sobota, 12. oktober 2013

Šov

Dragi vsi trije bralci in bralke,

lepo pozdravljeni v Sobotnem večeru z Limono. Potopljeni v rahlo samopomilovanje se bomo nocoj sprehodili po glavni prometni vpadnici Limonine glave. Vremenske razmere niso naklonjene starim brisalcem, še manj tistim, ki dežnike puščajo v naključnih restavracijah. Pa ne brisalci. Uporabniki marel. In naj vas obilica odcepov ne zmede, kaj šele premami. Kaj hitro se namreč zgodi, da se izgubite v lužah pred kratkim na novo pridobljenega cinizma. Nikoli več ne boste srečni. In vsak dan ste bližje smrti. Samo povem.
 
Med tem ko (bolj ali manj kvalitetno) umirate, se velikokrat zgodi, da hočete v preostanek svojega časa stlačiti kup stvari, za katere ste prepričani, da so nujne za vaš obstoj. Ne skrbite,  ko boste umrli to ne bo več pomembno. Če boste imeli otroke, vas bodo preklinjali zaradi dolgov, ki ste jim jih zapustili, sicer pa lahko na hitro predvidimo, da vas bodo mrtve našli v lastnem urinu z prežvečenim ušesom, ker mačke že tri dni nihče ni nahranil. No, preden popolnoma zamorim vzdušje - naj se vrnem nazaj usklajevanje obveznosti. Kupiti najdražji rokovnik na slovenskem trgu sploh ni zagotovilo, da bo dan uspelo peljati po vnaprej začrtanih tirnicah. Vse skupaj bo še najbolj podobno Slovenskim železnicam. In njihovim zamudam.

Ampak včasih - včasih pa se pripeti, da dopoldne kljub nemogočemu jutru (ki je bil v bistvu še noč) steče gladko in po vseh (ne)napisanih pravil. Ko se to zgodi ... ne dovolite se prepustiti, ker sprostitev je smrt! Sprostitev lahko pomeni izdajo ravnotežja in skorajšnji padec na moker asfalt. Mogoče boste imeli srečo (ki je itak samo družbeni konstrukt) in sem vam bo s papirnatimi balerinkami uspelo vkopati tako zelo, da boste pete čutili nekje pri mednožju. Aja, v rokah pa ste imeli vrečo s praznimi steklenicami. Zelo tanko vrečo z zelo veliko steklenicami. Aja, pa ravno cesto ste prečkali. Aja, pa dežuje, ne tega pozabit.

Sredi dneva boste zapakirani na avtobusu izpolnjevali tisto trapasto potrebo po varnosti in ugotovili, da dnevni dvig vaše samozavesti pripada kričečemu ekranu, ki mu v mislih prav predrzno odgovarjate, ko vas vpraša "Ali ste vedeli to najbolj splošno dejstvo, ki je jasno vsakemu, ki ni popoln bebec?". In ste tam, rahlo zadovoljni s sabo, ker ste kupili cajtng, nato pa se vrnete domov, zažgete špinačo in se spomnite, da živite z nekom, ki je nekje med vzporednim študijem mimogrede ustvaril lastno črkovno vrsto. Nekje pri trinajstih je bila vaša najljubša pisava komiksans. Obupno povprečni ste. Ampak hej, pred smrtjo smo pa vsi enaki. : )

Pa lepo sanjajte. Ker jutri boste najbrž na(za)jebali.
 

2 komentarja:

  1. A je ustvarljalec lastne tipografija slucajno student NTFja? Ne sekiraj se, ker v sklopu studija lastno tipografijo ustvari kar nekaj studentov ;)

    In tole o sreci kot druzbenem konstruktu - si morebiti ze naletela na Sterkovo pri Antropologiji? :P

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Akademije pa res. : )

      Šterkova, afkors. Vse je družbeni konstrukt. Od poporodne depresije do plišastih igrač. I had so much fun. :D

      Izbriši