Preganjanje

Ko sem premlela že čisto vse (ne)mogoče vzroke za mojo sitnobo, se le pogledala skozi okno in še ravno pravočasno ugotovila, da bo za moje čelo najbolje, če mrščenje odnesem ven. Prvotni načrt, ki je vseboval rop lokalnega sladoledarja, je propadel nekje med pudingom, žlico hoferjevega ponaredka nutele in pol litra mleka; nadomestilo pa ga je lovljenje ravnotežja na kolesu. S presenetljivo polnimi gumami. Deljenje prevoznih sredstev z Očetom pač ima svoje prednosti. (Da ne govorim o avtu.)

Prvih nekaj sto metrov po glavni cesti sem misli še držala na kupu, n.....

Pa saj ni pomembno.

Klerikalce sem utopila v prenapolnjenem ribniku, uredniško politiko liberalnega časopisja sem obesila na vrbe, Vodnika sem posadila na edino klop in 1,5 medvrstični razmak sem pustila v prvih zametkih travne preproge. Atomska vojna na domačem bojišču me je zasledovala do prvega odcepa s preizkušene asfaltne podlage, nato pa sem imela preveč dela z izogibanjem lukenj, napolnjenih z dopoldanskimi ostanki dežja, da bi lahko razmišljala še o radioaktivnem sevanju. Pot znam na pamet, vedela sem, da lahko ujamem igro predzadnjih sončnih žarkov, če pohitim skozi gozd. Podrast je začela poganjat, veš. Vzporedno s potokom in v nasprotni smeri njegovega toka sem bila sama svoj veter. Slepa pot se ni končala s staro vrbo, kot sem imela v spominu, ampak z ogrado s poniji. S poniji, lepo prosim. Trije šopi trave so dovolili kvalitetno čohljanje, v katerem sem jaz še najbolj uživala. Nato pa nazaj, zaključit krog. Čez polje, proti soncu, ki je bilo že dovolj nizko, da lahko strmim naravnost vanj in ne oslepim. Najbrž je bila napaka, da las nisem posušila do konca, ali da se nisem bolj primerno oblekla. Pa saj ni pomembno.

Imam nove slike, za zdaj, ko sem čisto prepozno skuhala kavo. Da lahko še težje ždim na preveliki postelji, s hrupom v pritličju in zmedo črk na ekranu. Knjige me čakajo. Spet bom dežurala ponoči, ker sem pustila dnevu, da mi je ušel.