Urške

*Spodnjo besedilo vsebuje posploševanje. Ne vzet osebno, picajzl. (Kot pikolovec in ne kot sramna uš.)

Ko je bila Ljubljana samo še malo večja vas in gospodom s klobuki iz žepov še niso moleli ajfouni, je takratni največji distributer fig - ki, pacek, zagotovo ni imel registriranega popoldanskega espeja - v ravno pravšnje rime skril zgodbo o neki deklini. Deklini, ki ni videla dlje od svojega nosu, na koncu pa, tako kot izločki vseh, ki so kaj veljali, končala v Ljubljanici. Seveda dopuščam možnost, da se je srečno omožila v harem, kjer se je lahko primerjala z ostalimi ukradenimi lepoticami. Ampak tam, kjer Franc zgodbo konča, se za čisto navadne povprečneže šele začne. Vodni vrtinec se je umiril, veter, ki je razkadil težke oblake, pa je zdaj samo še po licih božajoča sapica. Gospodiči potrebujejo še trenutek in kozarček, da ublažijo izgubo žlahtne cvetlice, ljubljanske gospodične pa se nemo spogledajo in še preden je izgubljen naslednji pošvedran čevelj, je na plesišču že nova urška. Ta, ki je, ko so bile sence še krajše, staro prav zaničljivo pogledovala iz druge vrste firbčnežev. Ta, ki bo zdaj postavljala smernice za obrobo podkril; mogoče bo vpeljala ščipanje v lica, do bodo ta bolj pordela; in mladeniči najbrž kmalu sploh opazili ne bodo, da je stara izginila.

No, danes, ko se pleše samo še na zumbi in tečajih svinga, in je povprečna elektronska naprava pametnejša od povprečneža, ki tlači zemljo, se dekleta v duhu volilne pravice za vse zgražamo nad kozmo fotografijami, nosove pa pridno tiščimo v knjige. (In kozarce z najcenejšim izbranim vinom.) Ob koncu dneva pa za sprostitev - to je tak univerzalni izgovor - odpremo socialna omrežja in skupaj s cimro nič kaj po damsko obžalujemo splošni primanjkljaj dostojanstva. Šele po tem ko se strinjata, da je višina ličnic premo sorazmerna s količino kokošjih karakteristik, zajameta sapo in ugotovita, da sta največji kuri vidve. Tiho se obrneta vsaka k svoji kišti in z mislijo na petnajst let izobrazbe trpko vzdihujeta, ko se sprašujeta kako grob smirkov papir uporablja Tjaša, da se bliskavica tako zelo odbija od tiste porcelanaste polti.

In ne glede na to, kako pametne, izobražene in racionalne smo, fino se nam zdi, ko nam naključni neznanec pridrži vrata ali nam mežika mimo vseh frajl na Čopovi. (Čeprav mu je najbrž samo sonce kurilo vidne živce.) Naše emancipirane riti znajo prav veličastno plahutati s trepalnicami, ko je treba na zgornjo polico dvigniti kovček z garderobo zadnjih dveh tednov in pol metra priročniki o samskem življenju; drugič pa reproduktivni organi zadovoljno predejo, ko se tvoj poba prav po telečje zabulji vate. Dekliška nečimrnost pa je taka hecna stvar. Mladci pod sovražnimi pogledi ne bodo zbezljali stran samo takrat, ko dečve ne bo mučil podkožni mozolj na lopatici, suho lasišče ali glivice na podplatih. Ker v resnici je vseeno, kaj si misli cel svet, če se urška počuti debelo.

Kozarci V

Lily

Lase je spela na vratu in s priprtimi očmi premerila svoj odsev. Če je roke sklenila za glavo, se dojki nista zdeli tako utrujeni in trup je bil videti daljši. Tisočkrat se je v mislih zahvalila svojemu predhodniku, da je ogledalo pritrdil v najtemnejši kot spalnice, tako da je zdaj lažje zanikala temne kolobarje pod očmi. Prepih jo je oplazil po hrbtu, bradavičke so ji otrdele in gola je zlezla pod odejo. Nekoč je iz mamine omare izmaknila staro šatuljo, ki jo je sedaj čakala pod posteljo. Iz navade je podrgnila po pokrovu, kot da bi še vedno upala, da bo obrisala prah, ki se je po tolikih letih že zažrl v staro rezbarijo. Zaprtih oči je poskušala šteti vdihe, pa je nekje po tretjem obupala, v ihti odprla pokrov, in izpod kondomov (Hm, kdaj je nazadnje?) izvlekla joint. Jezila se je na Jeremyja, ker ji darilca ni zavil v plastiko, v resnici pa je dobro vedela, da je kriva sama, ker se ji je embalaža zdela čisto preveč pikolovska.

Zavila je z očmi, ko je ugotovila, da je vžigalice pozabila v kuhinji, nato se pa spomnila, da je tam tudi steklenica vina. V spalnico se je vrnila brez kozarca. Pa kaj, saj ni nikjer nikogar. Nemarno je polokala prvih nekaj požirkov iz steklenice in si že tisočič razbijala glavo, kdaj so se ji materina pravila za življenje vžgala nekam globoko v možgansko deblo. Ob dnevih, ko je bil današnji, se ji je zdelo, da jo je njeno moraliziranje žgalo po celotnem krvožilnem sistemu. In tako je sedaj kljubovalno strmela v malo leseno škatlo - edino stvar, ki jo je obdržala od doma - ter počasi vdihovala opojni dim. Čakala je, da jo preplavi siva mehkoba, vendar je trajalo dlje kot ponavadi. Preklela je preluftano robo. In preklela je sebe, ker je po tem, ko je že dve leti živela od lastnih prihodkov, droge in kontracepcijo še vedno skrivala med spodnjim perilom. (In kaj res imajo dekleta z valjanjem svojih skrivnosti med modrci in dokolenkami? Mogoče gre za tisti zadnji, lažni občutek intime, preden ji moški sleče hlačke, oba pa dobro vesta, kaj ga čaka pod njimi.)

Prepih je dim odvlekel nad mesto, ona pa je potočila eno samo solzico. Kraljica patetike. Ker se ji zdijo na smrt zatrapani moški blazno romantični, ženske v podobnem stanju pa navadne kure. Ker je Prevert njen najljubši pesnik zaradi ene same pesmi, ostale se ji zdijo preveč prisiljene. Ker med petkovim pijančevanjem grizlja korenčke, da vsaj malo utiša slabo vest odraščajoče ženske. Ker se ji boks zdi zabaven. Ker je nazadnje seksala pred enim letom. Ker Prousta bere, da lažje zaspi. Ker je zaspala, preden si je sploh pridrgnila orgazem.