petek, 24. maj 2013

Čačke

Poskušam pospravljat. Sobo doma. Po treh tednih imam končno spet zares čas opazit, kako obupno razmetana je. Zakaj poskušam? Ker, kot je znano, se med pospravljanjem naleti na stvari, katerih obstoj si že pozabil. Tokrat mi je pod roke priletel eden izmed stoterih, nikoli do konca počečkanih zvezčičev, ki bi lahko dobil nagrado za najbolj patetično stvar desetletja. Za razliko od ostalih mi je tale zapis  všeč, tak ... za danes je, ko ne znam zares povedati, kaj se dogaja, spodnja zadevščina pa je precej natančna.

Smešno je, kako sem se navadila, da v besedi sproti delam pike, kljukice in črtice. Prav zavestno se moram odločiti in potruditi, da besedo zapišem do konca in potem dodam vse okraske. Na koncu besede že pozabim, kam kaj spada. 
Všeč mi je način, kako nalivnik pušča barvo na papirju. In bel list papirja ni več samo bel. Tudi če brez pomena, mi je očitno všeč, da gledam v čačke in črke. Čačke in črke.
Čačkeinčrke. Čačkeinčrke.

ponedeljek, 6. maj 2013

Ne maram

ko zaspim v polni, zbudim se pa prazni postelji
vstajanja
življenja s cimro, ker kopalnica ni nikoli fraj takrat, ko bi rada
ko zgubim šalco kave v sobi
prednastavitev tiskanja dveh strani na eno v fotokopirnici
pihanja klime v glavo
svojega telesa, ki se zelo glasno ne strinja z delociranjem iz postelje
pinki puloverja predavateljice
stereotipov o FDV-ju
zamašenih nosnih kanalov
seznama obveznosti, ki je vedno daljši
ponedeljkov, ker je dan za trgovino
telefonskih pogovorov z neznanci
ljudi
sojinega mleka
pogrešanja
kave iz avtomatov




Saj res. Sitna sem.

sobota, 4. maj 2013

Dan št. 124

(Alineje bodo. Ker imam vročino in se mi ne da več niti pretvarjat, da je nimam. Spet pa ne bi počela tistega, kar je treba, kakopak.)

  • Danes goduje sv. Florjan. To sem izvedela po prepiru babice in njenega sina (dragi Oče so danes bili strašno srboriti (ne, ni imel Srba v riti, pa tudi Mati niso mehčalca zamenjali)), ko sta skušala uskladiti njune, sosedove in radijske vrtnarske koledarčke. Sporno dejanje: sejanje. Sporni objekt: fižol.
    Šlo je pa nekako takole: "Neš ti meni güčala, teta Kata je cizro že gnes v zemló devala!" "Ftihni, jaz ven, kak to gre, jaz sen že bol dügo kak ti na sveti!" Tole se je v različnih jakostnih valovih nadaljevalo čez cel dan. Pred odhodom domov sem mlatila (4. pomen, da se ne bo kdo preveč dobesedno obregnil) zadnji kos pogače, ko je babi privihrala v kuhinjo: "Mene tak nede več dügo tu, te boš mogo ki drügi hantle iskati!" In me pogleda: "Sanja, to moreš ti napisati - kak se na Florjanovo po enem sadi fse, po tadrügem pa nič." In zdaj sem to napisala. Ker babice ne bo več dolgo med nami.
     
  • [Grem stavit, da nas bo vse preživela.]

  • Pravkar sem še enkrat pogledala naslov. Na tretjini leta smo. Fak.
  • Nikoli mi v prvo ne uspe pravilno napisat tretjina. (Razen zdaj. Ker sem lahko prepisala zgornjo pomoč bloggerjevega črkovalnika.)
  • *se poskuša spomnit še nečesa, da bi dovolj dolga alineja lahko uravnotežila prvo*
  • Sicer sem pa prekladala drva. Ja, to naj bi se počelo jeseni (Je babi povedala. Zelo glasno.). Ja, Oče je rahlo osmojen.
  • Ne tako zelo rahlo osmojena sem pa jaz. Barvo sirotke je zamenjala barva vrhunsko pripravljenega jastoga. Peče. Ni fer, niti junija še nismo.
  • Neraven teren ni moj teren. Če bi bilo govora o teranu, je pa moj. Kakršenkoli že.
  • Dedijeva mačka je postala MamaMačka. Kittens! Three of them! Samo včeraj sem umrla približno petkrat. Luškano za popizdit.
  • Jebemti, dolžina prvega dela me živcira bolj kot bi bilo primerno. Bom tole objavila, preden si premislim in vse izbrišem.

petek, 3. maj 2013

S podstrehe

Jebeš Prousta in njegove razmočene magdalenice v mlačnem čaju. Ravno pobrisal je polit šank (prevelika očala ima, mimogrede), pa me je odneslo. Nekam v začetek jeseni, takrat ko mesto v kotlini gosti filmski festival. Tisti mednarodni, veš. 


Sedela sem na oblazinjeni klopi in se pretvarjala, da ne opazim odseva, ki ga je ponujalo ne preveč laskavo nameščeno ogledalo na stropu. Tisti kup reklamnega cajtnga tudi ni preveč pozitivno deloval na mojo tolerantnost čakanja. In ker ne maram zamujanja, sem sama seveda zagotovo veliko prezgodnja. Včasih se res ne maram.
"Oprosti, tole imaš spored, si ga lahko sposodim?"
Pogledam na desno, kakšna dva metra stran sedi starejši gospod, lahko bi bil moj dedek.
"Ammm, ne, samo eno revijo mam, tule na mizici sem jo našla. Mislim, da pa program lahko dobite tamle, pri blagajni," pomignem z glavo. Zvok, ki je sledil, mi je dal slutiti, da je sledil mojemu napotku.
"Slučajno poješ? V kakšnem zboru ali kaj podobnega?" Ne, očitno se je samo usedel bližje.
Zardim, seveda. Rabim zdravilo za to. Seveda tudi odgovorim, ker me je ujel nepripravljeno: "Nee, zakaj?"
"Tak .. lep glas imaš. Zveneč. Za petje."
"Ne vem, nimam posluha."
"Oh, vsak lahko poje, samo niso vse zvrsti glasbe za vsakogar. Veš, vodil sem pevski zbor ..."
In se znajdem v naključnem pogovoru. Zamrznem. Na vprašanja odgovarjam iskreno, ker, no, to vedno počnem, vzporedno pa v glavi vodim približno še šest možnih različic dogajanja. V vsaki izmed njih sem bolj kul kot v resnici. V nobeni izmed njih se ne sprašujem, za kaj zavraga sem oblekla edini oprijeti puli, ko mu oči uhajajo nižje, kot bi bilo primerno. Ni nesramen, neprimerno preveč prijazen je. Zato še tudi sedim tam. Ne znam oditi. Pička sem. In tudi začetek filma sem zamudila.
"Stvari moraš imeti pod popolnim nadzorom, kajne?"
"Prosim?"
"Vidim, kako spremljaš vse, kar se dogaja okrog tebe; in kako odreagiraš ne vse, tudi če se sama ne zavedaš."
Tišina.
"Kdaj si pa rojena, junija?"
"Decembra."
"Oh, zanimivo, veš, pred leti sem se ukvarjal z astrologijo ... " Seveda, kaj pa drugega. Najbrž z očmi nisem zavila samo v mislih, ko utihne in me pogleda. Tako, zares. In mi pove stvari, za katere prekleto dobro vem, da so resnične, ampak si jih ne priznam. Na glas že ne. Potem jih ni več tako enostavno zanikat.
Poslovim se, prepočasi in preveč prijazno.

Prestavljena iz svoje orbite požiram cmok in tlačim roke v žepe. Spomnim se, zakaj sem oblekla puli - ker je bilo premrzlo samo za jesenski plašč. Pokličem ga, rada bi govorila z njim; vem, da ne bo razumel mojih bežečih misli, vem pa, da ne bo sodil. Ne oglasi se, niti nisem zares pričakovala, da se bo. Njej, ki živi v bližini, pošljem sporočilo. Pri fantu je, nato me pokliče, jaz se ne oglasim. Skrbelo jo bo, vem. Sem že rekla, da sem pička? Sem, ane? Hotela bi razumeti, jaz ji pa ne bi znala dati jasnih odgovorov. Itak je šlo samo za trenutno stanje, ki je bledelo z vsakim korakom oddaljevanja od centra.

Podaljšan odpiralni čas mi dovoli, da se ustavim na kozarcu najljubšega žganja. Ker sem, mimogrede, če še ni dovolj jasno, tudi patetična. Počutim se bolje, sposobna sem oceniti starost mladega kadilca na klopi pred vhodom in pravilno predvideti, da je sam in da pije pivo. Iz steklenice. Za šankom počasi pospravlja dekle približno mojih let. Na videz se poznava, prijazna je, očitno meni, da si kljub nemogoči uri zaslužim nasmešek. Odsotno posluša poba za šankom, ki na vse pretege poskuša pritegniti njeno pozornost. Čeden je. Če bi ona le dvignila pogled, bi najbrž lahko za vedno ostal tiho. Tako pa na vsak način skuša sprožiti kvazi intelektualno debato, ki ne bi prepričala niti najbolj zadetega hipsterja. Pol ure še manjka do zaprtja, naslonim se na šank, situacija me zabava. Medtem se je kadilec vrnil, se usedel v svoj temen kot in naročil še eno pivo. Jaz bi ga tudi, pa vem, da bi me nato popadla boleča želja po jointu. Že sedaj bi bila pripravljena odstopiti kak mezinec za tri opojne vdihe. Pobu se jezik zaplete, poskuša se rešiti, dekle pa naveličano zavzdihne med pomivanjem skodelic. S kadilcem se spogledava, sramežljivo se nasmehne, jaz mu rahlo pokimam, ker vem, da malo utehe najdem v cigaretnem dimu. In mimobežnem pogovoru, kjer jaz ne bom jaz. Samo upam lahko, da ne kadi medlih L&M-ov. Štopam in štejem. Rabi štiri minute in tri poglede, da se odloči za naslednji cigaret. Plačam, pobu v mislih zaželim srečo in grem ven.

"Živjo, te lahko prosim za en cigaret?" rečem jaz, ki sicer ne kadim in tudi sicer ne govorim z neznanci. Hecno, kajne, kako sem v istem večeru bežala od pogovora in ga potem ponovno iskala. Točno vem zakaj - ker sem se hotela prepričati, da imam lahko še vedno stvari pod nadzorom. In hecno, kako sem hotela potrditi starčeve besede. 
Prepričana sem, da je zardel, ko mi je ponudil škatlico. Marlboro. Gut, to bo zažgalo.
Preseneti me lastno razočaranje, ko mi ne ponudi vžigalnika. Opazuje me, ko po torbi brskam za svojim, in me med mojim nerodnim prižiganjem vpraša: "Najbrž nimaš še enega? Fajerja? Moj je skor prazn ...''
"Ne, nimam," se nasmejim in čakam. Ampak očitno je to to. Najmanj pet let starejši je, pa ne zna nadaljevati. Jebeš. Jaz pa ne bom.
"Ej, hvala," pomignem proti čiku in se odpravim. "Lahko noč," zakličem čez ramo in za prvim vogalom pohodim na pol pokajeno cigareto.

Moj alter ego bi rdečo luč semaforja razumel kot znamenje, da se obrnem na peti, se vrnem k tipu z nedelujočim vžigalnikom, ga z roko v boku pogledam izpod čela in ga postavim pred odločitev. Kakršnokoli že. Ker sem pa prpa, moj alter ego je pa na konstantnem dopustu, sem se raje tepla po glavi, ko sem hodila mimo skoraj praznih tirov. Hej, lahko bi šla na vlak proti Dunaju. Lahko bi. Tako pa sem samo preklinjala kadilca, lastno neumnost in grozljiv okus v ustih. Ko sem se poskušala čim bolj neslišno sleči, da ne bi zbudila cimre, slike starca že dolgo ni bilo več.