Razodetja [prvič]

Moje prvo izpitno obdobje me je naučilo dveh pomembnih stvari:

1. Če se bom učila, bo snežilo. Brez heca. Lepo prosim, kakšni satelitski posnetki in meteorološke napovedi. Mene se vpraša, če imam namero svojo rit zadrževati pred knjigami. Ker če jo imam (No, rit vsekakor mam. Ciljam na guljenje stola.) - potem se bo nebo odprlo in pred mojim oknom zahrbtno nasulo kup krasno zamrznjene vode. [Preden me kdo česa obtoži - ne, količina učenja ni pogojena s količino zapadlega snega; govorimo zgolj o časovni usklajenosti.] Hkrati umiram od radovednosti in se bojim, kako bo to videti naslednjič, po koncu prihajajočega semestra. Junija. Ker se imam namen učit IN nosit pozabljene obleke, ki sem jih po pomoti našla v kotu omare.

2. VSE je bolj zanimivo od učenja. Seveda mi je to bilo znano že prej, šele zdaj pa sem dojela velikansko razsežnost vse-ga. Zadeva bi lahko šla v bizarnosti, ampak očitno še premorem kanček samokontrole:

• DLAKE. In njih štetje. Aktivnost je v svoji zasnovi precej ogabna, ker se pobližje spoznaš s poraščenostjo okončin. In to .. ni lepo. Ne, če si dekle v (baje) najlepših letih. Potem ugotoviš, da sploh ne poznaš tako velikih števil, da bi lahko uspešno zaključil oštevilčevanje. Pa jih (dlake namreč) začneš od besa (pa tudi dolgčasa) pulit. 
• CIMRINA STRAN SOBE. Življenja drugih postanejo zanimiva ravno v najmanj primernih trenutkih. 
• POSPRAVLJANJE. Pometala sem najmanj dvakrat na dan. Nikoli ne pometam dvakrat na dan. Komajda pometem dvakrat v tednu. Posteljo sem postlala dvakrat na dan. Ampak zaradi ..ah. Posodo sem pomivala najbrž šestkrat v dnevu. Čeprav se skoraj nisem prehranjevala doma. Da o čiščenju omare in tisočkratnem zlaganju cunj ne govorim.
• STENSKI RELIEF. Tiste miniaturne jamice in hribčki. Se lahko greš 'od pike do pike' in sestavljaš slike. Neskončno njih. Če ravno ni strop deviško prepleskan in skrajno dolgočasen, je pa še toliko bolje. Ker lahko zraven ležiš na hrbtu in po hitrem postopku zaspiš.
• TOČKA ENA. Vesolje ve, da maram sneženje.
• .... [Po krajšem premisleku sem se odločila, da ni primerno za v javnost.]
• (Kakor tudi to ne.) 

 
Zgornji seznam velja ob ugasnjenem računalniku in odstranjenem telefonu. Toliko.

Sem pa uspešno prilezla čez. No, bilo bi skrajno žalostno če teh - ne, ne bom izdala te sramotno nizke številke - nekaj izpitov ne bi spackala skupaj. Tudi in predvsem zato, ker so se tile izpiti najbrž preimenovali v preizkuse znanja, ko so na našem faksu (ali naj raje rečem ''faksu'') najtežji predmet nadomestili z avtomatskimi vrati. Ali kako že. : )

po preverjanju urnika za naslednji semester

Oh. Najbrž sem edini študent na svetu, ki se ne veseli fraj petkov? Ker to namreč pomeni, da moram najmanj trikrat na teden vstati zgodaj. Kar sicer ni problem. Ampak mi bodo pa obupno manjkale tiste jutranje urice za renčanje v zasebnosti.

Kapljičasto

Tole je začelo nastajati na prejšnjo deževno soboto in je imelo namen biti takrat tudi objavljenjo. Za zamudo krivim (nikakor ne lastne lenobe) IzpitnoObdobje in kaj drugega. Mogoče se več o tem bere v prihodnjih zapisih.

Tako, odločila sem se, da bom vsakič, ko ne bom vedela, kako začeti zapis (se pravi vsakič, očitno), pogledala kaj pravi moj skoraj najljubši slovar o dotični temi, samo zato, da se znebim trapaste prazne strani, na katero me je vsakič znova strah začeti pisat. Sorazmerno nepoetično zveneče ''padavine v obliki vodnih kapelj'' in konec izpitno razburljivega (meeh) tedna so poskrbeli za eno izmed bolj mirnih sobot. Skoraj bi lahko bila čisto in samo moja. Samo nekaj ljudi bi bilo potrebno odstraniti in koga drugega pripeljati v meni dosegljiv radij.

V mojem slovarju bi se pod geslom dež znašla podoba temnega popoldneva, ko se mi ni potrebno premaknit popolnoma nikamor, razen mogoče poiskati udobnejši položaj med vsemi blazinami in odejami. Ali edino še poiskati dodaten par štumfov, ker občasno prekrvavitev v najspodnejšem delu okončin odpove. Imeti sobo v zgornjem nadstropju, tik pod streho, omogoča udeležbo v eni izmed boljših naravnih simfonij. In če se Veter odloči prečkati naš konec, obstoj ogromnega borovca na dvorišču  naenkrat  ni več nesmiseln. Popolna slika vključuje tudi kup knjig (mojih, ne študijskih) na dosegu roke. Zavoljo ''izpitnega obdobja'' se jih nisem pritaknila, kar je bila absolutno trapasta odločitev. Najbrž bi imela veliko več od stikanja po domislicah drugih kot pa premlevanja lastnih briljatnih izumov. To je precej naporno, če so nesmisli tvoj vsakodnevni obrok. NAJBRŽ.

V kleti svojih možganov take slike hranim za takrat, ko me na pločniku do kolen zalije kak na živcih bolan voznik, jaz pa še niti slučajno nisem namenjena v smeri proti suhim oblekam. Ali pa kot ti kdo iz preddverja knjižnice ukrade edino marelo, ki si jo v življenju kupil. (Resno no, jaz sem mislila, da se ljudem, ki berejo knjige lahko zaupa? Vem , naivna sem.) Načeloma marele zanikam in sem se njihovi uporabi nekaj časa zavestno upirala. Potem pa sem se nekoč, po nekem izdatnem monsunu, srečala s svojim odsevom. Kako bi rekla ... zavoljo kakokovstnega sodelovanja s frufrujem in maskaro se potrudim in se ob napovedi slabega vremena dodatno otovorim s potencialnim morilskim orožjem. Samomorilskim, glede na to, kak kolosalni štor sem.

Sanja se mi ne več, kaj natančno je hotel biti point tega zapisa izpred več kot enega tedna. Ampak glede na to, da stvari ne maram puščati nedokončanih, se lahko potrudim in naredim zaključek. En sam.

Rada mam dež.

[Tole predvsem zaradi cover arta in ne zato, ker bi bila hipster. Vse zanikam.]