Skupaj s hladno sapo v pasažo zavije starejši par. Ona se
ustavi pred bankomatom, vtipka kodo in nagovori moža: »Pridi, greva na čaj.« Pol ure pred večerno filmsko predstavo kavarna kina brbota v tihih pomenkih, listanju reklamnih izvodov revij in
nepretrganih prihodih novih obiskovalcev. Naključnemu mimoidočemu bi se za hip
lahko zazdelo, da se je znašel v dnevnem prostoru kakšnega izmed domov za
ostarele.
V kotu se ljubljanski dami pomenkujeta o odraščajočih
vnukinjah, sterilizaciji mačk in najnovejšem odstranjevalcu vodnega kamna, ki naj bi dražil suho
kožo, pri eksponatu filmskega projektorja pa sivolasi starec s hitrimi gibi
meša čaj. Sedi sam, nikakor pa ni videti osamljen. Mrmra v brado. Najbrž obuja stare pogovore, preden izzvenijo v preteklosti.
Simfonijo tihih šumov prekine tok tok tok bergle, ki jo vihti gospa s snežno
belimi lasmi in naočniki, ki bi z lahkoto nadomeščali dno pivske steklenice.
»KJE BOŠ SEDELA?« zahrumi proti mlajši spremljevalki. »Ne
tako glasno, mama,« jo skuša utišati mlajša, vendar manj prožna, skoraj
prosojna spremljevalka – v oči bodejo samo njeni visoko natupirani lasje. »DVE
ZA DVANAJSTO VRSTO,« glasno nagovori dekle, ki hkrati kuha kave, prodaje
vstopnice in zlaga prazne steklenice. Videti je, kot da že nekaj dni ne bi
spala. Z vsako prodano karto so njene oči manjše, lasje pa jih bežijo iz
površno spete fige. Kljub vedno večji gneči ob točilnem pultu pa njen nasmeh
ostaja širok, prijazno odgovarja na vprašanja: »Joj, običajno res ni toliko
ljudi, odkar pa imamo matinejo filmov, nominiranih za oskarjev, pa je kar
naval. … Gospa, boste raje ustekleničeni sok, malo cenejši je?«
Plešasta moška, eden višji od drugega, glasno tekmujeta,
kdo ima hujšo ženo: »Sploh ne vem, kva igra dons, mene je moja zvlekla stran od
skokov. »Sploh ne govor, jst bi tud raj Prevca gledal,« se kolega ne pusti. Bolj
kot se bliža začetek filma, več mlajših obiskovalcev prihaja. Rdečica na licih prijateljic, ki sta v plaščkih videti kot v uniformah, izdaja, da je zunaj mraz.
»Je za seniorje kaj ceneje?« trenutek zatem zanima gospoda, za katerega se zdi, da bi lahko
pobegnil s črno-belih fotografij zlate dobe Hollywooda, ki zapolnjujejo steno za
pultom.
Odgovora najbrž ne sliši, ker v kavarno pridirja dekle z
najdaljšim šalom večera: »Aaaaa, zamujaam! Bom pri tebi pustila plašč. In
krofe,« razlaga kolegici za pultom, medtem ko slači tretjo plast oblek.
Biljeterka kmalu začne spuščati goste v dvorano, pred katero je pa se zgodi
manjši prometni zamašek. Ugotavljanje sedežnega reda terja svoj davek. »Isto
kot zadnjič sediva!« »Sedma vrsta? Ali je osma?« »Ne sediva skupaj, kako pa
to?« ?« »Seveda sva skupaj, daj očala na nos!« »Počakaj, moram pogledati še na
svetlobi, v temi sem čisto slepa.«
Zadušljiv zrak v dvorani umirja klepet. Nekje šelesti vrečka z bomboni, čez nekaj trenutkov v zraku obvisi vonj močnega parfuma. Mlad par v predzadnji vrsti stika ustnice in prepleta prste. Natančni upokojenci zaskrbljeno gledajo na ure: »Skoraj pet čez sedmo je že!« Prostor se počasi pogrezne v mrak, nedokončani stavki obvisijo v zraku ali se končajo v šepetu. Njen pridušen smeh je utišan s tihim poljubom, strogo poravnane vrste pa se kopajo v svetlobi drugega konca sveta.
Zadušljiv zrak v dvorani umirja klepet. Nekje šelesti vrečka z bomboni, čez nekaj trenutkov v zraku obvisi vonj močnega parfuma. Mlad par v predzadnji vrsti stika ustnice in prepleta prste. Natančni upokojenci zaskrbljeno gledajo na ure: »Skoraj pet čez sedmo je že!« Prostor se počasi pogrezne v mrak, nedokončani stavki obvisijo v zraku ali se končajo v šepetu. Njen pridušen smeh je utišan s tihim poljubom, strogo poravnane vrste pa se kopajo v svetlobi drugega konca sveta.