Šest popolnoma resničnih dejstev o meni

Doletela me je čast (čast ja, ne vem zakaj se jih je večina razburjala. Meni se zdi čisto fino vedet, da te nekdo bere.) da nadaljujem verižno nalogo. Kazen se mi ne bi zdela tako zelo grozna, če ne bi pred kratkim izgubila stikov z edinim fužinskim pobom, ki bi mi lahko priskrbel varovanje. In to: Zadnji del grožnje  nikakor ni dobro premišljen, ker sem prepričana, da bi prebivalci Bikofeta nov imidž vzeli za svojega in potem bi se NF do konca življenja tolkel po glavi. Ker bi nekdo dobro živel na račun njegove ideje.

1. Najprej: kakšno število, zavraga je šest. Ni ne pravljično število, niti polovica desetice. Je polovica ducata(?!). Avtorju izbire te nesrečne cifre je potrebno nujno razložit, da so za to, da se vesolje obdrži v vsaj približnem ravnotežju, za stvari izbirajo števila, ki niso tako zelo .. no, TRAPASTA. Ampak sem se pomirila, ko sem ugotovila, da je šest konec koncev produkt dveh praštevil (in da lahko v šest oštevilčnih dejstev natlačim se cel kup neumnosti)

Ja. To počnem. In ne prečkam ceste pri rdeči luči in nikoli je ne prečkam naravnost, ampak (vsaj po minimalni) diagonali. Žaluzije so prav obrnjene samo v eni smeri. Višji ljudje hodijo na moji levi. Izogibam se branju levoporavnanih besedil. Pišem samo z mojim nalivnikom in grdo gledam, če si ga hoče kdo sposodit. Iz računa v lokalu se zguba papirnata ladjica. Pika.

2. Kot mini otrok (tam nekje do dveh in pol let) sem bila precej zgleden primerek arijske rase. Velike modre oči, pšenični lasje in majhen nos. Nato so najprej lasje začeli počasi temnet in z vstopom v nerodna leta so na plano udarili Očetov geni za velik nos nos in kvazi zelene oči. Danes tako tvorim več kot odličen primerek barvne nedoločljivosti (sprana rjava z odtenki zenfa in nekaj, za kar se ne ve, če je plavo al' zeleno). Razen poleti, seveda. Določitev barve je takrat zaradi prevladujoče rdeče nekaj najbolj enostavnega. Moja bledica se s soncem (in nerodnimi situacijami) ne razume najbolje, poleti je pa krema z visokim zaščitnim faktorjem moj najboljši prijatelj vsakič, ko se v neposredni bližini sonca nahajam več kot četrt ure.

3. Kot protiutež [za red v univerzumu]: poleg gena za izjemno kosmate noge sem po Očetu pobrala tudi gen za vredu zobe. Nič plomb ali sploh kakeršnikoli drugih problemov; zobarji so pa itak moji najljubši uniformiranci. Takoj za gasilci, afkors. In piloti. [damn, daljši seznam kot sem mislila] Zadnje dni imam sicer spor z zadnjim in najbolj trmastim modrostnim izrastkom, ampak se ve, kdo bo zmagovalec. 

4. Rada se igram s ognjem. Pa ne v prenesem pomenu, nisem človek, ki bi se mu tveganje zdelo domače. Ali, bohnedaj, zabavno. Pač ... kurim stvari. Moje piromanske ambicije so roditelji prepoznali že zelo zgodaj in me redno in vestno odstranjevali od vsega, kar je delalo ogenj in od vsega, kar bi potencialno lahko zagorelo. In ker sem veliko, odgovorno in dobro vzgojeno dekle, se tudi sama v odraslem svetu trudim   in se gorečim nevarnostim izogibam. Ampak tole je včasih težko, sploh če s seboj vedno prenašaš vžigalnik. Za vsak slučaj. Največji žur pa je tako vtikat prste v stopljen vosek. 

5. Poskušam se držat tistega: živi in pusti živeti. Tudi nasilju in agresiji se načeloma izogibam (bolj lajam kot grizem). Obstajajo pa skupine ljudi, ki bi jih zakonsko prepovedala in v primeru pojavitve tudi nasilno odstranila. Med njimi so:

- ljudje, ki buljijo v telefon, ko prečkajo cesto v največji gneči

- ljudje, ki govorijo v med filmsko/gledališko predstavo

- ljudje, ki se postavijo med vrata (ali kateri drug prehod) in tam klepetajo

- ljudje, ki ne ne vedo, kaj bi naročili v prehranjevalnih ustanovah s skrajno ustaljeno ponudbo

- ljudje ... Okej. Tudi ta seznam je veliko daljši kot predvideno.

6. Ko se nekje začnem počutim dovolj 'udobno', začnem blebetat. Ponavadi brezsmisle. Dokaz za to se je pravkar prebral. [včasih me je strah dialogov v glavi in včasih je naporno živet sam s sabo]

Zdaj naj bi pravilih igre imenovala naslednji dve žrtvi. Ampak sem blogerski mladič in blogerska scena mi je precejšnja neznanka, tako da se del verige pri meni zaključi. Če si zaradi tega zaslužim vsaj polovico kazni - nisem pristojna, da bi odločila. Če gre pa komu preveč v nos, pa naj me izsledi in izpolni grožnjo, če more. Sej se gremo internetno anonimnost, ali kako?

Če ne zaradi drugega, mi je to všeč, ker sem zadevo lahko naslovila še pred začetkom zapisovanja. Vrstni red pa to. In ker je seznam. Seznami so mi všeč.

In mimo tega ne morem. Ne danes.