sobota, 24. avgust 2013

Kozarci IV

Lily
  
Lilianne Dorothy Rogers je pri svojih (Še ne!, kot je sama dosledno opozarjala) sedemindvajsetih letih živela v najemniškem stanovanju in bila finančno preskrbljena. Po tem ko je žalostno ugotovila, da ji diploma iz umetnostne zgodovine in angleške književnosti lahko služi kvečjemu za kurjavo, je v lokalnem časopisu našla razpis za mesto pripravnika v enem izmed pomembnejših gledališč v državi. Tik pred potovanjem po Evropi je zbolela (pljučnica) in tako je imela prihranjenega dovolj denarja, da si je lahko privoščila nekaj mesecev neplačanega dela. "Deklica za vse" je v pol leta svoj imenik napolnila s številkami vseh, ki so imeli kakršnokoli povezavo z delom v Hiši. Od lučkarjevega asistenta do direktorjeve žene. In ljubice, se razume. Ko je šlo kaj narobe, so poiskali njo in zadeva je bila tako rekoč urejena. Če je bil kontakt nedosegljiv, je žarnico zamenjala sama ali pa pomagala v garderobi, ko se je maskerka napila. Bila si je sposobna zapomniti imena in bolezni vseh sorodnikov zaposlenih ter pokazala ravno pravšnjo mero zanimanja, da so ji bili vedno pripravljeni priskočiti na pomoč. Kmalu je postala nepogrešljiva in ustvarili so delovno mesto posebej zanjo.

Nori gledališčni urnik ji je nekako uspelo spraviti v samo njej znano rutino, ki je v tednu vključevala skoraj cela dva prosta dneva, ki ju je porabila za rehabilitacijo od množice obrazov. Sploh v zadnjem mesecu pa sta ji bila premalo, ker se je direktor odločil svoj denar zapraviti za obnovo prastarega vikenda v gorah, na svoj stolček pa je svojega sina. Lily je šlo na bruhanje ob Andrewjevi stereotipnosti razvajenega mulčka samooklicane visoke družbe. Rahlo debelušen in vodenih oči je ob njenem prihodu v Hišo deloval popolnoma neškodljivo, nato pa je za dve leti odšel v tujino "nabirat izkušnje". Če je to pomenilo, da je maščobno maso zamenjal s kilogramom ega odveč, si je izkušenj vsekakor nabral. Še preveč, je Lily namrgodeno ugotavljala, ko je stala pred polico z vinom.

Pogled v njeno nakupovalno košaro bi pokazal, da ji proces odraščanja ni nikoli zares uspel. Z željo obdržati najboljše obeh svetov je eno polovico zasedala steklenica in drugo čokolada z lešniki. Šele tik pred blagajno se je spomnila, da se je ta teden (kot tudi vseh sto prej) odločila, da bo živela zdravo. In če to pomeni, da bo sedaj svoje mesto prepustila trem najstnicam, ki jim kljub drzni opravi ni uspelo izgledati polnoletno ... jim ga tudi bo. Starejši gospe brez očal je pomagala poiskati številko na tehtnici, nato pa izgubljeno obstala med družinskimi pakiranji korenja.

torek, 06. avgust 2013

Kozarci III

Končno se mu je uspelo izmuzniti iz primeža klepetave družbe, da bi se za trenutek umaknil v tihi kot in poskusil urediti misli. Že je mislil, da je zgrešil kuhinjo, ko se je spotaknil ob nemarno vržene škornje, nato pa si je olajšano oddahnil. Kupi posode so zakrivali Lily, ki je s hrano v naročju sedela na tleh in nepozorno spremljala televizijski program. Ustavil se je sredi koraka; ni je hotel zmotiti, niti ni želel pogovora. Nič pa ni imel proti opazovanju. Očitno je čakala na točno določeno novico, saj se je ob napovedi nagnila naprej in nehala žvečiti. Do konca prispevka ni trenila z očmi, nato pa se je namrdnila, kot da ne bi slišala tistega, kar je hotela. Lase je spela, še vedno pa ji je nekaj pramenov plesalo okoli obraza in zdrznil se je ob spoznanju, da je od njegovega prihoda minila že skoraj cela oddaja poznega dnevnika. Prestopil se je in nehote brcnil v čevlje. Ni bila videti preveč presenečena, ko ga je zagledala, pa tudi ne preveč navdušena. Tudi sam ne bi bil, če bi ga zmotili pri nečem, kar je bilo videti kot prvi pravi obrok v dnevu.
"Boš malo?," je pomignila proti krožniku.
"Hvala, nisem lačen."
"Ne zgledaš tako," se je zasmejala in John se je odločil, da ostane. Ker je postal lačen. Lačen njenega smeha. Pobral je njen na tleh ležeči plašč, z njim previdno ogrnil bližnji stol in prisedel. Ni bilo videti, da bi opazila njegovo oklevanje preden se ji je pridružil na tleh.
"Si že dolgo tukaj?"
"Dovolj dolgo, da sem se lahko smejal Georgeu, ko je nahrulil dostavljavca, ga poslal domov in sam začel pripravljati ... karkoli smo že danes pač jedli." Lily ni kazala znakov nenadne slabosti ali preganjavice zaradi nenapovedanega sestanka na drugem koncu mesta. Še več, zaupljivo se je nagnila proti njemu in ga v zadrževanem smehu čisto potiho vprašala: "Je hotel svojo zeleno kravato, kajne, da jo je hotel? In Jules mu jo je prepovedala?" Prikimal je: "Kako to, da ju tako dobro poznaš?" "Sestrična, si pozabil?"
"Že, ampak to še nič ne pomeni." Za trenutek zmedeni pogled mu je dal vedeti, da je večina njenih sogovornikov zadovoljna s prvim odgovorom. "Ko sem iskala stanovanje, sem tri mesece živela v njuni sobi za goste.'' "Zakaj si iskala stanovanje?" Vstala je: "Zato, da bi imela kje živeti." Bil je prepričan, da se je soba ohladila vsaj za stopinjo, medtem ko je pomivala krožnik. Že je hotel oditi ... "Boš vino?" ga je nežno vprašala. "Raje bi kaj močnejšega." Grdo ga je pogledala, se vrnila h koritu in sebi natočila poln kozarec. Drugi je ostal prazen. Stopila je mimo njega, se spodvitimi nogami usedla, glavo pa naslonila na sedež stola. John je imel občutek, da se pogovarja z ne preveč udomačeno mačko, ki mu bo vsak trenutek pobegnila. Hvaležen je bil za vsak trenutek, ki ga je s prijateljem popoldne preživel v kuhinji, četudi mu bodo roke še dva dni zaudarjale po olivah. Ker je sedaj vedel, da bo v omarici nad koritom našel steklenico žganja. Bila je skoraj prazna in ni se mu zdelo vredno umazati še več posode. Čisto počasi se je spustil proti tlom. Naredil je požirek. In še enega. 
"Zakaj sva na tleh?"
"Zate ne vem. Sicer pa težko padeš nižje. Kadiš?"
"Ne."
"Tudi jaz ne."