sobota, 26. oktober 2013

Pogojnik


prijela bi ga pod roko in ga odpeljala v mesto
mu pustila, da mi kupi čaj
in ga prepričala, da je kostanj življenjsko pomemben
na ploščadi med stolpnicama bi stala na prepihu
in ker lepopis ni njegova vrlina
bi se cankarju smejala v brk
v ritmu hlapčevstva časa bi topotala po listju
se muzala kosmatim šapam štirinozcev
in klenim starčkom, ki so močnejši od krhkih kosti
bil bi moje ravnotežje
ko bi se spotikala čez lastne korake
ker glej! veje v vetru, golobov kakec, Čolnarna!
ko bi le lahko njegov razgled na parkiršče
in mojega na stari hrast
zamenjala za sinhron utrip src

 

Ni komentarjev:

Objavite komentar