.

Izvidi so hecna stvar. Milijon kratic in številk, od katerih poznaš samo svoje ime in rojstni datum. To pa te nikakor ne odvrne od tega, da ne bi poznavalsko buljil v različne vrednosti svoje krvne sestave. Dodatni stolpec orientacijskih vrednosti me je rešil petnajstih minut besnega guglanja, ko bi na podlagi krvne analize  poskušala ugotovit, če je z mano vse vredu. Oziroma če ni, da si izmislim primeren izgovor, zakaj to je tako. Ker dohtarjem se ne daje niti najmanjšega razloga za to, da bi te v svojih prostorih obdržali trenutek dlje, kot je to res nujno potrebno. Nato pa me je Zdolgočasena zdravnica v kraljestvu svoje ordinacije obvestila, da je z menoj vse v najlepšem redu.
(Hvalabogu, ampak) to bi ji lahko povedala tudi sama.

* Mini opozorilce: pest kornfleksov in dva deci mleka se NE smatrajo kot hrana, če imaš namen se znebiti skoraj pol litra krvi. Telo se odloči, da te bo izdalo, in začne izklapljat vidne živce, ušesa napolni vedno bolj glasen beli šum, center za ravnotežje se začne pretvarjati, da v bistvu ni nikoli obstajal ... in podobno. Ampak ker se zavedaš, da bi padanje skupaj pomenilo cel kup dodatnih vprašanj in precej zaskrbljene interakcije z osebjem, se preprosto odločiš, da taka mehkužna stanja niso zate, se privlečeš do prve klopi, kjer globoko dihaš (ampak ne preveč, da ne bi kdo česa posumil) in poskušaš zgledat živ. V tem postajam že pravi ekspert. : )

sobota, 8. december 2012

Čokolade in seznami

Našla sem jo. Končno. Edino dobro stran pod mojim oknom nameščene ulične svetilke, ki je do sedaj služila samo nočnim klatežem, da jim je bilo lažje rabutat naše č(r)ešne. V temi lahko gledam, kako sneži namreč. Tiščim noge na radiator in se sprašujem kako zelo velika količina čokolade je potrebna, da ti postane dovolj slabo, da jo zares prenehaš s konzumiranjem. [Rada bi se zahvalila Mami Miklavžu, ker je kljub prehitro približujoči se Pošastni Nedelji še vedno mnenja, da še nisem prestara za podtikanje darilc pod pojšter. Tako kot vsako leto, tudi letos četrt kile slabo zakamufliranega cukra in termoštumfi v tradicionalno grozljivi barvi. Letos živo rdeči.*] Ker čokolad se pač ne pušča na pol pojedenih v slabo zaprtih embalažah. Zadeva se zlufta. Ali pa jo zavoha ostanek aktivnega prebivalstva bajte in se poda na lov za (pre)sladko pregreho v vijolični embalaži. Milka pri nas doma uživa poseben status. Izjemno dobro je poskrbljeno za to, da se slučajno ne bi pokvarila. Milka skrbi za diskriminacijo ostalih čokoladnih izdelkov, ki nekje na najvišji polici čakajo svoj žalostni konec v kakšnem pecivu. Milka je razlog za večino prehranskih sporov za (pa tudi ne tako zelo 'za') družinsko mizo. Milka povzroča bratske vojne in na laž postavlja Očetovo trditev, da ne mara sladkarij ter Mamin poskus zdravega življenja. ... iiiin prišla sem do točke, kjer se je moj blog spremenil v reklamni oglas.

Vem, da sem imela še pred tremi urami namen besnega komentiranja nedavnih dogodkov iz mojega skrajno razburljivega življenja (za katerega se je ta teden izkazalo, da se ga dejansko da popestriti, ampak za v večini  primerov je za moj okus potrebno vložit ali preveč denarja ali pa preveč fijakanja s preljubim ljubljanskimpotniškimprometom), pa sem se izgubila nekje v tem nepotrebno predolgem uvodu(?).
Če se potrudim in poiščem rdečo nit prvega tedna v veselem decembru, lahko naslednji spisek naslovim s


PRVI
(da razočaranje morebitnih bralcev z morebitnimi pokvarjenimi mislimi v nadaljevanju ne bo preveliko, majhno opozorilce, da ne bo govora o ničemer, kar bi morebitne pokvarjene misli lahko potenciralo)


  • PRVI SPOZNAVNI ŽUR s sošolci [oz. 'kolegi] in ostalimi pripadniki skupne študijske smeri se je odvijal v eni, zame (hrana z bonom pride več kot 3.5€, kar je moje merilo za - ), fensišmensi zadevi, kjer tretjina litra pira pride toliko, da začneš pogrešat Metelkovo v njenem najslabšem stanju, ko je vse mokro, blatno, kaj pada z neba in še kak star model ti teži. Ampak! sem se že teden dni prej odločila da pridem  (in svojo udeležbo tudi potrdila na socialnem omrežju, za katerega sem - očitno napačno - mislila, da obstaja neka nenapisana konvencija, da se s tem, ko svojo pristnost potrdiš s klikom, na dogodku tudi pojaviš. Se vidi, da sem še zelena. Tako nas je bilo iz našega letnika, sicer približno petdesetih ljudi, celih šest, s strani starejših 'kolegov' pa tudi ni bilo preveč dejanskega zanimanja. Toliko o spoznavnem žuru.) in se tudi teden dni pripravljala na morebitne medčloveške interakcije. Če sem popolnoma iskrena, niti ne bi bilo tako zelo zanič, če bi lahko ignorirala radijsko glasbo v remixih. Sem se pa po treh pogovorih s popolnimi neznanci odločila, da je to popolnoma dovolj socializacije za en večer. Teden. (Skrajno neumestno; ampak glede na mojo količinsko uporabo oklepajev, bom eno objavo posvetila samo njim.)

  • PRVI ODPOVEDANI KOLOKVIJ, ki je odpadel zaradi četrtkovih demonstracij, ki sem jih elegantno spremljala iz posteljnega zavetja, je razveselil večino mojih sotrpinov. Vse, na kar sem lahko jaz grenko mislila je bilo to, da bo prestavljen v teden, kjer mu bo družbo delalo še cel kup drugih obveznosti. Dan kasneje se je izkazalo, da sem imela še kako prav. Svojih odličnih sposobnosti predvidevanja (seveda) nisem delila z nikomer, zato se morala pokroviteljskemu 'sem vam rekla' tudi odpovedati.

  • PRVA VROČA ČOKOLADA v sezoni je bila točno taka, kot se za vročo čokolado spodobi. Gosta, da stoji žlica. Mala zadovoljstva, ki jih lahko stakneš na ljubih krajih.

  • PRVI OBISK FRIZERJA po skoraj šestih letih. Ki bi se mi po izjavi znanke frizerke (ne maram, da mi popolni neznanci šarijo po glavi. in v njej.) "glede na to, da vem, da si se zadnjih par let strigla sama, niti ni tako grozno, kot sem pričakovala" lahko zazdel nepotreben, če ne bi šlo za globoko zasidrano neumno idejo, da je to ena izmed stvari, ki jih morem opravit, preden se poslovim od najstniških let. In še dobro, za ta moj 'neznačevski' kompleks. Samo P. se lahko zahvalim, da je preprečila katastrofo v obliki drastičnega krajšanja roževinastih izrastkov (moja ideja, afkors). Že zdaj se počutim kot oskubljen piščanec, pa mi je bilo rečeno, da je šlo stran minimalno las. So bili pa prijazni z mano. Sem jim tudi plačala za to.

Bom kar končala v tem slogu - če sem že začela z oglaševalsko kampanjo, bom pa še končala s stavkom, ki  zveni, kot da se poslužujem uslug najstarejše obrti na svetu. Jutri je Poš.Nedelja. Postajam čemerna.




*Ker bi bila popolnoma sposobna naredit oklepaj v oklepaju, pa ne bom:
Ampak termoštumfi so taka zadeva, da skoraj morajo nastopat v sumljivih barvah.



Še dobro, da je bil NuckinFuts dovolj prijazen in me odrešil spodaj opisanega problema komentiranja (hvala še enkrat). In ker lahko, si bom danes dovolila odgovoriti na dveh koncih.

Ker sem izdana s strani lastnega bloga ali pa zgolj skrajno nesposobna, da bi komentirala pod objavo tako kot vsak srednje pismen uporabnik interneta (probala sem vse, česar sem se bila sposobna domislit sama. majekmi), je odgovor na komentarja prejšnje objave tukajle:
@NuckinFuts (vem, da sem ti že odgovorila, ampak dajmo zadeve ohranit transparentne)
Torej: zdi se mi, da nove začetke zjebejo predvsem 'duhovi preteklosti'. Te ščipajo za vrat in ti šepetajo v uho. Vlečeš zraven vedno ene pakete (večje ali manjše), ki bodo vplivali na to, kako se se boš obnesel pred in med novimi izzivi.

No, vidiš, tukaj pa se zalomi že pri tvoji predpostavki, da imam opravka z navadim copatom. Ta je vrste Pediste Izginutis, ki je bližnji sorodnik Pediste Lettitsa. Oboji si lastijo posebne sposobnosti kamufliranja. V groznih situacijah se znajdem. : )

@Kracalnik
gl. zgornji odgovor. : )

ponedeljek, 3. december 2012

Jutranja

Nikoli mi ne bo jasno, kako lahko na dveh kvadratnih metrih (oziroma koliko jih že premore študentska soba) izgubiš copat. Viham nos in hkrati z zadovoljstvom besno udarjam po tipkah. Nocoj sem lahko glasna, cimre ni. So hardcore. 

Ura je nemogoča, jaz pa sem se komaj pred štirimi urami zares zbudila. Moj večni problem, ki posledice kaže zjutraj, ko se je treba začet soočat s svetom. Zanikam jutra. Preziram, ko me skušajo prepričat v lepoto sončnih vzhodov, v roso na travi, ali v celo kakšne, malo bolj poetične, nove začetke. [Da takoj razčistim - novih začetkov NI. So samo nadaljevanja.] Prebujanje je težko, vstajanje iz mehkega (in varnega) sveta boleče. To zadnje mi je uspelo omiliti z mojo najboljšo pogruntavščino ever (yeah, my life is kinda sad) - zvečer skuhaš kavo in lonec nastaviš ob posteljo, da potem lahko zjutraj goltaš ledeno tekočino in tolažiš zverinico, ki prebiva nekje za čelom, da je dobila prvo dozo kofeina, preden je sploh zares odprla oči. Modrooka je rekla, da sem utrgana in da bom umrla, ampak to takoalitako ni nič novega. Da nisem čisto pri pravi, meni tudi Cimra 1, ki nikakor ne more razumeti, zakaj vstajam navsezgodaj, če imam do predavanj vsaj še tri ure. Točno zato, da pridem k sebi. Se kar vidim, kako vstanem pol ure pred začetkom faksa, in nato z bebavim pogledom in polomljenih misli poskušam prisilit vsaj telo, da sodeluje z mano, če že moj duh plava po ljubljanski kanalizaciji. 

In ko sem že pri cimrah: v začetku prejšnjega tedna sem pri odpiranju vrat v apartma podrla nekaj, za kar sem očitno mesec in pol verjela, da je čisto soliden koš. Natančnejši pregled po prostoru pa je razkril, da je Cimra 2 odkrila svoje novo poslanstvo. Namreč rešit svet. Začenši z ločevanjem odpadkov. Kar se mi je sprva zdelo čisto fino, dokler nisem odkrila, da to pomeni približno šest različnih košev in vreč in košar in škatel. Okej, pretiravam. Sem se poskušala natančno priučiti sistema, ampak po tem ko je na vratih moje sobe stala z blazinico 'bombažne' vatke v roki in se spraševala, če jo lahko kljub temu, da na embalaži piše, da je iz 50% nečesa nenaravnega, vrže med biološke odpadke in da če mislim, da je ''ful preveč izguba cajta, da bi ločevala bombažni del od plastičnega'' na palčkah za čistit ušesa, je nisem mogla več jemati resno. Pač. Mam ene svojo pragove. Priznavam; velikokrat so precej nizki.

Najdla copat za epilog. Baraba se je utaboril na radiatorju. Seveda ne pod njim, tam je mesto, kjer je pričakovano, da se bo nahajal.