Stojim sredi knjižnice in v eni roki držim tavelik paket sekret papirja, v drugi pa kup knjig. Boljši povzetek trenutnega dogajanja v mojem življenju bom težko dobila. Sama sebi se zdim trapasta s kombinacijo visokih pet in mastnih las, ko se med vračanjem cigla o zgodovini mednarodnih odnosov trapasto smejim, ker (ponovno) upam, da me bo to rešilo knjižnične zamudnine. Farbam jaz in ne knjižničar, ki se ne drži mojega načrta in ne omedleva ob pogledu na moj sluzast nasmešek. V resnici ne bi trznil niti, če bi zlezla za pult in ga s tistim rezerviranim slovarjem mahnila po glavi. In čez nekaj trenutkov se poražena znajdem pred knjižnico in se skupaj z neodpisanim dolgom pretvarjam, da sem pločnik.
Neham se smehljati, ker nočem izgledati prijazno. Ponavadi ne uspe, ker je Ela, moj nesramno divji alter ego, do prvih treh pirov čisto preveč sramežljiva. Kokoš. Kako naj se elegantno spopadam s svetom z dvanajstimi rolami predelane celuloze za brisanje riti, če me naključne brucke upajo spraševati o prednostnih urbane, priletne gospe iz Zagreba pa bi rade vedele, kje v Ljubljani se pije najboljša kava. Jaz bi jih najraje poslala k urarju, ker je, sodeč po pogovorih ljubljanskih upokojenkah na mestnem avtobusu, to zdaj v modi. Tako kot na pol delujoče nihalne ure, ki so ji privlekle iz kleti, samo zato, da razjezijo na pol senilnega moža, ki jih občasno pokliče po imenu prve žene, in da se lahko skupaj prijateljicami skupaj odpravijo "v mesto". Potihem primerjajo količino preostalih las, ki so zares skrbno speti v staromodne fige, in ugotavljajo, kateri se je najmanj šminke razlezlo v gubice okrog ust. Njim čas teče drugače.
Tako kot meni, takrat ko sem se pasjo v glavo v naročju hihitala kot idiot in ugotavljala, da bi morala biti večkrat zadeta, takoj nato pa ugotovila, da za približno dva opojna momenta dobim tri srednje zažgana kosila na bon. Skoraj malo nepravično je, da moram sprejemati take odločitve. To sem Eli želela razložiti na večer, ko sva si razdelili hotdog brez kečapa in joint brez tobaka, pokoncertni kebab pa je hotela vsaka svojega. Ona je svoj popolno napudrani nos vihala nad čebulo, jaz sem pa jezik oblagala z mehko govedino in življenjskimi nesmisli. Srečo sva imeli, da je apokalipsa rešilnih avtomobilov preglasila šum v ušesih in naju prisilila k premikanju, sicer bi najbrž še danes obsedeli v uvodu v Šiško in bebavo zijali v Unionov light šov.
Ona je zavila nekam v staro Ljubljano, na vzmetnico pod baročnimi štukaturami, jaz pa sem se odvlekla čez Tivoli in razmišljala, kako onesposobiti potencialnega posiljevalca. Čebulni zadah bi najbrž zadostoval. In preden se tole razvije v shizofreni klub golih avš, razjasnimo, da je Elin obstoj uporaben približno toliko kot grablje v snežnem metežu. Lahko se pretvarjaš, da ti bodo pri kidanju v skrajnem primeru mogoče res prišle prav, ampak v resnici veš, da so tam samo za občasno provokacijo in perverzno tolažbo. Dvorišče lahko skidaš z grabljami, če se res zelo potrudiš. Tako kot lahko izgledaš kul s tavelikim paketom sekret papirja sredi Slovenske.
