sreda, 31. julij 2013

Po pasje

In ne, ti pacek, govorila bom o vročini.

Pasji vročini. Počutim se sorazmerno butasto, ker sem se nocoj prvič vprašala o etimološki razlagi tele prikupne besedne zveze, ki jo tako radi uporabljajo vsi - od sosedove Tereze pa do medijev, ki se v času kislih murk (kumaric, za nepoučene) zdijo skorajda srečni za  vse železniške nesreče. No, hitra raziskava (to je mondeni izraz za dobro staro guglanje) je že s prvim zadetkom postregla z zadovoljivim odgovorom. Za vse bralne lenuhe: obstaja več razlag, meni najbolj ljuba in najbolj primerna se mi zdi tista, tako imenovana astronomska. "Pasji dnevi" naj bi trajali med 23. julijem in 23. avgustom. Nekje po 20. juliju se skupaj soncem začne vzhajati tudi zvezda Sirij (ali Siruis) v ozvezdju Velikega psa. Aha! Malo romantike starih Rimljanov pa doda še zgodbico o Orionovem psu Siriusu. In kaj ta dva delata na nebu? Bojda ju je na nebesni svod poslala Diana, boginja lune lova in gozdov, ko je ponesreči ("ponesreči", ja) ubila svojega ljubimca.
Evo, pobje, malo teorije za šarmiranje v poletnih nočeh, jaz se pa po temle rahlo izobraževalnem uvodu lahko brez slabe vesti lahko lotim pritoževanja.

Vroče je. Vem, da ste vsi opazili, ampak, ej, VROČE JE. In preden se mi postreže s tistim "ko je zima, pa jamraš" - naj si to nekdo zatlači v rit. Jaz imam rada zimo; veliko bolje prenašam mraz kot pa to hudičev proizvod. Ko samo sediš in proizvedeš več soli kot srednje veliko polje strunjanskih solin. Umetnost plastenja oblačil sem pozimi izpopolnila do te mere, da me ne more presenetiti nobena temperaturna razlika pri menjavanju ogrevanih prostorov in divjine. To je krasna prednost - vedno lahko nase navlečeš še en pulover/žabe/šal, kaj pa poleti, naj si kožo olupim? Ne, samo med čakanjem menjave letnega časa se lahko mariniram v lastnem soku. Okusno. Tako kot na busu/vlaku naleteti na cvetko, ki očitno slepo zaupa tistim 48 uram na dezodorantu. PHA. Če dan preživim z dvema tuširanjema, je to malo. Minimalno.

Še dobro, da ima poletje kup stvari, s katerimi se poskuša odkupiti. Recimo boso hojo, lubenice in poletne večere. Z zadostno količino teh in ostalih drobtinic se še da preživeti lepljenje riti na ponaredek živalske kože v tisti francoski pošasti brez klime. In med tem ko na glas izražam sovraštvo do prometnih soudeležencev, se hkrati poskušam tolažiti z mislijo na valove in slan veter. Kako tipično, a? Malo mičkeno me travmira, ker ugotavljam, da je jutri že avgust, jaz pa letos morja še povohala nisem. Kriva sem si pa čisto sama, ker februarja nisem hotela najti treh dni časa, da bi sedla na vlak in spremenila okolje za kaj več kot samo doma - Lublana, da bi potem imela mir za naslednjih šest mesecev. Sitna sem. Sitna sem, ker mi moja ljuba rutina začenja glodati živce. Jaz jo pa rabim pretresti, da se nato spet razumeva.  
Kriva pa je vročina, tako.

nedelja, 28. julij 2013

Kozarci II

John

Če bi kdaj imeli to srečo in bi našli Johnov rojstni list, bi se najprej vprašali, kaj nam "Francois" poleg svojega pravega imena še skriva. In če bi si vzeli čas, bi ugotovili, da sta sentimentalnost njegove matere in njena nepojasnjena naklonjenost do vsega francoskega  v Johnu pustila sledi globokega prezira do svojega imena. Takoj ko je ugotovil, da materina ljubezen - ne glede na to, kako neskončna je - ne olajša zlobnih soočenj z vrstniki, se je začel predstavljati z imenom, ki se mu je takrat podobno zanimivo kot barva starega laminata v njihovi šoli. Predstavljal si je, da ga bo sama nevtralnost naziva zlila z množico bolj ali manj njemu podobnih. Dobro desetletje kasneje svoje teorije ni mogel ne zares potrditi, in ne zares ovreči - preveč samosvoj je bil, da ga ljudje ne bi opazili, še vedno pa mu je nekako uspelo ostajati v sencah kavarn in predavalnic.

Ne da bi se tega zavedel, ga je iz sence potegnil Goerge, ko se je v nek petek zadnje gimnazijske jeseni pred dežjem zatekel v čajnico, kjer je John strmel v usedlino in poskušal misliti na nič. Kako dobro je to nekaterim uspevalo! On pa je v razmočenih lističih videl svetove, kjer je dekle sivih oči ni zavrnilo povabila na kavo. Skoraj se je že začel sovražiti zaradi samopomilovanja, ki je mnogim tako zelo ljubo, ko ga je zmotil Goergeev glasen prihod. Poznal ga je, saj so ga vsi - George je povsod, pa nikjer zares. Predsedstvo dijaškega sveta je po prvem zasedanju prepustil tajniku, šahovsko društvo ga je na smrt dolgočasilo, uredniška hierarhija šolskega časopisa pa mu je šla v nos. Ker ni bil na vrhu, se razume. Oboževal je moč, z  odgovornostjo pa se ni znal preveč učinkovito spopadati.

In če je bil George kralj, je John igral trdnjavo. Tiho je stal v kotu, premišljeval, in ko je končno naredil potezo, jo je odigral naravnost. Tako kot tistega dopoldneva, ko je ranjeni kralj iskal družbo med praznimi mizami in zagledal Johna, zatopljenega v drugo skodelico: "Od nekod te poznam?" "Mhm, partija šaha. Mesec nazaj," ni bil preveč zgovoren. Georgeu je to zadostovalo, da se je prisedel in pričel zlivati gnojnico na birokracijo izobraževalnega hrama, ki sta si ga delila. John ga ni poslušal, vsaj ne zares; razmišljal se je o spominu, za katerega se je prepričal, da je njegov prvi. Zaplata zlate svetlobe na babičinem parketu, ki se je premikala skupaj z vetrom, ujetim v brezo, je bila njegova mala oaza miru, ki ga je reševala pred norostjo vsakdanjika. 

Kozarci

Pritekla je po stopnicah in dvakrat pritisnila na zvonec. Med čakanjem na odgovor je ogromen šopek odvila iz papirja, popravila plašč in upala, da pritajeni hrup pomeni, da se je zabava razživela do mere, ko bi njen prihod ostal neopažen.
"Dober večer, gospa," jo je za odtenek preveč vljudno pozdravil najeti natakar v uniformi sumljivo zelene barve in ji hotel pomagati s prtljago. "Gospodična," se je namrdnila in bliskovito stopila iz predsobe.
"Lily!" Z ogromnim nasmehom na rahlo zmedenem obrazu se ji je približal mlad moški na začetku tridesetih. "George, dragec." Med poljubom na lice mu je mimogrede zategnila razrahljani kravatni vozel.
"Pozna si."
"Vem. Oprosti. Nenapovedana tiskovka. Novo vodstvo se šopiri."
Ni bil zares jezen. Izročila mu je majhno steklenico: "Mimogrede - čestitke. In .. prihrani mi požirek. Pojma nimaš, kako težko ga je bilo dobiti ..." Pojasnilo je prekinil Georgeev vzklik zadovoljstva. "Aaaa, že pol leta ga iščem! John, poglej!" S potegom za rokav je ustavil visokega mladeniča in mu navdušen pod nos potisnil star viski.
Bolj kot žganje je Johna zanimala prijateljeva sogovornica, ki je sedaj nestrpno udarjala s peto ob tla. "Oh, saj res, to je Lilianne; Lily, to je pa John, moj prijatelj. Še z gimnazije" Rože je prestavila v levico in mu segla v roko. Očitno vajena predstavljanja, je obred hotela čim prej končati, John pa je poskušal podaljšati trenutek in ji strmel v oči dlje, kot bi se to zdelo primerno njenemu bratrancu, če ta ne bi bil preveč zaposlen z iskanjem najbližjega polnega kozarca.
George je s pladnja mimoidočega natakarja izmaknil dva kozarca; enega na dušek spraznil, drugega pa ponudil Lily, ki ga je zavrnila: "Poslušaj, kje imaš Jules?"
Pomignil je proti smeri za njenim hrbtom in skoraj istočasno je na svojem ramenu začutila roko.
John je opazoval kontrast med Lilynimi temnimi in Juliejinimi medenimi lasmi, ko sta se mladi ženski objeli. "Lily, končno! Gotovo si sestradana! Ti je George kaj ponu ... George, ti petelin!" Johnu ni uspelo potlačiti smeha, ko je svojega sicer rahlo oblastnega prijatelja videl zardevati. Lily pa se je naenkrat počutila dovolj domače, da se je zasmejala na glas in Juliji izročila šopek. "Hej, Jules, ne skrbi, dobro veš, da bom poskrbela zase. Sploh če sem dovolj lačna. Grem pogledat, kaj je ostalo od večerje." Med klepetom sta se počasi pomikali proti zadnjemu delu stanovanja, kjer je, kolikor je John vedel, bila kuhinja.
Uspelo mu je ujeti še zadnjih nekaj besed: "Kako ti ga je uspelo prepričati, da ...," preden ga je George odvlekel k skupini ljudi, ki jih je nocoj videl prvič.

četrtek, 18. julij 2013

Limonin dnevnik ali Hitri apdejt

 Kot ponavadi je tole začelo nastajati nekaj dni pred dejansko objavo, but here it goes ...

Rojstvo luninega prva krajca bo v bitki za svetlobno prevlado prav nemarno podleglo zloveščemu žarenju ulične svetilke. Tako kot je danes uspelo zmagati tistemu kamenčku, ki je med koleščki rolerjev zahteval mojo pozornost. Nemudoma in na tleh. Sva se pozdravila z asfaltom kot dva stara kamerada. Jaz sem mu pljunila v obraz, on pa mi je pustil krvave spominke na kolenu/komolcu/dlani. Ja, sem imela ščitnike. In ne, ne pomagajo, če si po defaultu kolosalni štor.

Pomagajo pa živci. Jekleni. Sploh če po desetih mesecih skrajno neredne vožnje z avtomobilom pozabiš, kako raznoliki (to nikakor ni kompliment) primerki se znajdejo za volanom. In na kolesu. In peš. Sploh ti slednji so velikokrat najbolj nevarni sami sebi. Priznam, sama nisem nikakršen vozniški biser. Noga se prepogosto zdi predolgo prilepljena na stopalko hitrosti, večkrat pri polni zavesti spregledam rumeno, še raje pa spregledam kakšnega naduteža, ki prav bahavo nastavlja nogo na cestišče, pljunek stran od prehoda za pešce. Ampak ko pa pridemo do uporabe smernikov (strašna beseda!) sem pa dosledna. Sploh v krožiščih, ki so očitno še vedno prevelik zalogaj za ... želela bi reči ''za starejše'', ampak ne morem. Pa bom s temle zaključila, ker si cestni pripetljaji zaslužijo čisto svoj zapis. Bo že prišel dan, ko me bo kaj razbesnelo dovolj, kar čohanje naključnih kosmatincev (ne, to niso kosmati Dalmatinci) ne bi moglo pomiriti.

Z zgornjim odstavkom sem malček (pa ne majhen otrok) zašla z začrtane poti, ki naj bi osnovi pojasnila dogajanje zadnjega meseca in pol, ko sem tako zelo kvalitetno zanemarjala internetno onesnaževanje. Krivdo bom po liniji najmanjšega odpora zvalila na izpitno obdobje, ki je z enim samim padlim borcem uspešno končano. Če ga bom oživljala jeseni ali šele naslednje leto - ne vem, dejstvo pa je, določenega predsednika določene stranke maram še malo manj kot vse ostale. Prvič v življenju ob koncu šolskega/študijskega leta nisem rabila v celoti izprazniti ljubljanske sobe in ... na to se lahko navadim. Brez problema.

Bo malo težje privajanje na domači trušč, ki je grozljivo drugačen od študentskega. Vrstnike ignoriraš; no, roditelje sicer tudi, vendar posledice niso preveč okusne. Da so Mati učiteljica in imajo dopust takrat kot imam jaz počitnice, je ena izmed travm otroštva, ki je očitno ne bom nikoli prebolela. Mulc, ki ga trenutno razganja kot slabe pasje bombice, pa tudi ne. In ker je mami doma, to pomeni, da je naša hiša eno veliko pribežališče za vse bratrance in sestrične vse do 16. kolena, ki imajo to (ne)srečo, da njihovi starši čez poletje delajo. Naši so morje tokrat splanirali za začetek počitnic, tako da je moj teden miru že porabljen.

In če sem že pri tem - tihotapljenje Poba je bilo srednje do pretežno uspešno; trčili smo v "samo" enega sorodnika. Zakaj narekovaji? Ker je bil ta sorodnik moja babica, ki je kar naenkrat začutila neznansko potrebo, da mi dela reklamo. "Pa kuhat zna, veš." Kar je bilo v bistvu precej na mestu, glede na to, da sem ga tri dni prehranjevala z gostilniškimi ostanki. Saj res! Kot že omenjeno, sem spoznala še enega s Pobovega seznama, ki ga bom (upam) kmalu lahko zaključila (spoznavanje, namreč. Za vse izgubljene. Pa ne v duhu, zgolj v temle sestavku.). 

Sicer pa hranim in crkljam mlado mače, čigar najljubše razvedrilo je še do pred kratkim bil gumb na elastiki. sedaj pa preganja sosedove purane in kunce. Brez heca. Mala zverina je. Mamine rože sem utopila, maline požremo sproti, domačega paradajza pa še ni.

ponedeljek, 8. julij 2013

#cute



Pravkar sva se vrnila iz glavne province vzhodne Štajerske, kjer smo v (pazi!) kubanski restavraciji z našim najljubšim blogerjem in pivom nazdravili v pozdrav poletju. (Poletje ni odzdravilo nazaj, tako da mu sporočamo, da naj se prav miroljubno j…. No, to.)
Tole tipkam jaz, ampak gre vse preko budnega očesa najkvalitetnejšega kritika, ki ima trenutno na postelji za menoj monolog, da na svetu obstaja čisto preveč ljudi, ki imajo kolesa, avte in velikanske želje po nastavljanju prometu na cesti. Moti jo tudi njihova neprestana želja po komunikaciji in deljenju misli, s čimer se prav zagotovo strinjam.

Zdaj pa pišem jaz, najkvalitetnejši kritik (lol), ker me sem … no, prisiljena. Od poba, ki je pravkar zatrdil, da pozna »koncept razmerja«. Pha.  Vidim paradoks samo jaz? *si zatlači kos čokolade v usta* Okej, ni mi hudega. Njemu pa tudi ne. Trdi, da je nahranjen, videti pa je tudi vsesplošno zadovoljen. Zdaj grem pa nazaj v horizontalo, ker nekateri smo danes delali, za razliko od zaspancev, ki so vlekli dreto v zgodnje popoldanske ure. Pa še kosilo me ni pričakalo!

Lahko bi argumentiral, da večina podatkov iz zgornjega odstavka sploh ni resnična in je produkt popačenega pogleda na svet, socialnega konstrukta in vpliva chemtrailov na vsesplošno počutje ribiških vab v Zgornjem Dupleku. In, če smo že pri Dupleku…. Nah, I've got nothing. Tako, kot nimam ničesar za pripomniti na izgled tega konca Štajerske, ki pač spominja na katerikoli del naše Kokoške (v temu primeru mislim na državo Slovenijo --zato je »Kokoške« zapisano z veliko,--  ne na povprečno predstavnico ljubljanske srednje šole), le da je izgovarjava določenih besed pri ljudeh malce napačdrugačna.

Neverjetno. Tole javno kritiziranje (?) se obnese do te mere, da sem pravkar deležna masaže stopal in … OOooh. »Oprosti, ker mam trdo kožo.« »Rad  mam tvojo trdo kožo.« Mnja, mladi mački se pri odstranjevanju odmrlih celic ne obnesejo tako dobro kot tiste požrešne ribe v Krnskem jezeru. Ker imam mladega mačka. No, mačko. It's all cute and stuff. 

Če me organi za vizualno precepcijo niso izdali je zgoraj opisan dialog, ki meji na razneženo dajanje komplimentov. Naj za nepoučene omenim, da sicer najino razmerje ne deluje na tak način, ampak gre večinoma za naključne nasilne pripombe, izkoriščanje, okoriščanje in ostale disfunkcionalne tendence iz obeh strani bojne črte. Ali pa tudi ne.

S tem zaključujem koncept bloga, pisan s strani dveh avtorjev…hkrati. Poslavljava se z mislijo: kurenti so v bistvu okrašene ovce.

Limona in NuckinFuts.