sobota, 26. oktober 2013

Pogojnik


prijela bi ga pod roko in ga odpeljala v mesto
mu pustila, da mi kupi čaj
in ga prepričala, da je kostanj življenjsko pomemben
na ploščadi med stolpnicama bi stala na prepihu
in ker lepopis ni njegova vrlina
bi se cankarju smejala v brk
v ritmu hlapčevstva časa bi topotala po listju
se muzala kosmatim šapam štirinozcev
in klenim starčkom, ki so močnejši od krhkih kosti
bil bi moje ravnotežje
ko bi se spotikala čez lastne korake
ker glej! veje v vetru, golobov kakec, Čolnarna!
ko bi le lahko njegov razgled na parkiršče
in mojega na stari hrast
zamenjala za sinhron utrip src

 

sobota, 12. oktober 2013

Šov

Dragi vsi trije bralci in bralke,

lepo pozdravljeni v Sobotnem večeru z Limono. Potopljeni v rahlo samopomilovanje se bomo nocoj sprehodili po glavni prometni vpadnici Limonine glave. Vremenske razmere niso naklonjene starim brisalcem, še manj tistim, ki dežnike puščajo v naključnih restavracijah. Pa ne brisalci. Uporabniki marel. In naj vas obilica odcepov ne zmede, kaj šele premami. Kaj hitro se namreč zgodi, da se izgubite v lužah pred kratkim na novo pridobljenega cinizma. Nikoli več ne boste srečni. In vsak dan ste bližje smrti. Samo povem.
 
Med tem ko (bolj ali manj kvalitetno) umirate, se velikokrat zgodi, da hočete v preostanek svojega časa stlačiti kup stvari, za katere ste prepričani, da so nujne za vaš obstoj. Ne skrbite,  ko boste umrli to ne bo več pomembno. Če boste imeli otroke, vas bodo preklinjali zaradi dolgov, ki ste jim jih zapustili, sicer pa lahko na hitro predvidimo, da vas bodo mrtve našli v lastnem urinu z prežvečenim ušesom, ker mačke že tri dni nihče ni nahranil. No, preden popolnoma zamorim vzdušje - naj se vrnem nazaj usklajevanje obveznosti. Kupiti najdražji rokovnik na slovenskem trgu sploh ni zagotovilo, da bo dan uspelo peljati po vnaprej začrtanih tirnicah. Vse skupaj bo še najbolj podobno Slovenskim železnicam. In njihovim zamudam.

Ampak včasih - včasih pa se pripeti, da dopoldne kljub nemogočemu jutru (ki je bil v bistvu še noč) steče gladko in po vseh (ne)napisanih pravil. Ko se to zgodi ... ne dovolite se prepustiti, ker sprostitev je smrt! Sprostitev lahko pomeni izdajo ravnotežja in skorajšnji padec na moker asfalt. Mogoče boste imeli srečo (ki je itak samo družbeni konstrukt) in sem vam bo s papirnatimi balerinkami uspelo vkopati tako zelo, da boste pete čutili nekje pri mednožju. Aja, v rokah pa ste imeli vrečo s praznimi steklenicami. Zelo tanko vrečo z zelo veliko steklenicami. Aja, pa ravno cesto ste prečkali. Aja, pa dežuje, ne tega pozabit.

Sredi dneva boste zapakirani na avtobusu izpolnjevali tisto trapasto potrebo po varnosti in ugotovili, da dnevni dvig vaše samozavesti pripada kričečemu ekranu, ki mu v mislih prav predrzno odgovarjate, ko vas vpraša "Ali ste vedeli to najbolj splošno dejstvo, ki je jasno vsakemu, ki ni popoln bebec?". In ste tam, rahlo zadovoljni s sabo, ker ste kupili cajtng, nato pa se vrnete domov, zažgete špinačo in se spomnite, da živite z nekom, ki je nekje med vzporednim študijem mimogrede ustvaril lastno črkovno vrsto. Nekje pri trinajstih je bila vaša najljubša pisava komiksans. Obupno povprečni ste. Ampak hej, pred smrtjo smo pa vsi enaki. : )

Pa lepo sanjajte. Ker jutri boste najbrž na(za)jebali.
 

torek, 8. oktober 2013

Največja sestavljanka

Bila sem še mladič, ko je moj vrhunec preživljanja časa predstavljajo zlaganje pisanih koščkov v smiselno celoto. Imela sem kup sestavljank in goro nenapisanih pravil, ki so bila moj sveti algoritem. Najprej vse koščke obrneš na pravo stran, jih razvrstiš na kupčke po podobnosti barv, nato pa se lotiš sestavljanja. Krstna uprizoritev je vedno pripadla glavnemu motivu, ki so mu počasi sledili kosi ozadja in šele na koncu okvir slike. Prepričana, da so moja pravila hkrati tudi pravila univerzuma, sem bila bolj kot ne pretresena, ko sem sestrično nekoč zalotila, da je najprej sestavila okvir. Trmasta in prepričana v svoj prav, sem srečanje zaključila s plezanjem čez sosedovo ograjo, da bi se po najkrajši pot čim prej vrnila domov. Ker doma si sam svoj šef in doma igraš po svojih pravilih.

Danes sestavljank ne maram več. Z najvišje police se mi zahrbtno posmehuje rojstnodnevno darilo, ki ga je M. lani prav hinavsko zavila v te-pa-morš-sestavit-ker-so-darilo papir, jaz pa skomignem z rameni, vsakič ko zagledam škatlo. Zakaj velika opustitev mozaičnega športa? Ne bi vedela, z lahkoto pa potegnem vzporednice med puzzli in svojim poskusom življenja. Koščkom kar naenkrat lahko sam pripišeš pomembnost - tisti z osrednjo podobo so večji, velikokrat se premikajo težje. Zato so pa nekateri drugi majhni in sladki in skoraj lepljivi. In hecno, kot da bi že nekoč davno vedela, da življenje nima okvirja. Vsaj ne takega, ki bi dokončno zamejil sestavljanko. Na rojstnem listu ni podatka o dimenzijah življenja. Nekaterim bi se to zdelo vznemirljivo, mene večino časa straši. Kako veš, da ne potrebuješ še malo neba, ali da nisi zabredel že pregloboko? Pač probaš, ane.

Verjamem, da je sestavljanje individualni šport. Če imaš srečo, najdeš koga, ki ti pomaga koščke obrniti na pravo stran in te nato pusti samega. Da jim najdeš pravo mesto v sliki svojega sveta. Ti mu pomoč vrneš in mogoče ugotovita, da se del vajinih koščkov ujema. In če ne, imaš še vedno podobo, ki je samo tvoja.