(dolg) Mimogrede

To, da se soočamo z bednim približkom pomladi, ker je čisto prevroče, da po treh dneh ne bi skurilo trobentic, vemo vsi. To, da pajkice niso hlače, jih ve absolutno premalo. Hinavska sem, ampak tistim s hudo ritjo oprostim. Seveda se pojavi problem, ker ne moremo govoriti o univerzalnem sistemu merjenja dobrega odzadja. Za vzor bi nam lahko bile knjižnice. Knjižnice so mi všeč, tam sta doma red in sistem. Če veš, kje iskati, bo najdeno takoj. Človek bi mislil, da spadam med tiste skrajno organizirane primerke, ki skrbno nadzorujejo še svoj odhod na toaleto. Meh. Ne. Načeloma je moje življenje ena sam velika zmeda, stlačena med vsakodnevne rutine pitja kave, valjanja po postelji in kaj je še tistih drobnih stvari, ki me držijo (bolj ali manj) pri tleh.

Pisalna miza je kot vedno premajhna, sploh zdaj, ko se na njej valja kup nekje na sredi odprtih skript. Ker je moja koncentracija podobna koncentraciji pasjega mladiča. Trudim se, res se trudim, da bi stvari spravila v red. Priznam, lažem. Trudila sem se, preteklik, okej? Imela planerje, opomnike in kar je še podobnih reči. Pa se je obneslo. Za približno tri tedne. Zatakne se nekje med fazo ugotovitve opravka in fazo samega zapisovanja v koledar. Zdaj se pretvarjam, da se še nisem sprijaznila, da sem tisti tip, ki zadeve opravi zadnji trenutek. In ker hočem, da so opravljene več kot dobro, sem pripravljena žrtvovati precej ur spanja. In živcev. In zdrave prehrane. (Zdravega življenja sploh, v bistvu, moja hrbtenica je strašno navdušena nad nadvse primerni položaji, želodec pa je na kofein najbrž že odporen.)

Sicer pa sem najbrž pravkar opisala študentsko življenje? Nimam pojma, kako vse skupaj znese tistim, ki še redno žurajo. Ali/in po možnosti delajo. Res je, da žurov niti približno ne pogrešam, kak pivski večer na mesec mi več kot ustreza, in res je, da mi denarja (zaenkrat) ne primanjkuje. Res pa je, da mi zaradi finančne stabilnosti za vrat konstantno diha višina povprečja ocen.
(Dragica, zmenila si se, da ne jamraš, se spomniš?) [Ne bom, samo konstruktivno bom poskusila razčleniti misli, prav?] Krasno, ne samo, da se pogovarjaš sama sabo, zdaj se ustvarila še nekoga za dialog.
...Ki niti slučajno ni dovolj visoko, da bi mi bilo dovoljeno legitimno pritoževanje, sploh glede na to, kak "sloves" ima fakulteta (da ne rečem krožek), ki jo obiskujem. Ampak bolonja je kurba (Imam pravico govoriti tole po še ne pol leta študija?) in sprotno delo je nekako treba usklajevati z meni ljubimi stvarmi. Rabim samo svoj mir, in rabim najin čas, in rabim videt tistih na prste ene roke preštetih osebkov, ki jim uspe svet osvetliti z njihovega mesta.

Hecno, ravno včeraj sva z Modrooko govorili, kako si vsak izmed nas počasipočasi ustvarja samo svoja življenje. In kako si izberemo ljudi, ki jih imamo namen v življenju obdržati dlje časa, takrat, ko smo še brez ''samostojnih projektov''. Kasneje zmanjka časa, da bi sklepal globlja poznanstva, predvidevam. Ali pa samo jaz spadam v tako vrsto ljudi, kar je še najbolj verjetna razlaga. V srednji šoli šoli imaš šolo in tistih nekaj stvari za dušo. Sedaj smo pa mladi odrasli, treba je gledati drugače, širše, dlje v prihodnost. Sama ne upam predaleč, ker postanem obupno črnogleda. Ker je na žalost vse povezano z denarjem. Zato je treba zdaj, ko smo (kar priznajmo) kot študentje preskrbljeni s precej ugodnostmi, sami poiskati kar največ izkušenj. Kakršnihkoli. Smešno je opazovati mladce še s srednješolsko izkušnjo, da je komu mar za njih. Pri mlajšem bratu opažam, s kako zelo trapasto zastavljenim pristopom že v osnovni šoli mulce prepričajo, da imajo prav. In da jim bom vse prinešeno na pladnju. (Starše bom tem mestu izpustila, ker bi najbrž lahko dobili svoj zapis. Podobno kot ostalih 47 nerazdelanih tem tule.) Tale stigma ''lenih študentov'' sega veliko dlje, ko je videti na prvi pogled. No, na koncu je itak ključna samoiniciativa. (Dečva.) [Kaj?] (Zabluzila si.) [Aj nou. Nehujem.]

Kako tipično. Ne pišem pol meseca, potem pa tale roman. Eh. Pa še zamorjeno je. Nekje v zasnovi je hotelo biti zabavno. Majkemi.

V vednost

Ob dveh zjutraj se je težko skregati s kom drugim kot zgolj s samim sabo.

Preganjanje

Ko sem premlela že čisto vse (ne)mogoče vzroke za mojo sitnobo, se le pogledala skozi okno in še ravno pravočasno ugotovila, da bo za moje čelo najbolje, če mrščenje odnesem ven. Prvotni načrt, ki je vseboval rop lokalnega sladoledarja, je propadel nekje med pudingom, žlico hoferjevega ponaredka nutele in pol litra mleka; nadomestilo pa ga je lovljenje ravnotežja na kolesu. S presenetljivo polnimi gumami. Deljenje prevoznih sredstev z Očetom pač ima svoje prednosti. (Da ne govorim o avtu.)

Prvih nekaj sto metrov po glavni cesti sem misli še držala na kupu, n.....

Pa saj ni pomembno.

Klerikalce sem utopila v prenapolnjenem ribniku, uredniško politiko liberalnega časopisja sem obesila na vrbe, Vodnika sem posadila na edino klop in 1,5 medvrstični razmak sem pustila v prvih zametkih travne preproge. Atomska vojna na domačem bojišču me je zasledovala do prvega odcepa s preizkušene asfaltne podlage, nato pa sem imela preveč dela z izogibanjem lukenj, napolnjenih z dopoldanskimi ostanki dežja, da bi lahko razmišljala še o radioaktivnem sevanju. Pot znam na pamet, vedela sem, da lahko ujamem igro predzadnjih sončnih žarkov, če pohitim skozi gozd. Podrast je začela poganjat, veš. Vzporedno s potokom in v nasprotni smeri njegovega toka sem bila sama svoj veter. Slepa pot se ni končala s staro vrbo, kot sem imela v spominu, ampak z ogrado s poniji. S poniji, lepo prosim. Trije šopi trave so dovolili kvalitetno čohljanje, v katerem sem jaz še najbolj uživala. Nato pa nazaj, zaključit krog. Čez polje, proti soncu, ki je bilo že dovolj nizko, da lahko strmim naravnost vanj in ne oslepim. Najbrž je bila napaka, da las nisem posušila do konca, ali da se nisem bolj primerno oblekla. Pa saj ni pomembno.

Imam nove slike, za zdaj, ko sem čisto prepozno skuhala kavo. Da lahko še težje ždim na preveliki postelji, s hrupom v pritličju in zmedo črk na ekranu. Knjige me čakajo. Spet bom dežurala ponoči, ker sem pustila dnevu, da mi je ušel.

Sovje

 [Se pravi nočno in nesmiselno. Opozarjam vnaprej.]

Povem (komu sicer nisem prepričana, ampak včasih pač maram obupno klišejske govorne figure), najsi je dvigalo še tako lepo, ni ga zlomka, ki bi me prepričal, da maram majhne zaprte prostore. Če bi se pa že odločil za kaj takega, pa je vsekakor priporočljivo, da oglasno kampanjo spelje v kakšnem hotelu z večjim številom oznak, ki ti že na vhodu povedo, da se boš za nočitev (brez zajtrka) odpovedal manjšemu bogastvu. Ker v takem dvigalu so tla tako zloščena, da bi si lahko popravila mejkap in vonj .. vonj pa spominja na vrtove, kjer je Šeherezada v besedni kokon zavijala svojega krvoločnega moža. In ga spremenila v krotko jagnje, ki se je navzelo grde lastnosti, ki se jo predpisuje predvsem ženskam - firbčnosti.

Baročno, sladko in brez smisla? Prav. Hočem, da je tako. Tukaj je moje in lahko se pretvarjam, da še nikoli nisem slišala, kako se napiše vest, na primer. Ali naznanilo ali celo nekrolog. Lahko bi kršila čisto vsa pravila, ko se zdrznem in ugotovim, da jih ne morem. Ker bi najbrž raje ostala brez ledvice, kot pa zavestno obšla osnovne slovnične zahteve. Velika začetnica, uporaba vejic in dvojine so zadeve, katerih pomanjkanje me brez težav prepriča, da je oseba, ki se jim je odpovedala, nagnjena k rušenju ravnotežja v vesolju. Vsi pa vemo, da takrat pingvini umirajo. (V najboljšem primeru jim spodrsne. In padejo. V vodo. Kjer jih poje kaj velikega, plavajočega in krvoločnega. Oh, look, it is about the death again.) (Ali tjulenji umirajo na ta način? Nevermajnd.)

Čakaj. Po stari uri je zdaj 20 pred drugo zjutraj? Heh, stara ura. Kakšnih bedarij smo sposobni. In prvi april je, če je kdo spregledal. Jaz namreč skoraj sem. Krivim pa plasti snega, megle in dežja. Trpim za pomanjkanjem rož, prisežem. Naše grede se valjalo v blatu, namesto da bi se v gredah valjalo spomladansko cvetje. Sklep tega tedna št.1: napnem vse sile v to, da si priskrbim šopek tulipanov. (Ki jih bom nato, toliko se že poznam, zaradi neposedovanja vaze, vtaknila v pirovsko piksno. Ko jo bom izpraznila. Zadnjo. Iz novoletnega sikspeka.)  Sklep št.2: napila se ga bom. Patetično vem, ampak sem Štajerc. Beden izgovor je, hkrati pa težje najdeš bolj univerzalnega (Mogoče samo še tistega, ko igraš na karto nežnejše polovice sveta. Tega pa ne maram. Raje sem provinicialc.).

Koherenca nocoj ni moja močna stran. Niti ne trdim, da kdaj je.

Tisti, ki je trdil, da je družina najpomembnejša (ali nekaj podobnega) ... Tole je samo na lep način povedano: Vsaka družina je bizarna, samo s prave oddaljenosti jo je potrebno pogledati. Nekaj dejstev: vsaka familija premore zmešanega strica (v kateremkoli kolenu pač že); gluhega dedka; babico, ki namesto hrane golta tablete; mamo, ki bolj ali manj uspešno skriva bližajoči se živčni zlom; fotra, ki je v krizi srednjih let nepremišljeno zapravil denar (npr. za TV program z narodno-zabavno glasbo); otroke, ki so a) hiperaktivni in/ali b) socialno neizobraženi. Saj je hecno. Ampak potem pa pride nedeljsko kosilo.

Bajdvej, sove mi kalijo nočni mir. Nehala sem se spraševati zakaj.