Torek

Sva šla na kosilo.
Ker je bila toliko ura.
Je rekel, da ga tunina omaka na mojih peresnikih ne moti, pa mi kljub temu pred poljubom v usta zatlačil mentolov žvečilni.
Sonce ima žur; malo jočem, ko skušam gledati na veliko. "Lepe oči imaš," reče, ko gledam na veliko.
Sva šla na Rožnik.
Kar tako. Ker je sonce in ker je torek. V torek ne dela, lahko skrivam dlani po njegovih žepih.
On elegantno prestopa padla debla, jaz pa ne vem, če naj strgam hlače na riti ali na kolenih.
Ustrežljivo mi podaja roka in ustrežljivo me zažvali na vsakem drugem ovinku.
"Jebene rožice." Žafrani. "In jebena drevesa." Bukve, večinoma. Tako prikupno vulgarna sva včasih.
Iskala sva risa, našla samo tri ovčarje in trinajst čvrstih riti, ki so trmasto tekle v breg.
Pa sva se malo zgražala.
Nad malomeščanskostjo dam s svežo trajno. Pa je zmanjkalo nemarnih tem.
Ker je sijalo sonce in ker sva bila skupaj.
"Lahko sem tudi ženska torbica," reče, ko iz svojih neskončnih žepov potegne plastenko vode in čokolado.
Vračava se po drugi poti, mimo islandskih ponijev in starih vil.
Spotikam sem čez lastne korake; malo ponesreči, malo pa nalašč. Ker mi je potihem všeč, ko pazi name.
Me je pospremil do vrat, poljubil na nos in se obrnil na peti.
In je šel. Na svoj konec mesta.

Lahka kot peresce

Ne maram trgovin. Preziram jih v vsej njihovi obupni razsvetljavi, jih sovražim v zatohlosti zraka in preklinjam v prostorskih stiskah, ko tvoj osebni prostor postane osebni prostor vseh ostalih. Včasih, prepogosto, pa se zgodi, da je človek lačen, recimo. Pa stojiš med tremi vrstami radiča in se nenadoma zalotiš, kako lakotno pogleduješ nekam proti krhki domačici, kremastim rafaelotom in slastno topljivi čokoladi. Ampak sedaj si že dva dni popolnoma nova oseba! Oseba z načrtom! Po vzoru vampirjev stare šole se zasukaš na peti in z robom plašča porušiš goro skrbno zloženega zlatega delišesa, medtem ko hitiš proti polici s suhimi slivami. Uspešno preživiš boj z avtomatsko blagajno, doma poješ kosilo, ki si ga skrbno sestavil iz kosov, ki se barvno ujemajo z odtenki mavrice, in poribaš kopalnico, ker je ekvivalentno približno 67 počepom. Zvečer iz oči spraskaš posušene leče, na slepo stisneš tista dva mozolja na bradi in ob pogledu na zamegljeno podobo v ogledalu skoraj zadovoljno skomigneš z rameni.

Pridejo pa dnevi, ko te začne preganjati zlovešč občutek, da bodo tvoje najljubše kavbojke razpadle in da bo zadnji spodobni pulover kmalu zahinavil svoje poslanstvo. Takrat premišljeno izbereš siten dan, da si kakšnega popolnoma vredu ne uničiš s sprehodom med obešalniki žepu dostopnejše trgovine s cunjami. Oh the horror. Prej škrat kot velikan, in vsekakor bližje willendorfovki kot delevingnovi deklini, po modelu katere so očitno narejeni vsi tisti balonasti puloverji, v katerih si še najbolj podoben leteči veverici, s kupom oblek žalostno obstojiš v garderobi. Žalostno gledaš vedno bolj mastne lase (prisežem, samo prag trgovin prestopim in videti sem, kot da bi glavo namočila v olivno olje), podočnjake in šest novih mozoljev, ki jih razkrije rahlo zelenkasta svetloba. Žalostno gledam na vedno manjši kup primernih oblačil in žalostno prisluškujem pogovoru iz sosednje garderobe. Po glasovih sodeč bi dekleti lahko bili moji vrstnici:

"Andreja, si ti danes že kaj jedla?" "Sem, dva jogurta." Pogledam na uro - nekaj čez sedmo zvečer. Jezna sem. Jezna sem nase, ker v mislih nisem obsodila dekleta, ki se igra s svojim zdravjem, ampak sem v raje zgroženo preletela seznam hrane, ki je danes končala v mojem želodcu. Nič tako strašnega, pa vendar se v primerjavi z dvema jogurtoma zajtrk in kosilo zaslišita zlovešče. V primerjavi. Mislim, da je primerjanje tisti najbolj boleči del sprejemanja posredovanih idealov. V varnem zavetju domače kuhinje in kopalniškega ogledala se počutim ... primerno. Takoj ko pa se na dan z načeto samopodobo znajdem v moderni Amazonki s piranjami, ki živijo od solate in pustega piščanca, pa se moja kuhinjska samozavest skrije v prvo spomladansko krtino. Pogrešam jezikavo trinajstletnico, ki jo je brigalo za ves svet in okrog paradirala z "napačnimi" očali in še bolj "napačno" frizuro. Na začetku svojih dvajsetih sem videti bolje kot kadarkoli prej, zadovoljstvo s sabo pa je najmanjše odkar pomnim.

Seveda sem kriva sama, ker več kot očitno ne spremenim stvari, ki me motijo, hkrati pa ne morem mimo drugega garderobnega pogovora. (Ker, neustrašna kokoš kot sem, sem nadaljevala svoj uničevalni pohod.) Ravno ocenjujem za koliko centimetrov bo potrebno skrajšati hlače, ko me kup vulgarnih besed iz otroških ust predrami iz rahlega samopomilovanja. Mama hitro prekine hčerino recitacijo grozljive pesmice, polne "debelih prasic" in podobnega. Po poizvedovanju izve(va), da je avtor eden izmed sošolcev, da je pesem novi šolski hit, in da dekletce o sebi meni tole: "Jaz sem težka. Zares! Ostale, veš, so lahke kot peresca. Pravijo, da imam debele noge." Nadaljuje s pripovedovanjem o prijateljstvu z otroki iz nižjih razredov, jaz si pa ne morem pomagati, da ne bi opazila, kako zelo natančno opisuje, kako težke besed uporablja, in kako se potrudi, da vsako poved jasno dokonča. Želim si, da bi to opazila tudi njena mama, ta pa jo samo pošlje iz garderobe, da bi sama imela več prostora.

Z riti potegnem hlače, oblečem svoje ponošene, olajšano zapustim z ogledali oblepljen prostor in s pogledom poiščem deklico. Ne vem, kaj sem pričakovala, ampak tako drobčkene osemletnice ... nikakor. Z ogromnimi očmi natančno preišče vsakogar, ki gre mimo. Zagotovo jih razvršča po ponotranjeni lestvici lahkosti. Najbrž je nesmiselno iskanje na odgovor, kdaj smo prišli do vizualizacije družbe; konec koncev so ličila poznali že veliko pred stezniki, da o pudru s svincem in shujševalnimi kurami z uspavalnimi tabletami ne izgubljam besed. Z lastno izkušnjo časa pa je logično, da mi je sodobna izkušnja bližje in da se mi zdi veliko grozljivejša. Presneto, steznikov smo se rešile, danes pa se zdi, da bi jih najraje oblekli kakšni izmed pobov.
Dajmo raje malo v glave pogledat. : )

Ne znam pisat.

Milostljivi!

Dovolite mi kanček predrznosti; naj bom nocoj jaz prva, ki zaželi blaženo noč. 

Ako bo bratov oproda - osebni sel je ob zadnji polni luni podlegel jetiki - predrzen, mu brez skrbi odščipnite jezik. Moja draga guvernanta bi me oštela, če bi brala o nasilju izpod mojega peresa. (Ampak je ni tukaj. Ha.)

Kakorkoli. Želela sem vam povedati, da je bila današnja ježa nadvse vznemirljiva, sploh takrat ko ste poskušali preskočiti rečico, pa ste samo omočili svojo tazadnjo. Mimogrede, priprave na viteški turnir se RES obrestujejo. Med vsem tistim preklinjanjem ste po plemenitosti spominjali na vašega vranca. Kar ni nikakršen kompliment, glede na to sploh ni čistokrven. Vsaj tako mi ji med srkanjem limoninega sorbeta zatrdila najnovejša prsata pridobitev našega gostitelja. (Ste videli kako lahko svojo zašiljeno bradico nasloni na vso to bohoto? Koga hecam, seveda ste.)

Kaj pa menite o lovu na lose? Zaenkrat še niso blizu izumrtja. Če se strinjate, lahko izgubljanje po goščavi uporabiva kot izgovor, da se izogneva plesnemu večeru in ukradeva nekaj samo nama lastnih uric. 

Trije zaporedni popoldnevi primerjanja čipkastih obrob me bodo pokončali, kuharjev fetiš na limonin koncentrat mi počasi začenja razžirati ustno votlino in premočno zategovanje korzetov priletnih devic resno napada moj skrbno negovani čut za estetiko.

Ko bi vedeli, kako lažji je ta teden zaradi vas! Še nikoli nisem srečala gospoda, ki ne bi privzdigoval obrvi ob damskem jezikanju, ali ki se ne bi prvo minuto pozanimal o njeni doti. Ali dvorni priljubljenosti. Vi pa me hladnokrvno povabite na streljanje z lokom in se nato še dostojanstveno pretvarjate, da vam ni mar, ker sem vas gladko premagala. (Ne, nisem nasedla vašim igralskim sposobnostim, da ste mi zmago prepustili. Nihče ni TAKO dober igralec.)

Presneto, skoraj žal mi je, da madame Kunigunda ne komentira mojega "poskusa lepopisa", morebiti bi jo končno kap. Oooh, tisto njeno nosljanje navsezgodaj zjutraj! Sedaj pa moram končati, Matjažek me bo zatožil bratu, če ne zlezem pod odeje preden ogenj ugasne.

Odgovorite čimprej, da me ne pogoltnejo zublji pričakovanja,

vaša L.

P.S. Za plemenitost vašega konja mi je prav malo mar.

Ljubljanin ampak

Pred kakšnim tednom je moje brskanje po svetovnem smetišč.. pardon, spletišču, kot strela z jasnega prekrižal zapis, ki naj bi med drugim služil "prijazni vzpodbudi", da končno izpolnim nekoč davno dano  obljubo. In ker se je od takrat Zemlja že z vseh strani nastavila Soncu, zapisku pa je sledilo nadaljevanje, sedaj skoraj nimam več izgovorov, da se Lublani postavim v bran. In dlje kot sem razmišljala, bolj jasno sem videla pomanjkljivosti v svoji naivni obrambi. Pobovi argumenti so pač predobri, da bi se lahko kosali z moji kvazi romantičnimi predstavami. Ker ima prav. Ampak jaz se po sedmih letih v mest(ec)u počutim bolj doma kot na naslovu, ki je zapisan na mojih dokumentih. 

Ker ... ker moja Ljubljana je krasna. V moji Ljubljani si sam svoj šef in nihče ne ve, kakšne barve so v vrtcu bile tvoje pajkice. Moja Ljubljana je tako ljubko majhna, da lahko z Gradu skoraj pljuneš v Šiško in hkrati dovolj velika, da se lahko pretvarjaš, da je BTC v resnici v Celovcu. Dovolj majhna, da te ob vztrajnem zahajanju v isti lokal pričaka črna kava in dovolj ogromna, da je v petek taisti prostor nabasan s popolnimi neznanci. Za izgubljanje. In ker v sploh ni pravo mesto, se v resnici nikoli ne moreš izgubiti! (Razen v glavi, ampak pustimo to za kdaj drugič.)

Med betonskimi stolpnicami (ha-ha) se lahko nastavljaš prepihu takrat, ko vetra sploh ni, in se v Tivoliju smejiš racam, ki padajo na ledu. Ko hodiš po ulicah, se pred tabo nariše bizarna mešanice zgodovine arhitekture, ki se ji nekako uspe stlačiti v celoto s premajhnimi okni in obledelimi fasadami. Po Miklošičevi grem lahko še stokrat in bom vsakič našla novo stavbo, nikoli pa ne bom poizkusila vseh burekov. Ker sem svojega najljubšega že našla, v podhodu železniške postaje ga dobim skupaj s tono priliznjenih nasmeškov. 

In galerije in kino Komuna in Kinodvor in Slaščičarna in Kongresni trg v megli. Pa bela tišina, ko zapade prvi sneg. Križanke v jeseni! Poznovečerna vožnja z avtobusom. Nazorjeva, ker je Čopova prepolna. Zgražanje nad prenovljenim delom Opere. Zemljevid ''prosto'' dostopnih toalet v centru (Tromostovje-Nama-Konzorcij-knjižnica). Parki. Ker parki pomenijo gugalnice. In gugalnice se najboljši instant približek letenja.

Jebemti. Rajš bi bla cinik.

 

 

Urške

*Spodnjo besedilo vsebuje posploševanje. Ne vzet osebno, picajzl. (Kot pikolovec in ne kot sramna uš.)

Ko je bila Ljubljana samo še malo večja vas in gospodom s klobuki iz žepov še niso moleli ajfouni, je takratni največji distributer fig - ki, pacek, zagotovo ni imel registriranega popoldanskega espeja - v ravno pravšnje rime skril zgodbo o neki deklini. Deklini, ki ni videla dlje od svojega nosu, na koncu pa, tako kot izločki vseh, ki so kaj veljali, končala v Ljubljanici. Seveda dopuščam možnost, da se je srečno omožila v harem, kjer se je lahko primerjala z ostalimi ukradenimi lepoticami. Ampak tam, kjer Franc zgodbo konča, se za čisto navadne povprečneže šele začne. Vodni vrtinec se je umiril, veter, ki je razkadil težke oblake, pa je zdaj samo še po licih božajoča sapica. Gospodiči potrebujejo še trenutek in kozarček, da ublažijo izgubo žlahtne cvetlice, ljubljanske gospodične pa se nemo spogledajo in še preden je izgubljen naslednji pošvedran čevelj, je na plesišču že nova urška. Ta, ki je, ko so bile sence še krajše, staro prav zaničljivo pogledovala iz druge vrste firbčnežev. Ta, ki bo zdaj postavljala smernice za obrobo podkril; mogoče bo vpeljala ščipanje v lica, do bodo ta bolj pordela; in mladeniči najbrž kmalu sploh opazili ne bodo, da je stara izginila.

No, danes, ko se pleše samo še na zumbi in tečajih svinga, in je povprečna elektronska naprava pametnejša od povprečneža, ki tlači zemljo, se dekleta v duhu volilne pravice za vse zgražamo nad kozmo fotografijami, nosove pa pridno tiščimo v knjige. (In kozarce z najcenejšim izbranim vinom.) Ob koncu dneva pa za sprostitev - to je tak univerzalni izgovor - odpremo socialna omrežja in skupaj s cimro nič kaj po damsko obžalujemo splošni primanjkljaj dostojanstva. Šele po tem ko se strinjata, da je višina ličnic premo sorazmerna s količino kokošjih karakteristik, zajameta sapo in ugotovita, da sta največji kuri vidve. Tiho se obrneta vsaka k svoji kišti in z mislijo na petnajst let izobrazbe trpko vzdihujeta, ko se sprašujeta kako grob smirkov papir uporablja Tjaša, da se bliskavica tako zelo odbija od tiste porcelanaste polti.

In ne glede na to, kako pametne, izobražene in racionalne smo, fino se nam zdi, ko nam naključni neznanec pridrži vrata ali nam mežika mimo vseh frajl na Čopovi. (Čeprav mu je najbrž samo sonce kurilo vidne živce.) Naše emancipirane riti znajo prav veličastno plahutati s trepalnicami, ko je treba na zgornjo polico dvigniti kovček z garderobo zadnjih dveh tednov in pol metra priročniki o samskem življenju; drugič pa reproduktivni organi zadovoljno predejo, ko se tvoj poba prav po telečje zabulji vate. Dekliška nečimrnost pa je taka hecna stvar. Mladci pod sovražnimi pogledi ne bodo zbezljali stran samo takrat, ko dečve ne bo mučil podkožni mozolj na lopatici, suho lasišče ali glivice na podplatih. Ker v resnici je vseeno, kaj si misli cel svet, če se urška počuti debelo.

Kozarci V

Lily

Lase je spela na vratu in s priprtimi očmi premerila svoj odsev. Če je roke sklenila za glavo, se dojki nista zdeli tako utrujeni in trup je bil videti daljši. Tisočkrat se je v mislih zahvalila svojemu predhodniku, da je ogledalo pritrdil v najtemnejši kot spalnice, tako da je zdaj lažje zanikala temne kolobarje pod očmi. Prepih jo je oplazil po hrbtu, bradavičke so ji otrdele in gola je zlezla pod odejo. Nekoč je iz mamine omare izmaknila staro šatuljo, ki jo je sedaj čakala pod posteljo. Iz navade je podrgnila po pokrovu, kot da bi še vedno upala, da bo obrisala prah, ki se je po tolikih letih že zažrl v staro rezbarijo. Zaprtih oči je poskušala šteti vdihe, pa je nekje po tretjem obupala, v ihti odprla pokrov, in izpod kondomov (Hm, kdaj je nazadnje?) izvlekla joint. Jezila se je na Jeremyja, ker ji darilca ni zavil v plastiko, v resnici pa je dobro vedela, da je kriva sama, ker se ji je embalaža zdela čisto preveč pikolovska.

Zavila je z očmi, ko je ugotovila, da je vžigalice pozabila v kuhinji, nato se pa spomnila, da je tam tudi steklenica vina. V spalnico se je vrnila brez kozarca. Pa kaj, saj ni nikjer nikogar. Nemarno je polokala prvih nekaj požirkov iz steklenice in si že tisočič razbijala glavo, kdaj so se ji materina pravila za življenje vžgala nekam globoko v možgansko deblo. Ob dnevih, ko je bil današnji, se ji je zdelo, da jo je njeno moraliziranje žgalo po celotnem krvožilnem sistemu. In tako je sedaj kljubovalno strmela v malo leseno škatlo - edino stvar, ki jo je obdržala od doma - ter počasi vdihovala opojni dim. Čakala je, da jo preplavi siva mehkoba, vendar je trajalo dlje kot ponavadi. Preklela je preluftano robo. In preklela je sebe, ker je po tem, ko je že dve leti živela od lastnih prihodkov, droge in kontracepcijo še vedno skrivala med spodnjim perilom. (In kaj res imajo dekleta z valjanjem svojih skrivnosti med modrci in dokolenkami? Mogoče gre za tisti zadnji, lažni občutek intime, preden ji moški sleče hlačke, oba pa dobro vesta, kaj ga čaka pod njimi.)

Prepih je dim odvlekel nad mesto, ona pa je potočila eno samo solzico. Kraljica patetike. Ker se ji zdijo na smrt zatrapani moški blazno romantični, ženske v podobnem stanju pa navadne kure. Ker je Prevert njen najljubši pesnik zaradi ene same pesmi, ostale se ji zdijo preveč prisiljene. Ker med petkovim pijančevanjem grizlja korenčke, da vsaj malo utiša slabo vest odraščajoče ženske. Ker se ji boks zdi zabaven. Ker je nazadnje seksala pred enim letom. Ker Prousta bere, da lažje zaspi. Ker je zaspala, preden si je sploh pridrgnila orgazem.