Včasih rabiš samo par svetlečih riti, ki švigajo med lublansko travo. Potem končno zajameš sapo in začneš piskati na ta visoki frekvenci. Mati narava je res hecna gospa; na eni strani imaš kresničke in orgazme, na drugi pa menstrualne krče in rukolo. Ampak je to bojda potrebno, za ravnovesje v vesolju. Da pingvini ne umirajo, se tolažim. Seveda bi bilo veliko bolj enostavno, če bi bilo res tako črno-belo, ampak ne! Kup sivin, kot so prijazne gospe na pošti, reklamni letaki z niveinim testerjem in razprodaje v H&M, je krivih za centrifugo mešanih občutkov, na katere si obsojen večino svoje eksistence.
Pa dobro, tako kot molje v moki jih večino lahko zabrišeš stran, imaš pa tudi take, odporne na vse medvedje pasti. Črički, živeči med ušesoma, trkajo na misli, jih primejo za roke in odpeljejo na sprehod nekam globoko v labirint slabe vesti, samoobtoževanja in iskanja napak. Ni prav. Ko te niti mrzel tuš niti mehak poljub ne predramita iz, vsaj zdi se tako, večnega brenčanja tam nekje pri tilniku. Ni prav, ker je brenčanje rezervirano izključno za škržate ob hrvaški obali, kamor boš do konca življenja hodil na morje, ker se s svetlobno hitrostjo spreminjaš v svoje starše.
Ker bom s švicarskim nožem rezala doručak v Punatu in upala, da vmes ne najdem cele kurje tace. Renčala bom na letoviške froce in na poba, ki mi bo iz podplata vlekel bodice nesrečnega morskega ježka. Zvečer bom na opečena ramena mazala najcenejši jogurt, za zajtrk pa jedla tisti penast bel kruh, ki ga imajo samo na morju. Sedela bom v senci in nikoli ne bom najela pendolina, ker je predrago. (Pa še sam ga moraš poganjat.) Ampak noge bom pa imela na armaturki in v avtu se bom vozila z odprtimi okni. Pošiljala bom kartice brez podpisov in se vodila na sprehode v nevihti. Prebrala bom vse knjige. Dvakrat.
In ostala bom trapast romantik, sicer lahko samo sedem na rob pločnika in počakam, da se mi golob počedi na glavo. S črički v glavi bomo pa imeli delavnice. Take za samopomoč, take za komplimente, take histerične. Za ne tako zelo globoko zakopano togotno štiriletnico, ki bi najraje obupala ob propadlih načrtih. Sedaj sem velika. Sama kupujem wc papir in sama hodim na upravno enoto. Sama sebe grajam ob polnočnih obrokih in sama bom kriva za luknjo na želodcu, ker pijem kavo na tešče.
Ni komentarjev:
Objavite komentar