ponedeljek, 28. januar 2013

Pred platnom

Vrhunec (socialnega) življenja nam je, dvanajstletnim mulcem s podeželja, predstavljala železniška povezava z bližnjim mestom, kamor smo se vsake toliko (seveda z izrecnim blagoslovom roditeljev) odpeljali v lajf. Beri na prvo popoldansko filmsko predstavo. Sprva je bolj kot za filmski užitek, šlo za same priprave na odhod, za občutek samostojnosti in neodvisnosti, ker smo lahko šli SAMI. Brez tavelikih. In počutili smo se tako zelo strašno pomembni. In pametni. ... Idioti.

Iz naše male skupinice sem seveda jaz prva (in najbrž tudi edina) padla pod smešni urok večkrat premočno klimatiziranih kinodvoran. Vizualne podobe so me vedno privlačile, nič čudnega, da sem se zaljubila v sliko na ogromnem platnu. Zvok, ki je preglasil utrip srca in večkrat tudi lastne misli, pa velikokrat ni bil dovolj, da bi utišal (tudi moje spremljevalce, ja) primerke, ki so se po nekem grozljivem naključju znašli v istem prostoru kot jaz. Tako se je že zelo zgodaj rodilo sovraštvo in prezir na do ljudi (če se jim sploh lahko še tako reče), ki ogled filma zamenjajo za debatni krožek ob večjem obroku. Nič ne rečem, skoraj neslišna opazka ali dve so skoraj nujni dodatek, da se lahko izrazi pristno dekliško navdušenje nad čednimi ... avtomobili. Tudi hrana je povsem sprejemljiva. Čez reklame, se razume. !

[Ko bom velika in bogata, si bom omislila lastni kino, kjer bo v sedeže namontirana naprava, ki se bo sprožila ob preglasnem in prevečkratnem komentiranju. Elektrošok se mi zdi kar primeren. Za nadaljnji obisk bom poskrbela z izbrisom spomina na vse grozote, ki so jih klepetavi osebki doživeli pod mojo streho. Seveda bom tako zelo bogata, da bom podkupila lokalne oblasti, da mi bodo moja sociopatska nagnjenja pogledana čez prste. Po moje bom imela kar mafijsko združbo. Kartel. Bom Veliki Šef. Samo badass ime še nucam. Limona ni preveč zastrašujoče. *sumničav pogled* Ali pač?]

Nekaj časa sem zbirala karte in jih shranjevala na kup. Nekoč sem pa tole gomilo papirčkov potegnila na plano in preletela zbrano zadevo. Za trenutek ali dva sem umrla, ko sem ugotovila, koliko denarja sem pustila za ogled skrajno trapastih produkcij. Štajerski Kolosej je najbrž nekaj časa živel na moj račun. Moja rit je stik z dvoranskimi stoli za nekaj časa izgubila, ko sem začela odkrivati radosti najboljše službe na svetu (Lepo vas prosim, kdo pa noče biti pirat!).

Dandanašnje dni (se zavedam grozovitosti besedne zveze, ja; trenutno je to najboljše, kar premorem) grem v kino pogledat film, ki ga prej bolj ali manj nestrpno pričakujem. Ali če slišim res kakšno dobro priporočilo. Najraje in največkrat grem sama. Ker če ni približno enakega navdušenja nad dogajanjem na platnu, je tole res slab izgovor za ... druženje? Lepo vas prosim, (prvi) zmenek v kinu, tale je tudi krasna. No, na začetku, ko so moji mladi kolegi odhode v kino zamenjali za 'pijačke v mestu', jaz pa sem vztrajala pri drajsanju oblazinjenih stolov, sem ugotovila, da je hoditi v kino sam skorajda družbeno nesprejemljivo. Skoraj neverjetno je, kakšne drame lahko naredijo osebki za blagajnami. ''A eno karto?'' Ja. ''Samo eno??'' JA. Take stvari ti lahko precej zamorijo dan, ampak potem se spomniš, da si ti kul, ostali so pa amaterji.

Vem. Drago je in velikokrat ni vredno svojega denarja. Ampak to so moji mali balzami. Pobegi, če hočete.


Sicer pa se bolj ali manj uspešno prebijam čez IzpitnoObdobje in se ... učim. Marsičesa.

torek, 15. januar 2013

Šest popolnoma resničnih dejstev o meni

Doletela me je čast (čast ja, ne vem zakaj se jih je večina razburjala. Meni se zdi čisto fino vedet, da te nekdo bere.) da nadaljujem verižno nalogo. Kazen se mi ne bi zdela tako zelo grozna, če ne bi pred kratkim izgubila stikov z edinim fužinskim pobom, ki bi mi lahko priskrbel varovanje. In to: Zadnji del grožnje  nikakor ni dobro premišljen, ker sem prepričana, da bi prebivalci Bikofeta nov imidž vzeli za svojega in potem bi se NF do konca življenja tolkel po glavi. Ker bi nekdo dobro živel na račun njegove ideje.

1. Najprej: kakšno število, zavraga je šest. Ni ne pravljično število, niti polovica desetice. Je polovica ducata(?!). Avtorju izbire te nesrečne cifre je potrebno nujno razložit, da so za to, da se vesolje obdrži v vsaj približnem ravnotežju, za stvari izbirajo števila, ki niso tako zelo .. no, TRAPASTA. Ampak sem se pomirila, ko sem ugotovila, da je šest konec koncev produkt dveh praštevil (in da lahko v šest oštevilčnih dejstev natlačim se cel kup neumnosti)
Ja. To počnem. In ne prečkam ceste pri rdeči luči in nikoli je ne prečkam naravnost, ampak (vsaj po minimalni) diagonali. Žaluzije so prav obrnjene samo v eni smeri. Višji ljudje hodijo na moji levi. Izogibam se branju levoporavnanih besedil. Pišem samo z mojim nalivnikom in grdo gledam, če si ga hoče kdo sposodit. Iz računa v lokalu se zguba papirnata ladjica. Pika.

2. Kot mini otrok (tam nekje do dveh in pol let) sem bila precej zgleden primerek arijske rase. Velike modre oči, pšenični lasje in majhen nos. Nato so najprej lasje začeli počasi temnet in z vstopom v nerodna leta so na plano udarili Očetov geni za velik nos nos in kvazi zelene oči. Danes tako tvorim več kot odličen primerek barvne nedoločljivosti (sprana rjava z odtenki zenfa in nekaj, za kar se ne ve, če je plavo al' zeleno). Razen poleti, seveda. Določitev barve je takrat zaradi prevladujoče rdeče nekaj najbolj enostavnega. Moja bledica se s soncem (in nerodnimi situacijami) ne razume najbolje, poleti je pa krema z visokim zaščitnim faktorjem moj najboljši prijatelj vsakič, ko se v neposredni bližini sonca nahajam več kot četrt ure.

3. Kot protiutež [za red v univerzumu]: poleg gena za izjemno kosmate noge sem po Očetu pobrala tudi gen za vredu zobe. Nič plomb ali sploh kakeršnikoli drugih problemov; zobarji so pa itak moji najljubši uniformiranci. Takoj za gasilci, afkors. In piloti. [damn, daljši seznam kot sem mislila] Zadnje dni imam sicer spor z zadnjim in najbolj trmastim modrostnim izrastkom, ampak se ve, kdo bo zmagovalec. 

4. Rada se igram s ognjem. Pa ne v prenesem pomenu, nisem človek, ki bi se mu tveganje zdelo domače. Ali, bohnedaj, zabavno. Pač ... kurim stvari. Moje piromanske ambicije so roditelji prepoznali že zelo zgodaj in me redno in vestno odstranjevali od vsega, kar je delalo ogenj in od vsega, kar bi potencialno lahko zagorelo. In ker sem veliko, odgovorno in dobro vzgojeno dekle, se tudi sama v odraslem svetu trudim   in se gorečim nevarnostim izogibam. Ampak tole je včasih težko, sploh če s seboj vedno prenašaš vžigalnik. Za vsak slučaj. Največji žur pa je tako vtikat prste v stopljen vosek. 

5. Poskušam se držat tistega: živi in pusti živeti. Tudi nasilju in agresiji se načeloma izogibam (bolj lajam kot grizem). Obstajajo pa skupine ljudi, ki bi jih zakonsko prepovedala in v primeru pojavitve tudi nasilno odstranila. Med njimi so:
- ljudje, ki buljijo v telefon, ko prečkajo cesto v največji gneči
- ljudje, ki govorijo v med filmsko/gledališko predstavo
- ljudje, ki se postavijo med vrata (ali kateri drug prehod) in tam klepetajo
- ljudje, ki ne ne vedo, kaj bi naročili v prehranjevalnih ustanovah s skrajno ustaljeno ponudbo
- ljudje ... Okej. Tudi ta seznam je veliko daljši kot predvideno.

6. Ko se nekje začnem počutim dovolj 'udobno', začnem blebetat. Ponavadi brezsmisle. Dokaz za to se je pravkar prebral. [včasih me je strah dialogov v glavi in včasih je naporno živet sam s sabo]

Zdaj naj bi pravilih igre imenovala naslednji dve žrtvi. Ampak sem blogerski mladič in blogerska scena mi je precejšnja neznanka, tako da se del verige pri meni zaključi. Če si zaradi tega zaslužim vsaj polovico kazni - nisem pristojna, da bi odločila. Če gre pa komu preveč v nos, pa naj me izsledi in izpolni grožnjo, če more. Sej se gremo internetno anonimnost, ali kako?

Če ne zaradi drugega, mi je to všeč, ker sem zadevo lahko naslovila še pred začetkom zapisovanja. Vrstni red pa to. In ker je seznam. Seznami so mi všeč.

In mimo tega ne morem. Ne danes.

torek, 08. januar 2013

So dnevi, ko vse stvari padejo na svoje mesto in se sestavijo v čudovito prilegajoč se mozaik. Se dnevi, ko ti je vseeno, kakšno je vreme, ali kakšen je tvoj odsev v ogledalu. Ko teptaš beton z dvignjeno glavo in je izbira melodije uličnega glasbenika popolna podlaga tvojemu  trenutnemu razpoloženju. Ko ti med izstopanjem iz začuda praznega poštnega urada vrata pridrži mlad poba. So dnevi, ko ob prometni konici naletiš na napol prazen avtobus in te gneča ne prisili, da se ne povprašaš o pravilnosti svojega početja. To so taki dnevi, ki ne zahtevajo nenehnega dvoma v lastne sposobnosti in taki, ko ne bežiš ne od sebe, niti od drugih. Dnevi, ko v odgovoru na svojo elektronsko pošto bereš besede, ki ti potrdijo, da delaš vredu in prav. Taki, ko je kot po čudežu kava ravno pravšnje temperature ob začetku pitja, ko se ne zaletiš v pokvarjena avtomatska vrata in se ne zapletaš v vezalke lastnih čevljev. Na tak dan prijateljem ni samoumevno, da se boš strinjal z njimi. Na tak dan maš ti prav. Na tak dan ti ustreza črnina.

Ampak danes ni tak dan.

ponedeljek, 07. januar 2013

Ugibanje neznank

Baje, da vsak nekaj zbira. Okej, priznam, tole sem si izmislila, ampak z začetki se razumem približno toliko kot s Slovenskimi železnicami. Se ne. Sploh. (Uuu, tema za kdaj drugič. In, dekle, vzemi se v roke - če boš samo sebe kar naprej prekinjala, boš z pisanjem napredovala s hitrostjo zadetega [pa ne z orožjem] polža.) Sem dovolj daleč od začetka? Sem. (Pogovarjam se sama s sabo. Krasno.) (O, poglej, spet si prekinila.)

Zbiranje! Nekateri zbirajo znamke, spet drugi modelčke avtomobilov. Zbirajo se zlomljena srca in zbirajo se dekleta. Dekleta zbirajo čevlje. Tisti s preveč denarja zbirajo evrske kovance različnih držav (na tviterju bi temu dodala heštegnesmisli). Tisti brez denarja zbirajo denar. (Pa ne za v zbirko.) Kot otrok sem zbirala igračke iz kinderjajčk in, kar nakazuje na očitno pomanjkanje domišljie, prtičke. Res zavidljivo zbirko papirnatih sarvjet [te grozne besede se kar pojavljajo od nekod!] od sredine mojih najstniških let arhivira, prebira in nadaljuje z zbiranjem dragi Oče. (Za katerega sem bila prepričana -  in po tihem upala - da ga bodo pretresi krize srednjih let prisilili v kaj much more manly. Nakup motorja na primer.) Sama aktualno zbiram lastne neumnosti in padce po stopnicah. Ampak ker to najbrž ne šteje, lahko za potrebe vélikih materailistov, izpostavim mojo mini zbirko (Okej. Najmanj koliko primerkov mora vsebovati zbirka, da ji lahko nataknem to poimenovanje?) vžigalic. Poveča se vsakokrat, ko se kdo čisto po nesreči spomni name in se mu vžigalno sredstvo zazdi primerno darilo za piromana. (Mam pa vžigalice iz Prage, Dunaja in Indije. Pa še ene par iz lublanskih lokalov, potem pa že lahko neham naštevat. Still. Zbirka.)

Za dejansko povečanje lastnega zadovoljstva pa bolj kot zbiram, pogledujem za listki. Tistimi mali kosi papirja, na katere si ljudje, pozabljivi kot smo, radi zapisujemo sezname neopravljenih stvari. Ko ravno ne gledam v nebo in pozabim, da moram paziti, da se ne zaletim v koga ali kaj, gledam v tla. Paradajz se zgraža, ko najdene neznane papirnate zadeve tudi poberem, češ, kako se lahko dotikam tega 'saj ne veš, kje vse se je potikalo'. Oh, I have to many moms sometimes. Najbrž se pa higienski standardi ljudi, ki smo s kmetov, takoalitako razlikujejo od higienskega standarda mestja ... khm. Drugih. (Tuširam se vsak dan, prisežem!) (Zanima me, koliko ljudi bi se zgražalo, ko bi na tleh našlo denar. NIHČE GA NE BI PUSTIL SAMEGA IN NENADZOROVANEGA. Saj bi ga lahko še kdo vzel!)

Največkrat naletim na odvržene račune. Smeji se mi, ko odkrijem nakupovalne sezname. Ti so najbolj pogosti. In potem moj najljubši del - sestavljanje slike osebe in njegove zgodbe. Ali bolje rečeno, jedilnika. Rada se pretvarjam, da imam prav, ko iz pisave in par naključnih podatkov ustvarim osebo. Ko s sliko zaključim, papirčič odvržem. Ampak hranim pa svojo največjo trofejo - seznam nekoga, ki si na meni podoben način sestavi the list in ga nato elegantno izgubi. (Zato raje prakticiram pisanje po rokah. Listke izgubiš, roko pa .. no, vseeno malo težje. Mati me že od malega svarijo, da mi bo nekaj, kar ona imenuje alergija na črnilo, udarilo na možgane. Če preletim, kar sem do sedaj že spackala skupaj, je ta alergija na možganih že v četrtem stadiju.)

Tudi če seznam ne bi bil napisan na kuverti Fakultete za arhitekturo, sta lokacija najdišča in sama arhitekturna pisava dovolj zgovorni, da gre za (bodočega) arhitekta. Arhitekta, ki opremlja svoje novo stanovanje in se na sveže zaljublja v Mašo (vrstni red je zelo zgovorna stvar). Poba se odpravlja na rojstni dan in se odloča v kateri evropski prestolnici bo preživel dva tedna med poletjem. Če ve, kaj so vodila za omaro, najverjetneje tudi zna zamenjati žarnico. Je odgovoren državljan (skrb za dohodnino pa to) in zna z denarjem. Kljub večkratnemu guglanju si kratice CPH ne znam razložit. Mogoče pa je samo njegovo lastno poimenovanje, za primer, da bi listek izgubil in neposvečeni ne bi izvedeli umazanih podrobnosti. Njegov hiter tempo življenja in natrpan urnik sta mu v glavo vsadila idejo, da razmisli o nakupu pametnega telefona. Če bo dodobra izkoristil vse njegove zmožnosti, potem takih popisanih ovojnic izpod njegovih rok ne bom več našla.

[seznam: Maša; Borjan; Mare - darilo; omara; vodila za omaro; mizica pred TV; CPH, Madrid; Berlin; banka; smartphone; dohodnina]

Khm. Mogoče nucam kak nov hobi.
(Po moje je ravno polovica tega nesmiselnega sestavka izven oklepajev.)

In oh. Ko cinizem zamenja ... patetičnost različnih jakosti. 

sreda, 02. januar 2013

Zadnja večerja

Nikar tako moreče, zadnja samo v dvatisočdvanajstem. In če se ne motim, je Jezus z apostoli žural v petek, kar skoraj ponedeljek, tako da se lažje pretvarjamo, da ima naslov (globlji) smisel. Ampak je pa bil Jezus tak ultimate boss in je vnaprej  vedel, da bo večer zagotovo preživel med štirimi stenami (Dajmo za potrebe zabave izpustit tisti del na prostem s križanjem, a prav?). Za razliko od mene. Ki sem večino praznikov preživela v strahu pred mojimi sorodniki in iskanju vseh možnih izgovorov zakaj reči ne silvestrovanju na prostem. Osebno mi je dovolj že silvestrovanje na prostem, da se mi naježijo (tudi vraščene) kocine. Ker pa je tokrat svoje prostore odstopila M., se nekako spodobi, da se v obzir vzamejo tudi želje gostitelja.

Da bi bil moj strah razumljen v celoti, je potrebna natančnejša predstavitev enega izmed pomembnejših likov opisovanega večera (in, koneckoncev, tudi mojega življenja). Gostiteljice M. Že samo to, da je poimenovana  samo z inicialko, ne pa tudi z - meni zelo ljubimi - vzdevkom, kaže na to, da imamo opravka s posebno sorto človeštva. : ) Zelo kratek in zelo dober opis M. bi zvenel nekako takole: če jaz ljudi v najboljšem primeru ne razumem, jih ona v najboljšem primeru ne mara. Sicer bi to zanikala, ampak če bi bilo njenem, bi bila Homo Sapiens Sapiens podvrsta nečemu, česar predstavnik bi bila ona. Čeprav ji gre zadnje čase sumljivo na bolje(?). Vem, sliši se grozno domišljava, ampak ker se z ljudmi ne ukvarja preveč, se to sploh ne opazi. Obstaja pa skupina  srečnežev, ki so deležni tega privilegija, da jih je M. po nekem čudežu vzljubila. Kako sem se jaz osebno znašla v tem krogu? No ... za časa di(v)jaštva? sva si nekaj časa delili sobo in šolo in nenavdušenje nad množicami. Zakaj torej bojazen pred rinjenjem v polnočno podivjano drhal? Občutek imam, da se M. na vsake toliko odloči, da bo pokukala, kako živi in deluje preostali del človeštva. In ne samo pokukala - posluži se metode opazovanja z bolj ali manj aktivno udeležbo in se pretvarja, da razume. Vse. Kar je, brez skrbi, precej zabavno. Dokler nisem del njene terenske ekipe na zadnji večer v letu. V prestolnici.

In čeprav sem na poti do M.stanovanja naletela na gručo pijanih Italijanov, ki so zame PAČ univerzalni izgovor za ne hodit kamorkoli, se je na mojo veliko srečo iskanje raznovrstnih domislic izkazalo za nepotrebno. Polne mize hrane in  dvaindvajsetih stopinj pa se le ne zapusti tako zlahka. Do polnoči, ko se je na plano privlekel šampanjec (how cheesy is that), sem že skoraj pozabila, da je ta večer na začetku na veliko zaudarjal po ... hm. Bleh, ne najdem ene besede, bom navrgla situacijo. Udeleženci večera: M., Modrooka in njen Klepec, M&M in moja malenkost. Klepca maram, ker ga mara Modrooka in ker on mara rogljičke. M&M sem v polni postavi prvič srečala na kraju samem in se odločila, da moški dela maram mnogo bolj kot nežnejšo polovico. Kar je bilo na prvi pogled skrajno sumljivo, je to, da je M. svojega Bicepsa pustila v Laškem. Na njuno obletnico. [Kako sta se ta dva našla, mi še vedno ni popolnoma jasno. Pa hvala vesolju, da sta se; poenostavljeno - Biceps bi namesto otrok imel robote. Čistzares.] Mojster teorij zarot kot sem, sem seveda namrgodeno teoretizirala (in terorizirala svoje misli), da ga je pustila doma, da bom ona moj date, da ne bi izvisela v družbi parčkov. In spet, glede na vso njeno nenavadnost, in ker me konec itak ne pomilujejo, je bila moja teorija seveda popolnoma bizarna + samo še en dokaz, kako zelo bedna sem. Priznavam.

No, poparčkani del zasedbe je poparčkan že kar lep čas, tako da smo se elegantno izognili nerodnim situacijam medenega obdobja, ki obvezno vključuje skrivanje in šlatanje. Glede na to, da sem leti poprej počela neumnosti, mi je bilo penzionistično pictonary vzdušje več kot povšeči. In *vstavi fanfare* našla sem družabno igro, ki jo maram! Ni preveč odvisno od sreče, ampak predvsem od ustvarjalnosti. To, da sem zmagovala proti trem študentom likovne akademije, pa je dokaz, da za igro ne potrebuješ posebnih risarskih sposobnosti. Narisala sem vzrok, lepoprosim. (Sicer je pa skrajno fino, če ugibalec besede ni popoln teleban in se njegov besedni zaklad ne konča nekje pri torta.)

Kar sem pa v osnovi sploh hotela povedat (da se lahko zgražam, afkors), je pa v bistvu kratek opis vračanja v mojo pojslo.
Čas dogajanja: nekje med četrto in peto. Kraj dogajanja: predvsem Tržaška.
Ker sem valda zajebala z voznim redom (praznik pa to), bi se naj vozna kišta pripeljala mimo komaj čez slabe pol ure (bajdvej - tudi potem se ni). Stala pa že ne bom! In jo mahnem peš prosti centru. Če je bila sredina Tržaške zapuščena približno tako kot osrčje Sahare, pa se je, bolj kot sem se približevala Tobačni (ciljam na klube v bližini), podoba pločnika drastično spreminjala. Hecno res. Kaj vse vidiš. Obupno trezna sem bila tako priča nečemu, kar sem bi se brezskrbi lahko imenovalo selitve narodov. Domov ali pa zgolj na drugo lokacijo. Tako sem 'spoznala' tujca (predvidevam da iz S Afrike), ki je na pol mrtvo dekle poskušal spraviti (držim pesti, da samo to) v študenca; skupinico rahlo pretepenih in še vedno vročeglavih fužinskih pobov, ki so preklinjali nezvesta dekleta; parček, ki ni bil daleč od tega, da se dol v neposredni bližini tramvaja; jokajoče frendice s strganimi žabami in druščino Mariborčanov, ki so jih razbesnele visoke taksi tarife.

Imela sem dovolj njih in mraza in čakanja busa in če ne bi nazaj tovorila dveh kil rogljičkov in štrudla ter pet šestin pirovskega vezja (Večer obupnih pivcev, indeed. Sedaj se moram izogibat patetičnim večerom, ko mi družbo dela s hmeljem obogatena tekočina.) bi za Bežigrad šla peš. Tako sem pa pustila, da me je pobral taksi in takoj nato obžalovala, da se taksijev nikoli nisem naučila uporabljat. Ja, trdim, da je za uporabo taksija potrebna posebna kvalifikacija. Zato ker te takoj, ko se naučiš jesti trdo hrano, začnejo učiti, da ne sedaj v avto k neznancem. Ko pa se usedeš v taksi, pa neznancu še plačaš, da te vozi okrog! Enivej. Sicer vnaprej opozorjena na dvojno tarifo (?) je še meni jasno, da me prepotenten starec nategnil. Pa ne dobesedno. Za ceno. Sem se pa vsaj v finem avtu peljala (vse konotacije na kešpičko so zgolj naključne). Nekje do petih mi je, med ne tako zelo veselim pripovedovanjem Cimre 1, kako ji je na Kongrescu ratalo izgubit prijateljice (alkhol je kurba, ali kako že), končno uspelo vzpostavit posteljni stik in ne tako zelo hitro odplavati v mehkejši svet.

Pa naj bo ... ne, srečno je prevelika beseda. Zadovoljno.

[In to. Ker je lepa ona in pesem in video. In ker je dež in ker uživam v grenkosladkem.]