Ne maram trgovin. Preziram jih v vsej njihovi obupni razsvetljavi, jih
sovražim v zatohlosti zraka in preklinjam v prostorskih stiskah, ko tvoj
osebni prostor postane osebni prostor vseh ostalih. Včasih, prepogosto,
pa se zgodi, da je človek lačen, recimo. Pa stojiš med tremi vrstami
radiča in se nenadoma zalotiš, kako lakotno pogleduješ nekam proti krhki
domačici, kremastim rafaelotom in slastno topljivi čokoladi. Ampak
sedaj si že dva dni popolnoma nova oseba! Oseba z načrtom! Po vzoru
vampirjev stare šole se zasukaš na peti in z robom plašča porušiš goro
skrbno zloženega zlatega delišesa, medtem ko hitiš proti polici s suhimi slivami. Uspešno preživiš boj z avtomatsko blagajno,
doma poješ kosilo, ki si ga skrbno sestavil iz kosov, ki se barvno
ujemajo z odtenki mavrice, in poribaš kopalnico, ker je ekvivalentno
približno 67 počepom. Zvečer iz oči spraskaš posušene leče, na slepo
stisneš tista dva mozolja na bradi in ob pogledu na zamegljeno podobo v
ogledalu skoraj zadovoljno skomigneš z rameni.
Pridejo pa dnevi, ko te začne preganjati zlovešč občutek, da bodo tvoje najljubše kavbojke razpadle in da bo zadnji spodobni pulover kmalu zahinavil svoje poslanstvo. Takrat premišljeno izbereš siten dan, da si kakšnega popolnoma vredu ne uničiš s sprehodom med obešalniki žepu dostopnejše trgovine s cunjami. Oh the horror. Prej škrat kot velikan, in vsekakor bližje willendorfovki kot delevingnovi deklini, po modelu katere so očitno narejeni vsi tisti balonasti puloverji, v katerih si še najbolj podoben leteči veverici, s kupom oblek žalostno obstojiš v garderobi. Žalostno gledaš vedno bolj mastne lase (prisežem, samo prag trgovin prestopim in videti sem, kot da bi glavo namočila v olivno olje), podočnjake in šest novih mozoljev, ki jih razkrije rahlo zelenkasta svetloba. Žalostno gledam na vedno manjši kup primernih oblačil in žalostno prisluškujem pogovoru iz sosednje garderobe. Po glasovih sodeč bi dekleti lahko bili moji vrstnici:
"Andreja, si ti danes že kaj jedla?" "Sem, dva jogurta." Pogledam na uro - nekaj čez sedmo zvečer. Jezna sem. Jezna sem nase, ker v mislih nisem obsodila dekleta, ki se igra s svojim zdravjem, ampak sem v raje zgroženo preletela seznam hrane, ki je danes končala v mojem želodcu. Nič tako strašnega, pa vendar se v primerjavi z dvema jogurtoma zajtrk in kosilo zaslišita zlovešče. V primerjavi. Mislim, da je primerjanje tisti najbolj boleči del sprejemanja posredovanih idealov. V varnem zavetju domače kuhinje in kopalniškega ogledala se počutim ... primerno. Takoj ko pa se na dan z načeto samopodobo znajdem v moderni Amazonki s piranjami, ki živijo od solate in pustega piščanca, pa se moja kuhinjska samozavest skrije v prvo spomladansko krtino. Pogrešam jezikavo trinajstletnico, ki jo je brigalo za ves svet in okrog paradirala z "napačnimi" očali in še bolj "napačno" frizuro. Na začetku svojih dvajsetih sem videti bolje kot kadarkoli prej, zadovoljstvo s sabo pa je najmanjše odkar pomnim.
Seveda sem kriva sama, ker več kot očitno ne spremenim stvari, ki me motijo, hkrati pa ne morem mimo drugega garderobnega pogovora. (Ker, neustrašna kokoš kot sem, sem nadaljevala svoj uničevalni pohod.) Ravno ocenjujem za koliko centimetrov bo potrebno skrajšati hlače, ko me kup vulgarnih besed iz otroških ust predrami iz rahlega samopomilovanja. Mama hitro prekine hčerino recitacijo grozljive pesmice, polne "debelih prasic" in podobnega. Po poizvedovanju izve(va), da je avtor eden izmed sošolcev, da je pesem novi šolski hit, in da dekletce o sebi meni tole: "Jaz sem težka. Zares! Ostale, veš, so lahke kot peresca. Pravijo, da imam debele noge." Nadaljuje s pripovedovanjem o prijateljstvu z otroki iz nižjih razredov, jaz si pa ne morem pomagati, da ne bi opazila, kako zelo natančno opisuje, kako težke besed uporablja, in kako se potrudi, da vsako poved jasno dokonča. Želim si, da bi to opazila tudi njena mama, ta pa jo samo pošlje iz garderobe, da bi sama imela več prostora.
Z riti potegnem hlače, oblečem svoje ponošene, olajšano zapustim z ogledali oblepljen prostor in s pogledom poiščem deklico. Ne vem, kaj sem pričakovala, ampak tako drobčkene osemletnice ... nikakor. Z ogromnimi očmi natančno preišče vsakogar, ki gre mimo. Zagotovo jih razvršča po ponotranjeni lestvici lahkosti. Najbrž je nesmiselno iskanje na odgovor, kdaj smo prišli do vizualizacije družbe; konec koncev so ličila poznali že veliko pred stezniki, da o pudru s svincem in shujševalnimi kurami z uspavalnimi tabletami ne izgubljam besed. Z lastno izkušnjo časa pa je logično, da mi je sodobna izkušnja bližje in da se mi zdi veliko grozljivejša. Presneto, steznikov smo se rešile, danes pa se zdi, da bi jih najraje oblekli kakšni izmed pobov.
Dajmo raje malo v glave pogledat. : )
Pridejo pa dnevi, ko te začne preganjati zlovešč občutek, da bodo tvoje najljubše kavbojke razpadle in da bo zadnji spodobni pulover kmalu zahinavil svoje poslanstvo. Takrat premišljeno izbereš siten dan, da si kakšnega popolnoma vredu ne uničiš s sprehodom med obešalniki žepu dostopnejše trgovine s cunjami. Oh the horror. Prej škrat kot velikan, in vsekakor bližje willendorfovki kot delevingnovi deklini, po modelu katere so očitno narejeni vsi tisti balonasti puloverji, v katerih si še najbolj podoben leteči veverici, s kupom oblek žalostno obstojiš v garderobi. Žalostno gledaš vedno bolj mastne lase (prisežem, samo prag trgovin prestopim in videti sem, kot da bi glavo namočila v olivno olje), podočnjake in šest novih mozoljev, ki jih razkrije rahlo zelenkasta svetloba. Žalostno gledam na vedno manjši kup primernih oblačil in žalostno prisluškujem pogovoru iz sosednje garderobe. Po glasovih sodeč bi dekleti lahko bili moji vrstnici:
"Andreja, si ti danes že kaj jedla?" "Sem, dva jogurta." Pogledam na uro - nekaj čez sedmo zvečer. Jezna sem. Jezna sem nase, ker v mislih nisem obsodila dekleta, ki se igra s svojim zdravjem, ampak sem v raje zgroženo preletela seznam hrane, ki je danes končala v mojem želodcu. Nič tako strašnega, pa vendar se v primerjavi z dvema jogurtoma zajtrk in kosilo zaslišita zlovešče. V primerjavi. Mislim, da je primerjanje tisti najbolj boleči del sprejemanja posredovanih idealov. V varnem zavetju domače kuhinje in kopalniškega ogledala se počutim ... primerno. Takoj ko pa se na dan z načeto samopodobo znajdem v moderni Amazonki s piranjami, ki živijo od solate in pustega piščanca, pa se moja kuhinjska samozavest skrije v prvo spomladansko krtino. Pogrešam jezikavo trinajstletnico, ki jo je brigalo za ves svet in okrog paradirala z "napačnimi" očali in še bolj "napačno" frizuro. Na začetku svojih dvajsetih sem videti bolje kot kadarkoli prej, zadovoljstvo s sabo pa je najmanjše odkar pomnim.
Seveda sem kriva sama, ker več kot očitno ne spremenim stvari, ki me motijo, hkrati pa ne morem mimo drugega garderobnega pogovora. (Ker, neustrašna kokoš kot sem, sem nadaljevala svoj uničevalni pohod.) Ravno ocenjujem za koliko centimetrov bo potrebno skrajšati hlače, ko me kup vulgarnih besed iz otroških ust predrami iz rahlega samopomilovanja. Mama hitro prekine hčerino recitacijo grozljive pesmice, polne "debelih prasic" in podobnega. Po poizvedovanju izve(va), da je avtor eden izmed sošolcev, da je pesem novi šolski hit, in da dekletce o sebi meni tole: "Jaz sem težka. Zares! Ostale, veš, so lahke kot peresca. Pravijo, da imam debele noge." Nadaljuje s pripovedovanjem o prijateljstvu z otroki iz nižjih razredov, jaz si pa ne morem pomagati, da ne bi opazila, kako zelo natančno opisuje, kako težke besed uporablja, in kako se potrudi, da vsako poved jasno dokonča. Želim si, da bi to opazila tudi njena mama, ta pa jo samo pošlje iz garderobe, da bi sama imela več prostora.
Z riti potegnem hlače, oblečem svoje ponošene, olajšano zapustim z ogledali oblepljen prostor in s pogledom poiščem deklico. Ne vem, kaj sem pričakovala, ampak tako drobčkene osemletnice ... nikakor. Z ogromnimi očmi natančno preišče vsakogar, ki gre mimo. Zagotovo jih razvršča po ponotranjeni lestvici lahkosti. Najbrž je nesmiselno iskanje na odgovor, kdaj smo prišli do vizualizacije družbe; konec koncev so ličila poznali že veliko pred stezniki, da o pudru s svincem in shujševalnimi kurami z uspavalnimi tabletami ne izgubljam besed. Z lastno izkušnjo časa pa je logično, da mi je sodobna izkušnja bližje in da se mi zdi veliko grozljivejša. Presneto, steznikov smo se rešile, danes pa se zdi, da bi jih najraje oblekli kakšni izmed pobov.
Dajmo raje malo v glave pogledat. : )
