Poletje

Poletje je sonce. Večinoma.
Poletje ima domač paradajz in sončnice.
Ima svobodna stopala in poletne obleke.
Kar pomeni čebelje pike na neugodnih mestih in odrgnine med nogami.
Pomeni švic pod joški, švic pod koleni in švic na riti.
Pomeni gintonic in ledeno pivo,
ki je najbrž itak samo hoferjev radler, ker si ujet v jebeni provinci,
tvoji kolegi pa se na Irskem otepajo ovc in snubcev.

No ... ni tako slabo.
Ker poletje pomeni tudi lubenico, nektarine in rolerje.
Dokler ni vsak dan dež, ti pa na mokrem asfaltu delaš špage,
v resnici pa je edini akrobatski element, na katerega je pripravljeno tvoje telo,
spanje na boku.
Včasih se ti v položaju pridruži Poba.
Premalokrat.
Ker je poletje in si ujet v jebeni provinci.
Kjer so visoke trave in polja sončnic in nebonebonebo.

Poletje pomeni klimatske naprave.
Tiste v avtu, za glavobole, in tiste v bolnišnici, za bolečino srca.
Poleti je srce šibko.
Poletje so zatečene noge, kateter, infunzija, sivi lasje in zmeden pogled.
Še vedno pa diši po njeni stari kremi.

Poletje pomeni čas.
Za peko tort in črnobele filme.
Torte se ponavadi sesedejo.
Ker so slaščičarski recepti ena velika laž.
Ali si pa ti najmanj nadarjeno bitje na planetu.

Avgust pomeni, da ob satanovi uri naštimaš budilko.
Ker tokrat boš pa res gledal meteorski dež.
Pa ugotoviš, da rosa na travi ni romantična
in da si hodeča vaba za komarje
in da je celo tvoje selo v jebeni provinci
preveč svetlobno onesnaženo,
da bi videl več kot tri goreče vesoljske skale.

Poletje pomeni morje.
Kar je totalno bedno, ker -
a ste že bili na morju jeseni.
Poletje pomeni gladke noge in jojcelulit in presne smutije.
Ampak se mi ne da.

Poleti si majhen in sam.
Kar sploh ni slabo.
Ker pomeni, da je škatla sladoleda v tvojih rokah videti velika.
In samo zate je.

Ena o prilagodljivosti

Mladi da smo fleksibilni, leti po zraku vsakič, ko pride do pogovora o zaposlitvah in ustvarjanju novih delovnih mest. Malce prostaško se zdi opletanje z izjavami, po možnosti predstavljenimi kot neizpodbitno dejstvo, sploh iz ust nekoga, ki še vedno dela na pogodbi za nedoločen čas, podpisani dva dni po končani diplomi. Ne vem, no, zdi se mi, da mladi danes nismo nič drugačni od naših staršev pred tridesetimi leti. Razlika je v tem, da so naši starši vedeli, da bodo posušen fikus iz prve pisarne ob upokojitvi lahko odnesli domov.

Nikoli ne bom pozabila ure v prvem semestru, ko je asistentka sedla na mizo, se z rokami oprla na kolena in nas pogledala iznad očal: "Veste, kakšno prednost imate pred naravoslovci! Vsaj zavedate se, da vas po diplomi ne čaka služba." Potegnili smo glave med ramena in se kislo nasmihali. Konec konec - če ničesar ne pričakuješ, si težko razočaran. V tretjem semestru si je nek drug asistent vzel dve uri in nam priredil eno bolj morečih predavanj. Ever. O oblikah zaposlitve (v našem bodočem poklicu). Da so dopust, zbolevanje in načrtovanje družine off limits smo vedeli, malo drugače te pa na stol pribijejo aktualne pripovedi naravnost z delovnih mest.

Nismo "fleksibilni" zato, ker smo si to izbrali. Nekateri smo fleksibilni zato, ker taki preprosto moramo biti. S tem ni nič narobe, kakor tudi ni nič narobe z željo po ustaljenosti, stabilnosti in dvajsetletni rutini. Nič ni narobe z željo po nenehnem učenju, spoznavanju, hitro menjavo dela. Nič ni narobe z delom na več koncih. Nič ni narobe z zapečkarstvom. Pojdite iz Slovenije, kričijo in mahajo z rokami, kot da sami usmerjajo letalo z Brnika. Kaj pa, če nočem? Kaj pa, če sem svoje zapečkarstvo - ki nikakor ne potrebuje negativnega prizvoka - sprejela kot del sebe, del, čez katerega nikakor nočem? Niti se ne rabim počutiti krive, ker ne čutim potrebe po ustanavljanju startupa ali lastnega mini inovativnega podjetja. Zakaj imam potem slabo vest vsakič, ko se spomnim, da sem na začetku dvajsetih popolnoma brez izkušenj?

Da, seveda del krivde prevzamem nase. Ampak ne, ne bom tiho, ko mi bo to očital nekdo, ki se mu ne sanja, da poleg zaposlitve za (ne)določen čas obstajajo še druge oblike izkorišč ... pardon, dela. Lepo bi bilo vedeti, da imamo izbiro. Da imajo možnosti tisti z najnižjo stopnjo prilagodljivosti in tisti, ki bi se po dveh mesecih "dolgočasnega" dela začeli odbijati od sten. Niso mokre sanje vsakega dvajsetletnika, da bi po končanem študiju živel na podstrehi staršev. V resnici ne rabimo veliko. V resnici rabimo gotovost, da bomo v naslednjem mesecu imeli za položnice in hrano. Si predstavljate, da bi še hoteli graditi hiše?

Izdih

Včasih rabiš samo par svetlečih riti, ki švigajo med lublansko travo. Potem končno zajameš sapo in začneš piskati na ta visoki frekvenci. Mati narava je res hecna gospa; na eni strani imaš kresničke in orgazme, na drugi pa menstrualne krče in rukolo. Ampak je to bojda potrebno, za ravnovesje v vesolju. Da pingvini ne umirajo, se tolažim. Seveda bi bilo veliko bolj enostavno, če bi bilo res tako črno-belo, ampak ne! Kup sivin, kot so prijazne gospe na pošti, reklamni letaki z niveinim testerjem in razprodaje v H&M, je krivih za centrifugo mešanih občutkov, na katere si obsojen večino svoje eksistence.

Pa dobro, tako kot molje v moki jih večino lahko zabrišeš stran, imaš pa tudi take, odporne na vse medvedje pasti. Črički, živeči med ušesoma, trkajo na misli, jih primejo za roke in odpeljejo na sprehod nekam globoko v labirint slabe vesti, samoobtoževanja in iskanja napak. Ni prav. Ko te niti mrzel tuš niti mehak poljub ne predramita iz, vsaj zdi se tako, večnega brenčanja tam nekje pri tilniku. Ni prav, ker je brenčanje rezervirano izključno za škržate ob hrvaški obali, kamor boš do konca življenja hodil na morje, ker se s svetlobno hitrostjo spreminjaš v svoje starše.

Ker bom s švicarskim nožem rezala doručak v Punatu in upala, da vmes ne najdem cele kurje tace. Renčala bom na letoviške froce in na poba, ki mi bo iz podplata vlekel bodice nesrečnega morskega ježka. Zvečer bom na opečena ramena mazala najcenejši jogurt, za zajtrk pa jedla tisti penast bel kruh, ki ga imajo samo na morju. Sedela bom v senci in nikoli ne bom najela pendolina, ker je predrago. (Pa še sam ga moraš poganjat.) Ampak noge bom pa imela na armaturki in v avtu se bom vozila z odprtimi okni. Pošiljala bom kartice brez podpisov in se vodila na sprehode v nevihti. Prebrala bom vse knjige. Dvakrat. 

In ostala bom trapast romantik, sicer lahko samo sedem na rob pločnika in počakam, da se mi golob počedi na glavo. S črički v glavi bomo pa imeli delavnice. Take za samopomoč, take za komplimente, take histerične. Za ne tako zelo globoko zakopano togotno štiriletnico, ki bi najraje obupala ob propadlih načrtih. Sedaj sem velika. Sama kupujem wc papir in sama hodim na upravno enoto. Sama sebe grajam ob polnočnih obrokih in sama bom kriva za luknjo na želodcu, ker pijem kavo na tešče.