sobota, 29. december 2012

Temna stran Lune

Če sem še nekaj let nazaj zgražala nad ljudmi, ki so nergali o takšnih ali drugačnih problemih zaradi lune, bi se zdaj najraje vrnila v preteklost in se pošteno nabrcala v rit. Danes se namreč sama bolj ali manj (tole zadnje je precej bolj verjetno) uspešno spopadam z njimi. Če je to zaradi tega, ker sem vedno bolj stara, ali zato, ker sem v resnici vila, še ne vem. Sama se veliko raje nagibam k drugi možnosti. 

Po vseh pravilih bi, glede na to, da sem včeraj prebedela pol noči, trenutno morala že kakšno urico spati. Dan po (in tudi dan pred) polni luno se to seveda ne počne. Ker so moji lunarni senzorji očitno zelo občutljivi. Tako zelo, da sem se v zadnjih dveh mesecih zalotila, da še za krajce ne spim, tako kot bi bilo treba. Mati, in še marsikdo drug, bi mi seveda rekli, da je vse v moji glavi. Povem, luninih men koledarsko niti slučajno  ne spremljam. Samo bolj bi bila napsihirana. Ponavadi se ob ščipu, ko je najhuje in se ob treh ponoči z ropotajočo glavo premetavam po postelji, spomnim vzroka moje nespečnosti in še koledarsko preverim [Tudi za nazaj. Ko enkrat ne spiš, ugotoviš, da imaš cel kup časa. Ki pa ga nikakor ne moreš zares primerno uporabiti - ciljam na učenje - premalo koncentracije in mamut s histeričnim napadom nekje v čelnem režnju], kako se ujemata moje počutje in Zemljin naravni satelit. Tako se zgodi, da čas sredi noči zapraviš nekje med gledanjem gibljive slike (če imaš to srečo, da si ne rabiš deliti sobe) ali nekje med zares budnim in skoraj zaspanim.

(Nocoj npr. se lahko okronam za najbolj trapasto filmsko izbiro na svetu. Za take trenutke so rezervirani takozvani 'varni filmi'. Filmi, ki so te nekoč res dodobra pretresli, te prisilili, da si jih vzljubil in si jih nato pogledal vsaj tisočkrat. Poznaš jih na pamet in tako zelo, da so izgubili svoj 'pretresljivi' učinek. Ampak gledaš jih pa še vedno rad. Enivej. Moja današnja poslastica je bila super pocukrana božično romantična zadeva, ki sem jo sicer enkrat že gledala. Kaj pa je absolutno premalo, da me, take čustvene razvaline kot trenutno sem, ne bi pripravilo do tega, da sem skoraj nepretrgoma jokala od šeste minute naprej. Ne zafrkavam se. Drugače ne jočem, imam dogovor s solzno cevovodno napeljavo. Nisem se marala. Sploh, ko sem naletela na najbolj osovraženo božično pesem po lastnem izboru. Moja soba je doživela najgrši prizor ever. Hkrati, ko sta mi iz oči lila dva hudornika, sem se na vsa usta smejala in na glas ponavljala mantro 'sovražim to pesem'. Ni bilo prijetno in sramujem se. Ne znam si predstavljat, da bi to dejansko prenašala kakšna oseba. Še pes bi me zapustil, če bi ga imela. Da o mačku sploh ne govorim.) (Nujno se je treba znebiti ogromne količine oklepajev v prid bolj tekočemu in lažjemu branju.)

In to je tak krasen čas, ko sem se še sposobna zavedati, kaj se v mislih dogaja. Hkrati pa sem ravno dovolj nemočna, da toka misli ne usmerjam in mu pustim, da odplava po svoje. Tukaj se stvari zapletejo - če sem v popolnoma budnem stanju, se stvarem, za katere vem, da me pač bodo spravile v sumljiva stanja, elegantno izognem. MadameMoon pa tako poskrbi za krvave obračune med mojimi imam, želim in naredim. To, kar se grem zadnje čase, ni podobno več ničemer. Postala sem kraljica izgovorov in prelaganj. In nič mlajša ne postajam; smejalne gubice kmalu ne bodo več samo smejalne, sive lase pa tako že imam. Če je poletje bilo poštimano, sem zdaj našla krasen univerzalen izgovor za ... no, vse. Faks. Ne bi tega in ne bi tega in ne bi tega. V resnici pa ne počnem nič. (No, študijske stvari laufajo tako kot je treba, zaenkrat celo še bolje, ampak to je pri meni itak pogoj za osnovno stabilnost v življenju. Kakorkoli trapasto že se sliši.) Če se kaj odločim, si sestavim scenarij, ki ga zavržem takoj, ko gre po gobe prva stvar. In točno vem, zakaj je tako. Ker si premalo želim. Izgubila sem strast. Hočem vse, a hkrati nič.

Ampak zdaj bom začela. Moram, ker živim s sabo dovolj dolgo, da vem, da dolgotrajna melanholija ne vodi v nič dobrega. Z malimi stvarmi in zapisala jih bom, ker vem, da se potem ne bom mogla pretvarjati, da ne obstajajo. In me vedno me bodo nekje v ozadju dregnile in opominjale. Tale odločitev za ponovno pisanje se je (vsaj za zdaj) izkazala za eno izmed boljših v zadnjem času. S tem ko poskušam misli ubesedit, jih je potrebno zbrati na kup in speljati v eno smer. Katerokoli že. Našla sem eno točko fokusa. In fotoaparat mora ponovno postati obvezna oprema. Povsod in vedno. Pogrešam čas, ko je to bilo samoumevno. Pa naj bo to moj začetek nadaljevanja.  

Za vse je kriva luna, prisežem. 

Ni komentarjev:

Objavite komentar