Selitve

Preizkušam novega najemodajalca. Se beremo tule.

Sreda

Stojim sredi knjižnice in v eni roki držim tavelik paket sekret papirja, v drugi pa kup knjig. Boljši povzetek trenutnega dogajanja v mojem življenju bom težko dobila. Sama sebi se zdim trapasta s kombinacijo visokih pet in mastnih las, ko se med vračanjem cigla o zgodovini mednarodnih odnosov trapasto smejim, ker (ponovno) upam, da me bo to rešilo knjižnične zamudnine. Farbam jaz in ne knjižničar, ki se ne drži mojega načrta in ne omedleva ob pogledu na moj sluzast nasmešek. V resnici ne bi trznil niti, če bi zlezla za pult in ga s tistim rezerviranim slovarjem mahnila po glavi. In čez nekaj trenutkov se poražena znajdem pred knjižnico in se skupaj z neodpisanim dolgom pretvarjam, da sem pločnik.

Neham se smehljati, ker nočem izgledati prijazno. Ponavadi ne uspe, ker je Ela, moj nesramno divji alter ego, do prvih treh pirov čisto preveč sramežljiva. Kokoš. Kako naj se elegantno spopadam s svetom z dvanajstimi rolami predelane celuloze za brisanje riti, če me naključne brucke upajo spraševati o prednostnih urbane, priletne gospe iz Zagreba pa bi rade vedele, kje v Ljubljani se pije najboljša kava. Jaz bi jih najraje poslala k urarju, ker je, sodeč po pogovorih ljubljanskih upokojenkah na mestnem avtobusu, to zdaj v modi. Tako kot na pol delujoče nihalne ure, ki so ji privlekle iz kleti, samo zato, da razjezijo na pol senilnega moža, ki jih občasno pokliče po imenu prve žene, in da se lahko skupaj prijateljicami skupaj odpravijo "v mesto". Potihem primerjajo količino preostalih las, ki so zares skrbno speti v staromodne fige, in ugotavljajo, kateri se je najmanj šminke razlezlo v gubice okrog ust. Njim čas teče drugače.

Tako kot meni, takrat ko sem se pasjo v glavo v naročju hihitala kot idiot in ugotavljala, da bi morala biti večkrat zadeta, takoj nato pa ugotovila, da za približno dva opojna momenta dobim tri srednje zažgana kosila na bon. Skoraj malo nepravično je, da moram sprejemati take odločitve. To sem Eli želela razložiti na večer, ko sva si razdelili hotdog brez kečapa in joint brez tobaka, pokoncertni kebab pa je hotela vsaka svojega. Ona je svoj popolno napudrani nos vihala nad čebulo, jaz sem pa jezik oblagala z mehko govedino in življenjskimi nesmisli. Srečo sva imeli, da je apokalipsa rešilnih avtomobilov preglasila šum v ušesih in naju prisilila k premikanju, sicer bi najbrž še danes obsedeli v uvodu v Šiško in bebavo zijali v Unionov light šov.

Ona je zavila nekam v staro Ljubljano, na vzmetnico pod baročnimi štukaturami, jaz pa sem se odvlekla čez Tivoli in razmišljala, kako onesposobiti potencialnega posiljevalca. Čebulni zadah bi najbrž zadostoval. In preden se tole razvije v shizofreni klub golih avš, razjasnimo, da je Elin obstoj uporaben približno toliko kot grablje v snežnem metežu. Lahko se pretvarjaš, da ti bodo pri kidanju v skrajnem primeru mogoče res prišle prav, ampak v resnici veš, da so tam samo za občasno provokacijo in perverzno tolažbo. Dvorišče lahko skidaš z grabljami, če se res zelo potrudiš. Tako kot lahko izgledaš kul s tavelikim paketom sekret papirja sredi Slovenske.

Poletje

Poletje je sonce. Večinoma.
Poletje ima domač paradajz in sončnice.
Ima svobodna stopala in poletne obleke.
Kar pomeni čebelje pike na neugodnih mestih in odrgnine med nogami.
Pomeni švic pod joški, švic pod koleni in švic na riti.
Pomeni gintonic in ledeno pivo,
ki je najbrž itak samo hoferjev radler, ker si ujet v jebeni provinci,
tvoji kolegi pa se na Irskem otepajo ovc in snubcev.

No ... ni tako slabo.
Ker poletje pomeni tudi lubenico, nektarine in rolerje.
Dokler ni vsak dan dež, ti pa na mokrem asfaltu delaš špage,
v resnici pa je edini akrobatski element, na katerega je pripravljeno tvoje telo,
spanje na boku.
Včasih se ti v položaju pridruži Poba.
Premalokrat.
Ker je poletje in si ujet v jebeni provinci.
Kjer so visoke trave in polja sončnic in nebonebonebo.

Poletje pomeni klimatske naprave.
Tiste v avtu, za glavobole, in tiste v bolnišnici, za bolečino srca.
Poleti je srce šibko.
Poletje so zatečene noge, kateter, infunzija, sivi lasje in zmeden pogled.
Še vedno pa diši po njeni stari kremi.

Poletje pomeni čas.
Za peko tort in črnobele filme.
Torte se ponavadi sesedejo.
Ker so slaščičarski recepti ena velika laž.
Ali si pa ti najmanj nadarjeno bitje na planetu.

Avgust pomeni, da ob satanovi uri naštimaš budilko.
Ker tokrat boš pa res gledal meteorski dež.
Pa ugotoviš, da rosa na travi ni romantična
in da si hodeča vaba za komarje
in da je celo tvoje selo v jebeni provinci
preveč svetlobno onesnaženo,
da bi videl več kot tri goreče vesoljske skale.

Poletje pomeni morje.
Kar je totalno bedno, ker -
a ste že bili na morju jeseni.
Poletje pomeni gladke noge in jojcelulit in presne smutije.
Ampak se mi ne da.

Poleti si majhen in sam.
Kar sploh ni slabo.
Ker pomeni, da je škatla sladoleda v tvojih rokah videti velika.
In samo zate je.

Ena o prilagodljivosti

Mladi da smo fleksibilni, leti po zraku vsakič, ko pride do pogovora o zaposlitvah in ustvarjanju novih delovnih mest. Malce prostaško se zdi opletanje z izjavami, po možnosti predstavljenimi kot neizpodbitno dejstvo, sploh iz ust nekoga, ki še vedno dela na pogodbi za nedoločen čas, podpisani dva dni po končani diplomi. Ne vem, no, zdi se mi, da mladi danes nismo nič drugačni od naših staršev pred tridesetimi leti. Razlika je v tem, da so naši starši vedeli, da bodo posušen fikus iz prve pisarne ob upokojitvi lahko odnesli domov.

Nikoli ne bom pozabila ure v prvem semestru, ko je asistentka sedla na mizo, se z rokami oprla na kolena in nas pogledala iznad očal: "Veste, kakšno prednost imate pred naravoslovci! Vsaj zavedate se, da vas po diplomi ne čaka služba." Potegnili smo glave med ramena in se kislo nasmihali. Konec konec - če ničesar ne pričakuješ, si težko razočaran. V tretjem semestru si je nek drug asistent vzel dve uri in nam priredil eno bolj morečih predavanj. Ever. O oblikah zaposlitve (v našem bodočem poklicu). Da so dopust, zbolevanje in načrtovanje družine off limits smo vedeli, malo drugače te pa na stol pribijejo aktualne pripovedi naravnost z delovnih mest.

Nismo "fleksibilni" zato, ker smo si to izbrali. Nekateri smo fleksibilni zato, ker taki preprosto moramo biti. S tem ni nič narobe, kakor tudi ni nič narobe z željo po ustaljenosti, stabilnosti in dvajsetletni rutini. Nič ni narobe z željo po nenehnem učenju, spoznavanju, hitro menjavo dela. Nič ni narobe z delom na več koncih. Nič ni narobe z zapečkarstvom. Pojdite iz Slovenije, kričijo in mahajo z rokami, kot da sami usmerjajo letalo z Brnika. Kaj pa, če nočem? Kaj pa, če sem svoje zapečkarstvo - ki nikakor ne potrebuje negativnega prizvoka - sprejela kot del sebe, del, čez katerega nikakor nočem? Niti se ne rabim počutiti krive, ker ne čutim potrebe po ustanavljanju startupa ali lastnega mini inovativnega podjetja. Zakaj imam potem slabo vest vsakič, ko se spomnim, da sem na začetku dvajsetih popolnoma brez izkušenj?

Da, seveda del krivde prevzamem nase. Ampak ne, ne bom tiho, ko mi bo to očital nekdo, ki se mu ne sanja, da poleg zaposlitve za (ne)določen čas obstajajo še druge oblike izkorišč ... pardon, dela. Lepo bi bilo vedeti, da imamo izbiro. Da imajo možnosti tisti z najnižjo stopnjo prilagodljivosti in tisti, ki bi se po dveh mesecih "dolgočasnega" dela začeli odbijati od sten. Niso mokre sanje vsakega dvajsetletnika, da bi po končanem študiju živel na podstrehi staršev. V resnici ne rabimo veliko. V resnici rabimo gotovost, da bomo v naslednjem mesecu imeli za položnice in hrano. Si predstavljate, da bi še hoteli graditi hiše?

Izdih

Včasih rabiš samo par svetlečih riti, ki švigajo med lublansko travo. Potem končno zajameš sapo in začneš piskati na ta visoki frekvenci. Mati narava je res hecna gospa; na eni strani imaš kresničke in orgazme, na drugi pa menstrualne krče in rukolo. Ampak je to bojda potrebno, za ravnovesje v vesolju. Da pingvini ne umirajo, se tolažim. Seveda bi bilo veliko bolj enostavno, če bi bilo res tako črno-belo, ampak ne! Kup sivin, kot so prijazne gospe na pošti, reklamni letaki z niveinim testerjem in razprodaje v H&M, je krivih za centrifugo mešanih občutkov, na katere si obsojen večino svoje eksistence.

Pa dobro, tako kot molje v moki jih večino lahko zabrišeš stran, imaš pa tudi take, odporne na vse medvedje pasti. Črički, živeči med ušesoma, trkajo na misli, jih primejo za roke in odpeljejo na sprehod nekam globoko v labirint slabe vesti, samoobtoževanja in iskanja napak. Ni prav. Ko te niti mrzel tuš niti mehak poljub ne predramita iz, vsaj zdi se tako, večnega brenčanja tam nekje pri tilniku. Ni prav, ker je brenčanje rezervirano izključno za škržate ob hrvaški obali, kamor boš do konca življenja hodil na morje, ker se s svetlobno hitrostjo spreminjaš v svoje starše.

Ker bom s švicarskim nožem rezala doručak v Punatu in upala, da vmes ne najdem cele kurje tace. Renčala bom na letoviške froce in na poba, ki mi bo iz podplata vlekel bodice nesrečnega morskega ježka. Zvečer bom na opečena ramena mazala najcenejši jogurt, za zajtrk pa jedla tisti penast bel kruh, ki ga imajo samo na morju. Sedela bom v senci in nikoli ne bom najela pendolina, ker je predrago. (Pa še sam ga moraš poganjat.) Ampak noge bom pa imela na armaturki in v avtu se bom vozila z odprtimi okni. Pošiljala bom kartice brez podpisov in se vodila na sprehode v nevihti. Prebrala bom vse knjige. Dvakrat. 

In ostala bom trapast romantik, sicer lahko samo sedem na rob pločnika in počakam, da se mi golob počedi na glavo. S črički v glavi bomo pa imeli delavnice. Take za samopomoč, take za komplimente, take histerične. Za ne tako zelo globoko zakopano togotno štiriletnico, ki bi najraje obupala ob propadlih načrtih. Sedaj sem velika. Sama kupujem wc papir in sama hodim na upravno enoto. Sama sebe grajam ob polnočnih obrokih in sama bom kriva za luknjo na želodcu, ker pijem kavo na tešče.

Bojne rane

Na določeni točki v življenju ugotoviš, da si izgubila dlačno bitko. Mene je spoznanje dotolklo nekje pri 16, pa sem še vseeno trmasto vztrajala pri rezanju, puljenju, voskanju, praskanju, prodajanju duše hudiču (...) nadaljnjih nekaj let. Za seštevek fičnikov, ki sem jih zapravila za rezila, kreme in voske, bi najbrž lahko zakupila stojnico na ljubljanski tržnici, tako pa sem samo utrdila kožo do mere povprečnega srednjeveškega oklepa. Pa sem nekaj časa strmela v potolčena in kosmata kolena ter sklenila, da se bo od zdaj naprej z mojimi dlakami ukvarjal nekdo drug.

Nekdo drug je uboga Erika iz Litije, ki sem se ji skoraj opravičila, ker sem ji pod nos prinesla šimpanzje krače. Reva je ob pogledu na moje noge prebledela, nato pa nenadoma izginila. Razumljivo, tudi jaz bi, če bi se upala preučiti pod brutalno razkrivajočo svetlobo fluorescentnih luči. Že sem skomignila z rameni in začela lesti z žrtvenega oltarja, ko se je Erika vrnila in zmagoslavno mahala z novim kupom depilacijskih trakov. Zavzdihnila sem jaz, zavzdihnila je ona in koline so se lahko začele.

Na radiu kot zakleto niso želeli povedati ure, ki jo ponavadi sporočijo na tri minute in pol, pa sem štela sekunde. Vi bi jih tudi. Nekje po 17 minutah sem lahko videla samo še zvezde. Dobesedno. Na stropu nalepljeni mali roza gravži, ki svetijo v temi, so me spomnili na brezskrbne otroške dni, ko je bila moja edina skrb reševanje sveta. Kako za vraga sem prišla do točke, da plačujem mučenje, in Eriki iz Litije razkazujem dele, ki so sicer malo bolj razgaljeni rezervirani za poba in ginekologa?

In veste, kdo je premalo cenjen? Ljudje, ki so sposobni zaznati, kdaj vljudno prenehati z bednim poskusom smalltalka, ki je itak samo sam sebi namen. Erika je utihnila nekje po četrtem vprašanju in najbrž preklinjala svojo službo, jaz pa sem v mislih vrtela vse tragične zgodbe, ki bi me naj potolažile. Nekje pri kombinaciji Robinsonovega brodoloma s Kristusovim križanjem sem preprosto nehala dihat in v coni somraka čakala na svoj konec. Po 33 najdaljših minutah svojega življenja sem se majavih nog in vlažnih oči po stopnicah odvlekla v širni svet. Hladna sapa je prav romantično razkazovala moje klifovsko čelo, jaz pa sem se ščipala v stegna. Za kazen, ker sem vedela, da se bom še vrnila.

Petek

Skupaj s hladno sapo v pasažo zavije starejši par. Ona se ustavi pred bankomatom, vtipka kodo in nagovori moža: »Pridi, greva na čaj.« Pol ure pred večerno filmsko predstavo kavarna kina brbota v tihih pomenkih, listanju reklamnih izvodov revij in nepretrganih prihodih novih obiskovalcev. Naključnemu mimoidočemu bi se za hip lahko zazdelo, da se je znašel v dnevnem prostoru kakšnega izmed domov za ostarele.

V kotu se ljubljanski dami pomenkujeta o odraščajočih vnukinjah, sterilizaciji mačk in najnovejšem odstranjevalcu vodnega kamna, ki naj bi dražil suho kožo, pri eksponatu filmskega projektorja pa sivolasi starec s hitrimi gibi meša čaj. Sedi sam, nikakor pa ni videti osamljen. Mrmra v brado. Najbrž obuja stare pogovore, preden izzvenijo v preteklosti. Simfonijo tihih šumov prekine tok tok tok bergle, ki jo vihti gospa s snežno belimi lasmi in naočniki, ki bi z lahkoto nadomeščali dno pivske steklenice. 

»KJE BOŠ SEDELA?« zahrumi proti mlajši spremljevalki. »Ne tako glasno, mama,« jo skuša utišati mlajša, vendar manj prožna, skoraj prosojna spremljevalka – v oči bodejo samo njeni visoko natupirani lasje. »DVE ZA DVANAJSTO VRSTO,« glasno nagovori dekle, ki hkrati kuha kave, prodaje vstopnice in zlaga prazne steklenice. Videti je, kot da že nekaj dni ne bi spala. Z vsako prodano karto so njene oči manjše, lasje pa jih bežijo iz površno spete fige. Kljub vedno večji gneči ob točilnem pultu pa njen nasmeh ostaja širok, prijazno odgovarja na vprašanja: »Joj, običajno res ni toliko ljudi, odkar pa imamo matinejo filmov, nominiranih za oskarjev, pa je kar naval. … Gospa, boste raje ustekleničeni sok, malo cenejši je?« 

Plešasta moška, eden višji od drugega, glasno tekmujeta, kdo ima hujšo ženo: »Sploh ne vem, kva igra dons, mene je moja zvlekla stran od skokov. »Sploh ne govor, jst bi tud raj Prevca gledal,« se kolega ne pusti. Bolj kot se bliža začetek filma, več mlajših obiskovalcev prihaja. Rdečica na licih prijateljic, ki sta v plaščkih videti kot v uniformah, izdaja, da je zunaj mraz. »Je za seniorje kaj ceneje?« trenutek zatem zanima gospoda, za katerega se zdi, da bi lahko pobegnil s črno-belih fotografij zlate dobe Hollywooda, ki zapolnjujejo steno za pultom.

Odgovora najbrž ne sliši, ker v kavarno pridirja dekle z najdaljšim šalom večera: »Aaaaa, zamujaam! Bom pri tebi pustila plašč. In krofe,« razlaga kolegici za pultom, medtem ko slači tretjo plast oblek. Biljeterka kmalu začne spuščati goste v dvorano, pred katero je pa se zgodi manjši prometni zamašek. Ugotavljanje sedežnega reda terja svoj davek. »Isto kot zadnjič sediva!« »Sedma vrsta? Ali je osma?« »Ne sediva skupaj, kako pa to?« ?« »Seveda sva skupaj, daj očala na nos!« »Počakaj, moram pogledati še na svetlobi, v temi sem čisto slepa.«

Zadušljiv zrak v dvorani umirja klepet. Nekje šelesti vrečka z bomboni, čez nekaj trenutkov v zraku obvisi vonj močnega parfuma. Mlad par v predzadnji vrsti stika ustnice in prepleta prste. Natančni upokojenci zaskrbljeno gledajo na ure: »Skoraj pet čez sedmo je že!« Prostor se počasi pogrezne v mrak, nedokončani stavki obvisijo v zraku ali se končajo v šepetu. Njen pridušen smeh je utišan s tihim poljubom, strogo poravnane vrste pa se kopajo v svetlobi drugega konca sveta.