Bojne rane

Na določeni točki v življenju ugotoviš, da si izgubila dlačno bitko. Mene je spoznanje dotolklo nekje pri 16, pa sem še vseeno trmasto vztrajala pri rezanju, puljenju, voskanju, praskanju, prodajanju duše hudiču (...) nadaljnjih nekaj let. Za seštevek fičnikov, ki sem jih zapravila za rezila, kreme in voske, bi najbrž lahko zakupila stojnico na ljubljanski tržnici, tako pa sem samo utrdila kožo do mere povprečnega srednjeveškega oklepa. Pa sem nekaj časa strmela v potolčena in kosmata kolena ter sklenila, da se bo od zdaj naprej z mojimi dlakami ukvarjal nekdo drug.

Nekdo drug je uboga Erika iz Litije, ki sem se ji skoraj opravičila, ker sem ji pod nos prinesla šimpanzje krače. Reva je ob pogledu na moje noge prebledela, nato pa nenadoma izginila. Razumljivo, tudi jaz bi, če bi se upala preučiti pod brutalno razkrivajočo svetlobo fluorescentnih luči. Že sem skomignila z rameni in začela lesti z žrtvenega oltarja, ko se je Erika vrnila in zmagoslavno mahala z novim kupom depilacijskih trakov. Zavzdihnila sem jaz, zavzdihnila je ona in koline so se lahko začele.

Na radiu kot zakleto niso želeli povedati ure, ki jo ponavadi sporočijo na tri minute in pol, pa sem štela sekunde. Vi bi jih tudi. Nekje po 17 minutah sem lahko videla samo še zvezde. Dobesedno. Na stropu nalepljeni mali roza gravži, ki svetijo v temi, so me spomnili na brezskrbne otroške dni, ko je bila moja edina skrb reševanje sveta. Kako za vraga sem prišla do točke, da plačujem mučenje, in Eriki iz Litije razkazujem dele, ki so sicer malo bolj razgaljeni rezervirani za poba in ginekologa?

In veste, kdo je premalo cenjen? Ljudje, ki so sposobni zaznati, kdaj vljudno prenehati z bednim poskusom smalltalka, ki je itak samo sam sebi namen. Erika je utihnila nekje po četrtem vprašanju in najbrž preklinjala svojo službo, jaz pa sem v mislih vrtela vse tragične zgodbe, ki bi me naj potolažile. Nekje pri kombinaciji Robinsonovega brodoloma s Kristusovim križanjem sem preprosto nehala dihat in v coni somraka čakala na svoj konec. Po 33 najdaljših minutah svojega življenja sem se majavih nog in vlažnih oči po stopnicah odvlekla v širni svet. Hladna sapa je prav romantično razkazovala moje klifovsko čelo, jaz pa sem se ščipala v stegna. Za kazen, ker sem vedela, da se bom še vrnila.