Pred kakšnim tednom je moje brskanje po svetovnem smetišč.. pardon, spletišču, kot strela z jasnega prekrižal zapis, ki naj bi med drugim služil "prijazni vzpodbudi", da končno izpolnim nekoč davno dano obljubo. In ker se je od takrat Zemlja že z vseh strani nastavila Soncu, zapisku pa je sledilo nadaljevanje, sedaj skoraj nimam več izgovorov, da se Lublani postavim v bran. In dlje kot sem razmišljala, bolj jasno sem videla pomanjkljivosti v svoji naivni obrambi. Pobovi argumenti so pač predobri, da bi se lahko kosali z moji kvazi romantičnimi predstavami. Ker ima prav. Ampak jaz se po sedmih letih v mest(ec)u počutim bolj doma kot na naslovu, ki je zapisan na mojih dokumentih.
Ker ... ker moja Ljubljana je krasna. V moji Ljubljani si sam svoj šef in nihče ne ve, kakšne barve so v vrtcu bile tvoje pajkice. Moja Ljubljana je tako ljubko majhna, da lahko z Gradu skoraj pljuneš v Šiško in hkrati dovolj velika, da se lahko pretvarjaš, da je BTC v resnici v Celovcu. Dovolj majhna, da te ob vztrajnem zahajanju v isti lokal pričaka črna kava in dovolj ogromna, da je v petek taisti prostor nabasan s popolnimi neznanci. Za izgubljanje. In ker v sploh ni pravo mesto, se v resnici nikoli ne moreš izgubiti! (Razen v glavi, ampak pustimo to za kdaj drugič.)
Med betonskimi stolpnicami (ha-ha) se lahko nastavljaš prepihu takrat, ko vetra sploh ni, in se v Tivoliju smejiš racam, ki padajo na ledu. Ko hodiš po ulicah, se pred tabo nariše bizarna mešanice zgodovine arhitekture, ki se ji nekako uspe stlačiti v celoto s premajhnimi okni in obledelimi fasadami. Po Miklošičevi grem lahko še stokrat in bom vsakič našla novo stavbo, nikoli pa ne bom poizkusila vseh burekov. Ker sem svojega najljubšega že našla, v podhodu železniške postaje ga dobim skupaj s tono priliznjenih nasmeškov.
In galerije in kino Komuna in Kinodvor in Slaščičarna in Kongresni trg v megli. Pa bela tišina, ko zapade prvi sneg. Križanke v jeseni! Poznovečerna vožnja z avtobusom. Nazorjeva, ker je Čopova prepolna. Zgražanje nad prenovljenim delom Opere. Zemljevid ''prosto'' dostopnih toalet v centru (Tromostovje-Nama-Konzorcij-knjižnica). Parki. Ker parki pomenijo gugalnice. In gugalnice se najboljši instant približek letenja.
Jebemti. Rajš bi bla cinik.
Ker ... ker moja Ljubljana je krasna. V moji Ljubljani si sam svoj šef in nihče ne ve, kakšne barve so v vrtcu bile tvoje pajkice. Moja Ljubljana je tako ljubko majhna, da lahko z Gradu skoraj pljuneš v Šiško in hkrati dovolj velika, da se lahko pretvarjaš, da je BTC v resnici v Celovcu. Dovolj majhna, da te ob vztrajnem zahajanju v isti lokal pričaka črna kava in dovolj ogromna, da je v petek taisti prostor nabasan s popolnimi neznanci. Za izgubljanje. In ker v sploh ni pravo mesto, se v resnici nikoli ne moreš izgubiti! (Razen v glavi, ampak pustimo to za kdaj drugič.)
Med betonskimi stolpnicami (ha-ha) se lahko nastavljaš prepihu takrat, ko vetra sploh ni, in se v Tivoliju smejiš racam, ki padajo na ledu. Ko hodiš po ulicah, se pred tabo nariše bizarna mešanice zgodovine arhitekture, ki se ji nekako uspe stlačiti v celoto s premajhnimi okni in obledelimi fasadami. Po Miklošičevi grem lahko še stokrat in bom vsakič našla novo stavbo, nikoli pa ne bom poizkusila vseh burekov. Ker sem svojega najljubšega že našla, v podhodu železniške postaje ga dobim skupaj s tono priliznjenih nasmeškov.
In galerije in kino Komuna in Kinodvor in Slaščičarna in Kongresni trg v megli. Pa bela tišina, ko zapade prvi sneg. Križanke v jeseni! Poznovečerna vožnja z avtobusom. Nazorjeva, ker je Čopova prepolna. Zgražanje nad prenovljenim delom Opere. Zemljevid ''prosto'' dostopnih toalet v centru (Tromostovje-Nama-Konzorcij-knjižnica). Parki. Ker parki pomenijo gugalnice. In gugalnice se najboljši instant približek letenja.
Jebemti. Rajš bi bla cinik.
