Urške

*Spodnjo besedilo vsebuje posploševanje. Ne vzet osebno, picajzl. (Kot pikolovec in ne kot sramna uš.)

Ko je bila Ljubljana samo še malo večja vas in gospodom s klobuki iz žepov še niso moleli ajfouni, je takratni največji distributer fig - ki, pacek, zagotovo ni imel registriranega popoldanskega espeja - v ravno pravšnje rime skril zgodbo o neki deklini. Deklini, ki ni videla dlje od svojega nosu, na koncu pa, tako kot izločki vseh, ki so kaj veljali, končala v Ljubljanici. Seveda dopuščam možnost, da se je srečno omožila v harem, kjer se je lahko primerjala z ostalimi ukradenimi lepoticami. Ampak tam, kjer Franc zgodbo konča, se za čisto navadne povprečneže šele začne. Vodni vrtinec se je umiril, veter, ki je razkadil težke oblake, pa je zdaj samo še po licih božajoča sapica. Gospodiči potrebujejo še trenutek in kozarček, da ublažijo izgubo žlahtne cvetlice, ljubljanske gospodične pa se nemo spogledajo in še preden je izgubljen naslednji pošvedran čevelj, je na plesišču že nova urška. Ta, ki je, ko so bile sence še krajše, staro prav zaničljivo pogledovala iz druge vrste firbčnežev. Ta, ki bo zdaj postavljala smernice za obrobo podkril; mogoče bo vpeljala ščipanje v lica, do bodo ta bolj pordela; in mladeniči najbrž kmalu sploh opazili ne bodo, da je stara izginila.

No, danes, ko se pleše samo še na zumbi in tečajih svinga, in je povprečna elektronska naprava pametnejša od povprečneža, ki tlači zemljo, se dekleta v duhu volilne pravice za vse zgražamo nad kozmo fotografijami, nosove pa pridno tiščimo v knjige. (In kozarce z najcenejšim izbranim vinom.) Ob koncu dneva pa za sprostitev - to je tak univerzalni izgovor - odpremo socialna omrežja in skupaj s cimro nič kaj po damsko obžalujemo splošni primanjkljaj dostojanstva. Šele po tem ko se strinjata, da je višina ličnic premo sorazmerna s količino kokošjih karakteristik, zajameta sapo in ugotovita, da sta največji kuri vidve. Tiho se obrneta vsaka k svoji kišti in z mislijo na petnajst let izobrazbe trpko vzdihujeta, ko se sprašujeta kako grob smirkov papir uporablja Tjaša, da se bliskavica tako zelo odbija od tiste porcelanaste polti.

In ne glede na to, kako pametne, izobražene in racionalne smo, fino se nam zdi, ko nam naključni neznanec pridrži vrata ali nam mežika mimo vseh frajl na Čopovi. (Čeprav mu je najbrž samo sonce kurilo vidne živce.) Naše emancipirane riti znajo prav veličastno plahutati s trepalnicami, ko je treba na zgornjo polico dvigniti kovček z garderobo zadnjih dveh tednov in pol metra priročniki o samskem življenju; drugič pa reproduktivni organi zadovoljno predejo, ko se tvoj poba prav po telečje zabulji vate. Dekliška nečimrnost pa je taka hecna stvar. Mladci pod sovražnimi pogledi ne bodo zbezljali stran samo takrat, ko dečve ne bo mučil podkožni mozolj na lopatici, suho lasišče ali glivice na podplatih. Ker v resnici je vseeno, kaj si misli cel svet, če se urška počuti debelo.