nedelja, 2. marec 2014

Torek

Sva šla na kosilo.
Ker je bila toliko ura.
Je rekel, da ga tunina omaka na mojih peresnikih ne moti, pa mi kljub temu pred poljubom v usta zatlačil mentolov žvečilni.
Sonce ima žur; malo jočem, ko skušam gledati na veliko. "Lepe oči imaš," reče, ko gledam na veliko.
Sva šla na Rožnik.
Kar tako. Ker je sonce in ker je torek. V torek ne dela, lahko skrivam dlani po njegovih žepih.
On elegantno prestopa padla debla, jaz pa ne vem, če naj strgam hlače na riti ali na kolenih.
Ustrežljivo mi podaja roka in ustrežljivo me zažvali na vsakem drugem ovinku.
"Jebene rožice." Žafrani. "In jebena drevesa." Bukve, večinoma. Tako prikupno vulgarna sva včasih.
Iskala sva risa, našla samo tri ovčarje in trinajst čvrstih riti, ki so trmasto tekle v breg.
Pa sva se malo zgražala.
Nad malomeščanskostjo dam s svežo trajno. Pa je zmanjkalo nemarnih tem.
Ker je sijalo sonce in ker sva bila skupaj.
"Lahko sem tudi ženska torbica," reče, ko iz svojih neskončnih žepov potegne plastenko vode in čokolado.
Vračava se po drugi poti, mimo islandskih ponijev in starih vil.
Spotikam sem čez lastne korake; malo ponesreči, malo pa nalašč. Ker mi je potihem všeč, ko pazi name.
Me je pospremil do vrat, poljubil na nos in se obrnil na peti.
In je šel. Na svoj konec mesta.

3 komentarji: