Pasji vročini. Počutim se sorazmerno butasto, ker sem se nocoj prvič vprašala o etimološki razlagi tele prikupne besedne zveze, ki jo tako radi uporabljajo vsi - od sosedove Tereze pa do medijev, ki se v času kislih murk (kumaric, za nepoučene) zdijo skorajda srečni za vse železniške nesreče. No, hitra raziskava (to je mondeni izraz za dobro staro guglanje) je že s prvim zadetkom postregla z zadovoljivim odgovorom. Za vse bralne lenuhe: obstaja več razlag, meni najbolj ljuba in najbolj primerna se mi zdi tista, tako imenovana astronomska. "Pasji dnevi" naj bi trajali med 23. julijem in 23. avgustom. Nekje po 20. juliju se skupaj soncem začne vzhajati tudi zvezda Sirij (ali Siruis) v ozvezdju Velikega psa. Aha! Malo romantike starih Rimljanov pa doda še zgodbico o Orionovem psu Siriusu. In kaj ta dva delata na nebu? Bojda ju je na nebesni svod poslala Diana, boginja lune lova in gozdov, ko je ponesreči ("ponesreči", ja) ubila svojega ljubimca.
Evo, pobje, malo teorije za šarmiranje v poletnih nočeh, jaz se pa po temle rahlo izobraževalnem uvodu lahko brez slabe vesti lahko lotim pritoževanja.
Vroče je. Vem, da ste vsi opazili, ampak, ej, VROČE JE. In preden se mi postreže s tistim "ko je zima, pa jamraš" - naj si to nekdo zatlači v rit. Jaz imam rada zimo; veliko bolje prenašam mraz kot pa to hudičev proizvod. Ko samo sediš in proizvedeš več soli kot srednje veliko polje strunjanskih solin. Umetnost plastenja oblačil sem pozimi izpopolnila do te mere, da me ne more presenetiti nobena temperaturna razlika pri menjavanju ogrevanih prostorov in divjine. To je krasna prednost - vedno lahko nase navlečeš še en pulover/žabe/šal, kaj pa poleti, naj si kožo olupim? Ne, samo med čakanjem menjave letnega časa se lahko mariniram v lastnem soku. Okusno. Tako kot na busu/vlaku naleteti na cvetko, ki očitno slepo zaupa tistim 48 uram na dezodorantu. PHA. Če dan preživim z dvema tuširanjema, je to malo. Minimalno.
Še dobro, da ima poletje kup stvari, s katerimi se poskuša odkupiti. Recimo boso hojo, lubenice in poletne večere. Z zadostno količino teh in ostalih drobtinic se še da preživeti lepljenje riti na ponaredek živalske kože v tisti francoski pošasti brez klime. In med tem ko na glas izražam sovraštvo do prometnih soudeležencev, se hkrati poskušam tolažiti z mislijo na valove in slan veter. Kako tipično, a? Malo mičkeno me travmira, ker ugotavljam, da je jutri že avgust, jaz pa letos morja še povohala nisem. Kriva sem si pa čisto sama, ker februarja nisem hotela najti treh dni časa, da bi sedla na vlak in spremenila okolje za kaj več kot samo doma - Lublana, da bi potem imela mir za naslednjih šest mesecev. Sitna sem. Sitna sem, ker mi moja ljuba rutina začenja glodati živce. Jaz jo pa rabim pretresti, da se nato spet razumeva.
Kriva pa je vročina, tako.
Evo, pobje, malo teorije za šarmiranje v poletnih nočeh, jaz se pa po temle rahlo izobraževalnem uvodu lahko brez slabe vesti lahko lotim pritoževanja.
Vroče je. Vem, da ste vsi opazili, ampak, ej, VROČE JE. In preden se mi postreže s tistim "ko je zima, pa jamraš" - naj si to nekdo zatlači v rit. Jaz imam rada zimo; veliko bolje prenašam mraz kot pa to hudičev proizvod. Ko samo sediš in proizvedeš več soli kot srednje veliko polje strunjanskih solin. Umetnost plastenja oblačil sem pozimi izpopolnila do te mere, da me ne more presenetiti nobena temperaturna razlika pri menjavanju ogrevanih prostorov in divjine. To je krasna prednost - vedno lahko nase navlečeš še en pulover/žabe/šal, kaj pa poleti, naj si kožo olupim? Ne, samo med čakanjem menjave letnega časa se lahko mariniram v lastnem soku. Okusno. Tako kot na busu/vlaku naleteti na cvetko, ki očitno slepo zaupa tistim 48 uram na dezodorantu. PHA. Če dan preživim z dvema tuširanjema, je to malo. Minimalno.
Še dobro, da ima poletje kup stvari, s katerimi se poskuša odkupiti. Recimo boso hojo, lubenice in poletne večere. Z zadostno količino teh in ostalih drobtinic se še da preživeti lepljenje riti na ponaredek živalske kože v tisti francoski pošasti brez klime. In med tem ko na glas izražam sovraštvo do prometnih soudeležencev, se hkrati poskušam tolažiti z mislijo na valove in slan veter. Kako tipično, a? Malo mičkeno me travmira, ker ugotavljam, da je jutri že avgust, jaz pa letos morja še povohala nisem. Kriva sem si pa čisto sama, ker februarja nisem hotela najti treh dni časa, da bi sedla na vlak in spremenila okolje za kaj več kot samo doma - Lublana, da bi potem imela mir za naslednjih šest mesecev. Sitna sem. Sitna sem, ker mi moja ljuba rutina začenja glodati živce. Jaz jo pa rabim pretresti, da se nato spet razumeva.
Kriva pa je vročina, tako.
Povem ti, poznam to obupovanje nad tem, da nisi še čutila morja. Zaradi tega sem pred nekaj leti spremenil odhode na morje in sedaj hodim na dopust vedno v istem mesecu. Se mi splača :)
OdgovoriIzbrišiSicer sem pa prvič na tvojem blogu in izrekam rišpekt.
Škoda, da ni naslov objave Kozarci III. :P
OdgovoriIzbriši