torek, 8. oktober 2013

Največja sestavljanka

Bila sem še mladič, ko je moj vrhunec preživljanja časa predstavljajo zlaganje pisanih koščkov v smiselno celoto. Imela sem kup sestavljank in goro nenapisanih pravil, ki so bila moj sveti algoritem. Najprej vse koščke obrneš na pravo stran, jih razvrstiš na kupčke po podobnosti barv, nato pa se lotiš sestavljanja. Krstna uprizoritev je vedno pripadla glavnemu motivu, ki so mu počasi sledili kosi ozadja in šele na koncu okvir slike. Prepričana, da so moja pravila hkrati tudi pravila univerzuma, sem bila bolj kot ne pretresena, ko sem sestrično nekoč zalotila, da je najprej sestavila okvir. Trmasta in prepričana v svoj prav, sem srečanje zaključila s plezanjem čez sosedovo ograjo, da bi se po najkrajši pot čim prej vrnila domov. Ker doma si sam svoj šef in doma igraš po svojih pravilih.

Danes sestavljank ne maram več. Z najvišje police se mi zahrbtno posmehuje rojstnodnevno darilo, ki ga je M. lani prav hinavsko zavila v te-pa-morš-sestavit-ker-so-darilo papir, jaz pa skomignem z rameni, vsakič ko zagledam škatlo. Zakaj velika opustitev mozaičnega športa? Ne bi vedela, z lahkoto pa potegnem vzporednice med puzzli in svojim poskusom življenja. Koščkom kar naenkrat lahko sam pripišeš pomembnost - tisti z osrednjo podobo so večji, velikokrat se premikajo težje. Zato so pa nekateri drugi majhni in sladki in skoraj lepljivi. In hecno, kot da bi že nekoč davno vedela, da življenje nima okvirja. Vsaj ne takega, ki bi dokončno zamejil sestavljanko. Na rojstnem listu ni podatka o dimenzijah življenja. Nekaterim bi se to zdelo vznemirljivo, mene večino časa straši. Kako veš, da ne potrebuješ še malo neba, ali da nisi zabredel že pregloboko? Pač probaš, ane.

Verjamem, da je sestavljanje individualni šport. Če imaš srečo, najdeš koga, ki ti pomaga koščke obrniti na pravo stran in te nato pusti samega. Da jim najdeš pravo mesto v sliki svojega sveta. Ti mu pomoč vrneš in mogoče ugotovita, da se del vajinih koščkov ujema. In če ne, imaš še vedno podobo, ki je samo tvoja.

2 komentarja:

  1. V sanjah (ali pa polsnu, ne vem) sem proti jutri napisal zelo dober odgovor na tale blog, ampak sem do sedaj že pozabil kaj je bilo. Mislim, da je bilo nekaj v zvezi s poudarki na rezultatih, ne na načinih, ki se tebi zdijo pravi, da te pripeljejo do njih. In v zvezi z morskimi zvezdami, tomahavki in ostalimi podobnimi rečmi, ki jih producira speč možgan.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Hja, načini se meni zdijo prav tako pomembni kot rezultati. Za mirno spanje. Da se lahko potem v miru ukvarjam s tomahavki.

      Izbriši