Petkov večer

Zaradi bolj ali manj kozmetičnih popravkov objavljeno z dobrim dnevom zamude.

in namesto da bi grela podplate ob domačem radiatorju, se v Ljubljani sprašujem, če bo nocoj moj edini vir toplote res samo šalca čaja. Še vedno sem v fazi odločanja, če je bilo ostajanje v prestolnici z namenom udeležiti se protesta, vstaje (ali pač kakorkoli je zdaj moderno reči) smiselno. Če sem bila do srede do vsega skupaj še precej skeptična, je nagovor znanke [ ... Ni vprašanje, če bo revolucija - vprašanje je, če boste  zraven! ... ali nekaj podobnega ] v meni očitno prebudil tistega starega, naivnega idealista, za katerega sem bila prepričana, da spi globoko zimsko spanje med odejami dvomov.

Tako sem torej danes prostovoljno, okrog pol šeste ure zvečer, zašla med sorazmerno glasno množico na Trgu republike. Ne vem več, kaj točno sem pričakovala, ampak velikega ničesar, ki se je ovil okrog mojih kosti, zagotovo ne. Mogoče sem upala, da me bo sama udeležba poživila vsaj toliko, če ne še bolj, kot sredina nenadna znebapadla odločitev, da pa v petek preprosto moram iti pogledat, kaj se dogaja. [Če ne drugega, sem upala, da opazovanje z udeležbo prinese drugačno podobo kot opazovanje (vrste) medijev.] Tako pa je vznemirjenje, ki se je čez dan stopnjevalo sinhrono s kazalci na uri, na samem mestu dogajanja umrlo hitreje kot zlata ribica na tleh dnevne sobe.

Povsem jasno mi je bilo, da kot velik nasprotnik množic in hrupa tam ne bom uživala. Umika po slabih petnajstih minutah ne bi označila za strahopetnega; bolj za ... moji osebnosti primernega. Mogoče bi čutila drugače, če bi o stvareh, ki smrdijo, vedela več. Oziroma če bi bila pripravljena slepo zaupati katerikoliže izmed interpretacij. Da bi jezno vzklikala razne parole, se mi zdi trapasto; preveč prazne so (ali pa če preprosto rečem, da ne verjamem v spremembe kot posledice krikov). Problemi so se me dotaknili premalo, da bi bila resnično osebno prizadeta in s strastno željo po obraniti svoj prav. Vsekakor pa mnogo premlada, da bi lahko razumela boje med desno in levo. Hej, iz istega telesa rasteta.

Jezilo me je, ker nisem imela pregleda - z moje višine se vidi približno meter v zimske puhovke odete hrbte naprej in neskončno v nebo, če upogneš vrat v pravo smer - ker filing ni bit tak, kot sem ga dobila prikazanega. Seveda, ko pa obstaja toliko realnosti, kot je posameznikov. Bolj kot o tem, zakaj sem tam, sem v glavi vodila monolog, ki bi me naj potolažil, medtem ko sem obnavljala prepir z Materjo, ki ga je sprožila ravno moja odločitev o lublanskem petku. Za ideologijo zbrane množice je bila moja prisotnost povsem neuporabna, nepotrebna in jo kratkomalo tudi žalila.

Ne morem, niti nočem, reči, da je moj idealist umrl. Ti bi bilo pa res bedno, potem mi preostane samo še usesti se na rob pločnika in jokati do smrti (ali mogoče preprosto, z malenkostno manj patetične drame) počakati na bridki konec. Bo pa potrebna večja predanost, da se ponovno spoprijateljiva. Če pričakuješ, so razočaranja večja. In tako sčasoma pričakuješ vedno manj. Instant lekcije življenja.

Je bilo torej vredno? Je. Pogledala sem se v ogledalo in spala mirno.