V vednost

Ob dveh zjutraj se je težko skregati s kom drugim kot zgolj s samim sabo.

Preganjanje

Ko sem premlela že čisto vse (ne)mogoče vzroke za mojo sitnobo, se le pogledala skozi okno in še ravno pravočasno ugotovila, da bo za moje čelo najbolje, če mrščenje odnesem ven. Prvotni načrt, ki je vseboval rop lokalnega sladoledarja, je propadel nekje med pudingom, žlico hoferjevega ponaredka nutele in pol litra mleka; nadomestilo pa ga je lovljenje ravnotežja na kolesu. S presenetljivo polnimi gumami. Deljenje prevoznih sredstev z Očetom pač ima svoje prednosti. (Da ne govorim o avtu.)

Prvih nekaj sto metrov po glavni cesti sem misli še držala na kupu, n.....

Pa saj ni pomembno.

Klerikalce sem utopila v prenapolnjenem ribniku, uredniško politiko liberalnega časopisja sem obesila na vrbe, Vodnika sem posadila na edino klop in 1,5 medvrstični razmak sem pustila v prvih zametkih travne preproge. Atomska vojna na domačem bojišču me je zasledovala do prvega odcepa s preizkušene asfaltne podlage, nato pa sem imela preveč dela z izogibanjem lukenj, napolnjenih z dopoldanskimi ostanki dežja, da bi lahko razmišljala še o radioaktivnem sevanju. Pot znam na pamet, vedela sem, da lahko ujamem igro predzadnjih sončnih žarkov, če pohitim skozi gozd. Podrast je začela poganjat, veš. Vzporedno s potokom in v nasprotni smeri njegovega toka sem bila sama svoj veter. Slepa pot se ni končala s staro vrbo, kot sem imela v spominu, ampak z ogrado s poniji. S poniji, lepo prosim. Trije šopi trave so dovolili kvalitetno čohljanje, v katerem sem jaz še najbolj uživala. Nato pa nazaj, zaključit krog. Čez polje, proti soncu, ki je bilo že dovolj nizko, da lahko strmim naravnost vanj in ne oslepim. Najbrž je bila napaka, da las nisem posušila do konca, ali da se nisem bolj primerno oblekla. Pa saj ni pomembno.

Imam nove slike, za zdaj, ko sem čisto prepozno skuhala kavo. Da lahko še težje ždim na preveliki postelji, s hrupom v pritličju in zmedo črk na ekranu. Knjige me čakajo. Spet bom dežurala ponoči, ker sem pustila dnevu, da mi je ušel.

Sovje

 [Se pravi nočno in nesmiselno. Opozarjam vnaprej.]

Povem (komu sicer nisem prepričana, ampak včasih pač maram obupno klišejske govorne figure), najsi je dvigalo še tako lepo, ni ga zlomka, ki bi me prepričal, da maram majhne zaprte prostore. Če bi se pa že odločil za kaj takega, pa je vsekakor priporočljivo, da oglasno kampanjo spelje v kakšnem hotelu z večjim številom oznak, ki ti že na vhodu povedo, da se boš za nočitev (brez zajtrka) odpovedal manjšemu bogastvu. Ker v takem dvigalu so tla tako zloščena, da bi si lahko popravila mejkap in vonj .. vonj pa spominja na vrtove, kjer je Šeherezada v besedni kokon zavijala svojega krvoločnega moža. In ga spremenila v krotko jagnje, ki se je navzelo grde lastnosti, ki se jo predpisuje predvsem ženskam - firbčnosti.

Baročno, sladko in brez smisla? Prav. Hočem, da je tako. Tukaj je moje in lahko se pretvarjam, da še nikoli nisem slišala, kako se napiše vest, na primer. Ali naznanilo ali celo nekrolog. Lahko bi kršila čisto vsa pravila, ko se zdrznem in ugotovim, da jih ne morem. Ker bi najbrž raje ostala brez ledvice, kot pa zavestno obšla osnovne slovnične zahteve. Velika začetnica, uporaba vejic in dvojine so zadeve, katerih pomanjkanje me brez težav prepriča, da je oseba, ki se jim je odpovedala, nagnjena k rušenju ravnotežja v vesolju. Vsi pa vemo, da takrat pingvini umirajo. (V najboljšem primeru jim spodrsne. In padejo. V vodo. Kjer jih poje kaj velikega, plavajočega in krvoločnega. Oh, look, it is about the death again.) (Ali tjulenji umirajo na ta način? Nevermajnd.)

Čakaj. Po stari uri je zdaj 20 pred drugo zjutraj? Heh, stara ura. Kakšnih bedarij smo sposobni. In prvi april je, če je kdo spregledal. Jaz namreč skoraj sem. Krivim pa plasti snega, megle in dežja. Trpim za pomanjkanjem rož, prisežem. Naše grede se valjalo v blatu, namesto da bi se v gredah valjalo spomladansko cvetje. Sklep tega tedna št.1: napnem vse sile v to, da si priskrbim šopek tulipanov. (Ki jih bom nato, toliko se že poznam, zaradi neposedovanja vaze, vtaknila v pirovsko piksno. Ko jo bom izpraznila. Zadnjo. Iz novoletnega sikspeka.)  Sklep št.2: napila se ga bom. Patetično vem, ampak sem Štajerc. Beden izgovor je, hkrati pa težje najdeš bolj univerzalnega (Mogoče samo še tistega, ko igraš na karto nežnejše polovice sveta. Tega pa ne maram. Raje sem provinicialc.).

Koherenca nocoj ni moja močna stran. Niti ne trdim, da kdaj je.

Tisti, ki je trdil, da je družina najpomembnejša (ali nekaj podobnega) ... Tole je samo na lep način povedano: Vsaka družina je bizarna, samo s prave oddaljenosti jo je potrebno pogledati. Nekaj dejstev: vsaka familija premore zmešanega strica (v kateremkoli kolenu pač že); gluhega dedka; babico, ki namesto hrane golta tablete; mamo, ki bolj ali manj uspešno skriva bližajoči se živčni zlom; fotra, ki je v krizi srednjih let nepremišljeno zapravil denar (npr. za TV program z narodno-zabavno glasbo); otroke, ki so a) hiperaktivni in/ali b) socialno neizobraženi. Saj je hecno. Ampak potem pa pride nedeljsko kosilo.

Bajdvej, sove mi kalijo nočni mir. Nehala sem se spraševati zakaj.

Pljujem ...

(Mimogrede, preden me kdo česa obtoži - beseda v naslovu JE nedovršna različica glagola pljuvati. Podprto s SSKJ-jem, HA. A ni slovenščina zabavna, no? Toliko pomenskih odtenkov obstaja v besedah, mi pa smo leni in klestimo jezik z izpuščanjem dvojine, ''nemodernih'' besed in ponavljanjem že izpetih bednih jezikovnih zmazkov. Pa očitno še ne dovolj utrujeni, da si ne bi z veseljem prisvajali celega kupa izrazoslovja tujega izvora. Nič ne rečem, s tako hitrostjo kot danes nastajajo nove stvari, preprosto ni časa, da bi se poiskal primeren slovenski izraz. Če pa se že, pa se je najbrž našel prepozno. Ali pa bil preprosto trapast. Spomnimo se samo Toporišičeve tlačenke. Govorim pa DVD-ju, ja. Meni ljuba je še nalič ali po ''domače'' make-up. Zgodi se tudi, da se termine iz tujih jezikov skuša dobesedno prevajati. Sama cela tri leta nisem vedela, kaj zavraga naj bi se skrivalo na mojem telefonu v poddajah. Priznam, butelj sem, ampak zadeve nikakor nisem povezala s podcasti. Pač.)

[Tale moj mimogrede si je s svojo dolžino pravkar prislužil dodaten oklepaj, ki razlaga, da v svojem zametku ni nameraval posedovati takšne dolžine. Zgornji odstvačič namreč.]

... ali kot se je natančneje izrazil  J. Walsh:

''Nimam se kaj pritoževati, ampak včasih se vseeno.''

Samo zato, ker se lahko. Popolnoma nič mi ne manjka, ampak življenje je strašno dolgočasno, če si popolnoma zadovoljen. Nimaš želje, niti motivacije, da bi karkoli spremenil. Na bolje? To seveda nikakor ne pomeni, da kdaj naredim karkoli, da bi spremenila situacijo. Jaz sem precej fantastična, vse ostalo pa je precej narobe. Ego much? Mejbi. Pa se ne sekiram. Zakaj bi se, ljudje smo koneckoncev najbolj izurjeni ravno v opravičevanju lastnih napak. In v iskanju napak drugih. Grdo je, se mi pa ne zdi narobe, dokler se napakoiskalec zaveda, kdaj je splošno nezadovoljstvo zgolj lastna zabava, ne pa tudi ljubosumje, škodoželjnost in kar jih je še podobnega grdih lastnosti.

Mačka je nekoč rekla (heh, zanima me, koliko citatov lahko še stlačim do konca): ''Bejba, ti nisi srečna, če si srečna.'' Paradoks? Najbrž. (In koliko retoričnih vprašanj, na katere poskušam odgovorit, se bo še pojavilo? ...šit.) Taka pač sem. Ko je vse prav, ponavadi najdem nekaj, kar bi lahko bilo še malo bolj prav. Zapleteno, vem. Pa sploh ne gre za to, da bi me karkoli zares jezilo, moja trapasta glava očitno rada ustvarja 'probleme', tam, kjer jih ni. Zato sem se strašansko razveselila, ko me je v petek iznenada poklical Paradajz. Lahko bi se pritoževala, ker je bil zadet kot opica, pa je to edino stanje, ko ne poskuša bit znanstveno racionalen in me prepričat, da je moje obnašanje popolnoma nepotrebno.

Tako se je samo režal (kdo bi si mislil :D) in mi prijazno dovolil, da sem na tapeto vrgla bodice preteklega tedna. Še največ opravka sem si dala z izpostavljanjem pomanjkljivosti slovenskega šolskega sistema in .. OH. Dela v skupinah. V svoji osnovi je zadeva sicer zamišljena dobro. Če so vsi člani skupine enako zainteresirani. In delavni. In sposobni. In če si človek za delo v skupinah. Jaz nisem. Ker imam (med drugim) še vedno občutek, da je vsa odgovornost na meni. Potreba po nadzoru in to. Imam pa vsaj to srečo, da so smo se s puncami precej hitro ujele (kolikor se pač lahko hitro ujameš s skoraj popolnimi neznanci). Kakorkoli že, štiri besne Štajerke nikakor niso recept za tišino, kakor tudi ne štiri ženske na kosilu, ne da bi bilo govora o dietah. -.- Ampak o tem kdaj drugič.

Tako. Zdaj pa grem bit kul na eno razstavo. Da bom lahko nato ugotavljala, kaj vse je bilo narobe.

Limonada

Se je pojavil, stisnil limono in dodal cuker. Veliko cukra. Nerazredčena limonada? Najbrž. Všeč mi je.

Če sem vihala nos nad naslednjim aktivnostmi ... no, zdaj ne več. Preklet hinavc, ane.
Ker sem ugotovila, da jih prekleto dobro obvladam. Polnočne sprehode, naprimer. Ali pa zardevanje, oja. Besedne igre in iskanje meje. Ugotavljanje, da je ni. Skrivanje dlani v tujem žepu. Skrivanje v objemu. In skrivanje v postelji. Ker se pred svetom ne rabim več skrivati sama.

Seveda, ravno sem se lepo navadila nase in se za silo sporazumela z velikokrat idiotskimi nasprotji v glavi. In potem bum in tresk, ko človek najmanj pričakuje. (Fuj, tako zelo klišejsko, da sem se za trenutek zagabila sama sebi.) Vržena v vodo brez učnih lekcij plavanja. Še osnov dihanja ne poznam, jebemti. Medtem ko so se moji sovrstniki s tem ukvarjali prvič/drugič/tretjič, sem jaz iskala sebe nekje v knjigah, glasbi, gledališču, fotografiji in podobnem. Vredu se je obneslo, si upam trditi. Ker sem po bumu uspešno postavila stvari nazaj. Skupaj z všečnim dodatkom. Vedno me je bilo strah, da bi se v odnosih izgubila. Zdaj sem pa lahko svoja bolj kot kadarkoli prej in ob koncu dneva to lahko delim še z nekom.

Karkoli bi že rekla, ne zveni čisto prav. Ampak je. Tako zelo.

Dolgodolgo sem razmišljala, če naj pišem o tem. Pa moram. Ker je preveliko, da me prsti ne bi srbeli.

Vodič po nakupih ali Zakaj se izogibati nakupovalnih središč

Če se je odločitev za petkovo večerno nakupovanje v lokalnem (no. Ne vem, kako se v Lublani reče tamalim trgovinam. Uličnem?) merkatorju izkazalo za popolnoma solidno, pa se tista druga, da se došetam do sitiparka, ni. Sploh ni bila preveč briljantna, kot ponavadi moje domislice so. Ampak res sem nucala superge, ker mislim, da me bo razgnalo, če ob tejle mini otoplitvi ne začnem premikat svoje medvedje riti. Fuj no. Kakorkoli, spodaj so našteta opažanja/ugotovitve/mnenja/sklepi/ [...], zaradi katerih se mi online nakupovanje zdi vedno bolj mamljivo.

• V petek zvečer se ne hodi v trgovino s čevlji. Ker obstaja velika verjetnost, da je skupinica visokoraslih deklet med pripravami za odhod nekam na Tržaško ugotovila, da se z izbrano obleko ne ujema noben izmed 32 parov čevljev, ki si jih že lastijo. (Najbrž vsaka posebej in ne vse skupaj.) In ... še dobro, da nisem preslišala njihovih pogovorov (ali naj raje rečem ''pogovorov''), sicer bi se še zasekirala zaradi mastnihlasrazvlečenegapuloverjarapackanihličilblatnihčevljev. But they had GREAT legs.

•  Mladoletniki, mladoletniki everywhere! Kot gruče hijen prežijo na vseh vogalih in klopeh na žrtev, ki se jim upa preveč približat. I watched Disney movies, when I was your age! (Če sem popolnoma iskrena, jih še vedno.)

•  New Yorker izgleda kot omara Lane del Rey.

•  Bi kdo znal razložiti, kaj se dogaja s cunjami? Ali do kolen ali do popka. Volančki, resice, bleščice. Vse na kupu. Na lokaciji oprsja. Kot da neizmerna količina push-up modrcev ne opravi svojega dela dovolj dobro. Težko je verjeti, da obstajajo joške večje od mandarin, a? Not cool man, not cool.

• Čivave v torbicah? So last year. Kužki v ... ne poznam (še) besede za to; govorim pa o nekakšnem kovčku na koleščkih, kamor daš svojo sveže sfrizirano (prisežem, zadeva je imela francoski kito) zverino na baterije, hkrati pa je še dovolj prostora za približno tri nakupovalne vrečke. Praktično ni, kaj.

• Sodeč po Hervisovi ponudbi tekaške obutve imam gromozansko stopalo. In lepo je, da se skrbi za varnost v prometu, ampak sem to samo jaz, ali se zares pretirava s fluorescentnimi odtenki? [Sem pa dobila svoj par in jih danes že prvič umazala. Brez kondicije sem. In moji šašavi gležnji ne marajo asfalta.]

• Svetleči wnb bulerji s peto. V nežno viola in zlatooranžni različici.

• Dekle se hoče nagraditi (aj nou, trapasti izgovori) z lepim kosom spodnjega perila. To ji je omogočeno, če je pred kratkim oropala NLB ... aja, ne. Ali pa če je barvno slepa. Naravnost neverjetno je, kakšne barvne kombinacije se prodajajo. Skladale bi se kvečjemu z zgoraj omenjenim spektrom obutve. .... wait. Tek v hlačkah in modrcu?? I should stop (and I will) at this point.

Da bo jasno, o kakšni razsežnosti grozot govorim - proti domu sem se pobrala v nekaj več kot pol ure. In še vedno sem srečala vse .. TO.

Vikend v prestolnici, prosimlepo. 

In seznam opravil sem spisala, ha!

Še dobro, da sem sama svoj šef in so disciplinski ukrepi za neupoštevanje slednjega zelo mili. Če sploh so. Še najbolj verjetno je, da si omislim kak izgovor, ki bo pocrkljal moj ego. Oba, v bistvu.

Teden št. 9

Vse, kar napišem, zveni izumetničeno. Ali pa izmišljeno. Kar daleč od tega, kar je ta teden bil. Bil je prekleto surov in čisto preveč resničen. In še ga noče bit konec. Ne glede na to, da mu že od srede vztrajno kažem najdaljši prst in ne glede na to, da naj bi se (po splošnih pravilih sveta) začel naslednji.

Ni mi všeč. Res ne.

[In ja. To je najboljše, kar zmorem. Trenutno.]