Pljujem ...

(Mimogrede, preden me kdo česa obtoži - beseda v naslovu JE nedovršna različica glagola pljuvati. Podprto s SSKJ-jem, HA. A ni slovenščina zabavna, no? Toliko pomenskih odtenkov obstaja v besedah, mi pa smo leni in klestimo jezik z izpuščanjem dvojine, ''nemodernih'' besed in ponavljanjem že izpetih bednih jezikovnih zmazkov. Pa očitno še ne dovolj utrujeni, da si ne bi z veseljem prisvajali celega kupa izrazoslovja tujega izvora. Nič ne rečem, s tako hitrostjo kot danes nastajajo nove stvari, preprosto ni časa, da bi se poiskal primeren slovenski izraz. Če pa se že, pa se je najbrž našel prepozno. Ali pa bil preprosto trapast. Spomnimo se samo Toporišičeve tlačenke. Govorim pa DVD-ju, ja. Meni ljuba je še nalič ali po ''domače'' make-up. Zgodi se tudi, da se termine iz tujih jezikov skuša dobesedno prevajati. Sama cela tri leta nisem vedela, kaj zavraga naj bi se skrivalo na mojem telefonu v poddajah. Priznam, butelj sem, ampak zadeve nikakor nisem povezala s podcasti. Pač.)

[Tale moj mimogrede si je s svojo dolžino pravkar prislužil dodaten oklepaj, ki razlaga, da v svojem zametku ni nameraval posedovati takšne dolžine. Zgornji odstvačič namreč.]

... ali kot se je natančneje izrazil  J. Walsh:

''Nimam se kaj pritoževati, ampak včasih se vseeno.''

Samo zato, ker se lahko. Popolnoma nič mi ne manjka, ampak življenje je strašno dolgočasno, če si popolnoma zadovoljen. Nimaš želje, niti motivacije, da bi karkoli spremenil. Na bolje? To seveda nikakor ne pomeni, da kdaj naredim karkoli, da bi spremenila situacijo. Jaz sem precej fantastična, vse ostalo pa je precej narobe. Ego much? Mejbi. Pa se ne sekiram. Zakaj bi se, ljudje smo koneckoncev najbolj izurjeni ravno v opravičevanju lastnih napak. In v iskanju napak drugih. Grdo je, se mi pa ne zdi narobe, dokler se napakoiskalec zaveda, kdaj je splošno nezadovoljstvo zgolj lastna zabava, ne pa tudi ljubosumje, škodoželjnost in kar jih je še podobnega grdih lastnosti.

Mačka je nekoč rekla (heh, zanima me, koliko citatov lahko še stlačim do konca): ''Bejba, ti nisi srečna, če si srečna.'' Paradoks? Najbrž. (In koliko retoričnih vprašanj, na katere poskušam odgovorit, se bo še pojavilo? ...šit.) Taka pač sem. Ko je vse prav, ponavadi najdem nekaj, kar bi lahko bilo še malo bolj prav. Zapleteno, vem. Pa sploh ne gre za to, da bi me karkoli zares jezilo, moja trapasta glava očitno rada ustvarja 'probleme', tam, kjer jih ni. Zato sem se strašansko razveselila, ko me je v petek iznenada poklical Paradajz. Lahko bi se pritoževala, ker je bil zadet kot opica, pa je to edino stanje, ko ne poskuša bit znanstveno racionalen in me prepričat, da je moje obnašanje popolnoma nepotrebno.

Tako se je samo režal (kdo bi si mislil :D) in mi prijazno dovolil, da sem na tapeto vrgla bodice preteklega tedna. Še največ opravka sem si dala z izpostavljanjem pomanjkljivosti slovenskega šolskega sistema in .. OH. Dela v skupinah. V svoji osnovi je zadeva sicer zamišljena dobro. Če so vsi člani skupine enako zainteresirani. In delavni. In sposobni. In če si človek za delo v skupinah. Jaz nisem. Ker imam (med drugim) še vedno občutek, da je vsa odgovornost na meni. Potreba po nadzoru in to. Imam pa vsaj to srečo, da so smo se s puncami precej hitro ujele (kolikor se pač lahko hitro ujameš s skoraj popolnimi neznanci). Kakorkoli že, štiri besne Štajerke nikakor niso recept za tišino, kakor tudi ne štiri ženske na kosilu, ne da bi bilo govora o dietah. -.- Ampak o tem kdaj drugič.

Tako. Zdaj pa grem bit kul na eno razstavo. Da bom lahko nato ugotavljala, kaj vse je bilo narobe.

Limonada

Se je pojavil, stisnil limono in dodal cuker. Veliko cukra. Nerazredčena limonada? Najbrž. Všeč mi je.

Če sem vihala nos nad naslednjim aktivnostmi ... no, zdaj ne več. Preklet hinavc, ane.
Ker sem ugotovila, da jih prekleto dobro obvladam. Polnočne sprehode, naprimer. Ali pa zardevanje, oja. Besedne igre in iskanje meje. Ugotavljanje, da je ni. Skrivanje dlani v tujem žepu. Skrivanje v objemu. In skrivanje v postelji. Ker se pred svetom ne rabim več skrivati sama.

Seveda, ravno sem se lepo navadila nase in se za silo sporazumela z velikokrat idiotskimi nasprotji v glavi. In potem bum in tresk, ko človek najmanj pričakuje. (Fuj, tako zelo klišejsko, da sem se za trenutek zagabila sama sebi.) Vržena v vodo brez učnih lekcij plavanja. Še osnov dihanja ne poznam, jebemti. Medtem ko so se moji sovrstniki s tem ukvarjali prvič/drugič/tretjič, sem jaz iskala sebe nekje v knjigah, glasbi, gledališču, fotografiji in podobnem. Vredu se je obneslo, si upam trditi. Ker sem po bumu uspešno postavila stvari nazaj. Skupaj z všečnim dodatkom. Vedno me je bilo strah, da bi se v odnosih izgubila. Zdaj sem pa lahko svoja bolj kot kadarkoli prej in ob koncu dneva to lahko delim še z nekom.

Karkoli bi že rekla, ne zveni čisto prav. Ampak je. Tako zelo.

Dolgodolgo sem razmišljala, če naj pišem o tem. Pa moram. Ker je preveliko, da me prsti ne bi srbeli.

Vodič po nakupih ali Zakaj se izogibati nakupovalnih središč

Če se je odločitev za petkovo večerno nakupovanje v lokalnem (no. Ne vem, kako se v Lublani reče tamalim trgovinam. Uličnem?) merkatorju izkazalo za popolnoma solidno, pa se tista druga, da se došetam do sitiparka, ni. Sploh ni bila preveč briljantna, kot ponavadi moje domislice so. Ampak res sem nucala superge, ker mislim, da me bo razgnalo, če ob tejle mini otoplitvi ne začnem premikat svoje medvedje riti. Fuj no. Kakorkoli, spodaj so našteta opažanja/ugotovitve/mnenja/sklepi/ [...], zaradi katerih se mi online nakupovanje zdi vedno bolj mamljivo.

• V petek zvečer se ne hodi v trgovino s čevlji. Ker obstaja velika verjetnost, da je skupinica visokoraslih deklet med pripravami za odhod nekam na Tržaško ugotovila, da se z izbrano obleko ne ujema noben izmed 32 parov čevljev, ki si jih že lastijo. (Najbrž vsaka posebej in ne vse skupaj.) In ... še dobro, da nisem preslišala njihovih pogovorov (ali naj raje rečem ''pogovorov''), sicer bi se še zasekirala zaradi mastnihlasrazvlečenegapuloverjarapackanihličilblatnihčevljev. But they had GREAT legs.

•  Mladoletniki, mladoletniki everywhere! Kot gruče hijen prežijo na vseh vogalih in klopeh na žrtev, ki se jim upa preveč približat. I watched Disney movies, when I was your age! (Če sem popolnoma iskrena, jih še vedno.)

•  New Yorker izgleda kot omara Lane del Rey.

•  Bi kdo znal razložiti, kaj se dogaja s cunjami? Ali do kolen ali do popka. Volančki, resice, bleščice. Vse na kupu. Na lokaciji oprsja. Kot da neizmerna količina push-up modrcev ne opravi svojega dela dovolj dobro. Težko je verjeti, da obstajajo joške večje od mandarin, a? Not cool man, not cool.

• Čivave v torbicah? So last year. Kužki v ... ne poznam (še) besede za to; govorim pa o nekakšnem kovčku na koleščkih, kamor daš svojo sveže sfrizirano (prisežem, zadeva je imela francoski kito) zverino na baterije, hkrati pa je še dovolj prostora za približno tri nakupovalne vrečke. Praktično ni, kaj.

• Sodeč po Hervisovi ponudbi tekaške obutve imam gromozansko stopalo. In lepo je, da se skrbi za varnost v prometu, ampak sem to samo jaz, ali se zares pretirava s fluorescentnimi odtenki? [Sem pa dobila svoj par in jih danes že prvič umazala. Brez kondicije sem. In moji šašavi gležnji ne marajo asfalta.]

• Svetleči wnb bulerji s peto. V nežno viola in zlatooranžni različici.

• Dekle se hoče nagraditi (aj nou, trapasti izgovori) z lepim kosom spodnjega perila. To ji je omogočeno, če je pred kratkim oropala NLB ... aja, ne. Ali pa če je barvno slepa. Naravnost neverjetno je, kakšne barvne kombinacije se prodajajo. Skladale bi se kvečjemu z zgoraj omenjenim spektrom obutve. .... wait. Tek v hlačkah in modrcu?? I should stop (and I will) at this point.

Da bo jasno, o kakšni razsežnosti grozot govorim - proti domu sem se pobrala v nekaj več kot pol ure. In še vedno sem srečala vse .. TO.

Vikend v prestolnici, prosimlepo. 

In seznam opravil sem spisala, ha!

Še dobro, da sem sama svoj šef in so disciplinski ukrepi za neupoštevanje slednjega zelo mili. Če sploh so. Še najbolj verjetno je, da si omislim kak izgovor, ki bo pocrkljal moj ego. Oba, v bistvu.

Teden št. 9

Vse, kar napišem, zveni izumetničeno. Ali pa izmišljeno. Kar daleč od tega, kar je ta teden bil. Bil je prekleto surov in čisto preveč resničen. In še ga noče bit konec. Ne glede na to, da mu že od srede vztrajno kažem najdaljši prst in ne glede na to, da naj bi se (po splošnih pravilih sveta) začel naslednji.

Ni mi všeč. Res ne.

[In ja. To je najboljše, kar zmorem. Trenutno.]

 

Razodetja [prvič]

Moje prvo izpitno obdobje me je naučilo dveh pomembnih stvari:

1. Če se bom učila, bo snežilo. Brez heca. Lepo prosim, kakšni satelitski posnetki in meteorološke napovedi. Mene se vpraša, če imam namero svojo rit zadrževati pred knjigami. Ker če jo imam (No, rit vsekakor mam. Ciljam na guljenje stola.) - potem se bo nebo odprlo in pred mojim oknom zahrbtno nasulo kup krasno zamrznjene vode. [Preden me kdo česa obtoži - ne, količina učenja ni pogojena s količino zapadlega snega; govorimo zgolj o časovni usklajenosti.] Hkrati umiram od radovednosti in se bojim, kako bo to videti naslednjič, po koncu prihajajočega semestra. Junija. Ker se imam namen učit IN nosit pozabljene obleke, ki sem jih po pomoti našla v kotu omare.

2. VSE je bolj zanimivo od učenja. Seveda mi je to bilo znano že prej, šele zdaj pa sem dojela velikansko razsežnost vse-ga. Zadeva bi lahko šla v bizarnosti, ampak očitno še premorem kanček samokontrole:

• DLAKE. In njih štetje. Aktivnost je v svoji zasnovi precej ogabna, ker se pobližje spoznaš s poraščenostjo okončin. In to .. ni lepo. Ne, če si dekle v (baje) najlepših letih. Potem ugotoviš, da sploh ne poznaš tako velikih števil, da bi lahko uspešno zaključil oštevilčevanje. Pa jih (dlake namreč) začneš od besa (pa tudi dolgčasa) pulit. 
• CIMRINA STRAN SOBE. Življenja drugih postanejo zanimiva ravno v najmanj primernih trenutkih. 
• POSPRAVLJANJE. Pometala sem najmanj dvakrat na dan. Nikoli ne pometam dvakrat na dan. Komajda pometem dvakrat v tednu. Posteljo sem postlala dvakrat na dan. Ampak zaradi ..ah. Posodo sem pomivala najbrž šestkrat v dnevu. Čeprav se skoraj nisem prehranjevala doma. Da o čiščenju omare in tisočkratnem zlaganju cunj ne govorim.
• STENSKI RELIEF. Tiste miniaturne jamice in hribčki. Se lahko greš 'od pike do pike' in sestavljaš slike. Neskončno njih. Če ravno ni strop deviško prepleskan in skrajno dolgočasen, je pa še toliko bolje. Ker lahko zraven ležiš na hrbtu in po hitrem postopku zaspiš.
• TOČKA ENA. Vesolje ve, da maram sneženje.
• .... [Po krajšem premisleku sem se odločila, da ni primerno za v javnost.]
• (Kakor tudi to ne.) 

 
Zgornji seznam velja ob ugasnjenem računalniku in odstranjenem telefonu. Toliko.

Sem pa uspešno prilezla čez. No, bilo bi skrajno žalostno če teh - ne, ne bom izdala te sramotno nizke številke - nekaj izpitov ne bi spackala skupaj. Tudi in predvsem zato, ker so se tile izpiti najbrž preimenovali v preizkuse znanja, ko so na našem faksu (ali naj raje rečem ''faksu'') najtežji predmet nadomestili z avtomatskimi vrati. Ali kako že. : )

po preverjanju urnika za naslednji semester

Oh. Najbrž sem edini študent na svetu, ki se ne veseli fraj petkov? Ker to namreč pomeni, da moram najmanj trikrat na teden vstati zgodaj. Kar sicer ni problem. Ampak mi bodo pa obupno manjkale tiste jutranje urice za renčanje v zasebnosti.

Kapljičasto

Tole je začelo nastajati na prejšnjo deževno soboto in je imelo namen biti takrat tudi objavljenjo. Za zamudo krivim (nikakor ne lastne lenobe) IzpitnoObdobje in kaj drugega. Mogoče se več o tem bere v prihodnjih zapisih.

Tako, odločila sem se, da bom vsakič, ko ne bom vedela, kako začeti zapis (se pravi vsakič, očitno), pogledala kaj pravi moj skoraj najljubši slovar o dotični temi, samo zato, da se znebim trapaste prazne strani, na katero me je vsakič znova strah začeti pisat. Sorazmerno nepoetično zveneče ''padavine v obliki vodnih kapelj'' in konec izpitno razburljivega (meeh) tedna so poskrbeli za eno izmed bolj mirnih sobot. Skoraj bi lahko bila čisto in samo moja. Samo nekaj ljudi bi bilo potrebno odstraniti in koga drugega pripeljati v meni dosegljiv radij.

V mojem slovarju bi se pod geslom dež znašla podoba temnega popoldneva, ko se mi ni potrebno premaknit popolnoma nikamor, razen mogoče poiskati udobnejši položaj med vsemi blazinami in odejami. Ali edino še poiskati dodaten par štumfov, ker občasno prekrvavitev v najspodnejšem delu okončin odpove. Imeti sobo v zgornjem nadstropju, tik pod streho, omogoča udeležbo v eni izmed boljših naravnih simfonij. In če se Veter odloči prečkati naš konec, obstoj ogromnega borovca na dvorišču  naenkrat  ni več nesmiseln. Popolna slika vključuje tudi kup knjig (mojih, ne študijskih) na dosegu roke. Zavoljo ''izpitnega obdobja'' se jih nisem pritaknila, kar je bila absolutno trapasta odločitev. Najbrž bi imela veliko več od stikanja po domislicah drugih kot pa premlevanja lastnih briljatnih izumov. To je precej naporno, če so nesmisli tvoj vsakodnevni obrok. NAJBRŽ.

V kleti svojih možganov take slike hranim za takrat, ko me na pločniku do kolen zalije kak na živcih bolan voznik, jaz pa še niti slučajno nisem namenjena v smeri proti suhim oblekam. Ali pa kot ti kdo iz preddverja knjižnice ukrade edino marelo, ki si jo v življenju kupil. (Resno no, jaz sem mislila, da se ljudem, ki berejo knjige lahko zaupa? Vem , naivna sem.) Načeloma marele zanikam in sem se njihovi uporabi nekaj časa zavestno upirala. Potem pa sem se nekoč, po nekem izdatnem monsunu, srečala s svojim odsevom. Kako bi rekla ... zavoljo kakokovstnega sodelovanja s frufrujem in maskaro se potrudim in se ob napovedi slabega vremena dodatno otovorim s potencialnim morilskim orožjem. Samomorilskim, glede na to, kak kolosalni štor sem.

Sanja se mi ne več, kaj natančno je hotel biti point tega zapisa izpred več kot enega tedna. Ampak glede na to, da stvari ne maram puščati nedokončanih, se lahko potrudim in naredim zaključek. En sam.

Rada mam dež.

[Tole predvsem zaradi cover arta in ne zato, ker bi bila hipster. Vse zanikam.]

Pred platnom

Vrhunec (socialnega) življenja nam je, dvanajstletnim mulcem s podeželja, predstavljala železniška povezava z bližnjim mestom, kamor smo se vsake toliko (seveda z izrecnim blagoslovom roditeljev) odpeljali v lajf. Beri na prvo popoldansko filmsko predstavo. Sprva je bolj kot za filmski užitek, šlo za same priprave na odhod, za občutek samostojnosti in neodvisnosti, ker smo lahko šli SAMI. Brez tavelikih. In počutili smo se tako zelo strašno pomembni. In pametni. ... Idioti.

Iz naše male skupinice sem seveda jaz prva (in najbrž tudi edina) padla pod smešni urok večkrat premočno klimatiziranih kinodvoran. Vizualne podobe so me vedno privlačile, nič čudnega, da sem se zaljubila v sliko na ogromnem platnu. Zvok, ki je preglasil utrip srca in večkrat tudi lastne misli, pa velikokrat ni bil dovolj, da bi utišal (tudi moje spremljevalce, ja) primerke, ki so se po nekem grozljivem naključju znašli v istem prostoru kot jaz. Tako se je že zelo zgodaj rodilo sovraštvo in prezir na do ljudi (če se jim sploh lahko še tako reče), ki ogled filma zamenjajo za debatni krožek ob večjem obroku. Nič ne rečem, skoraj neslišna opazka ali dve so skoraj nujni dodatek, da se lahko izrazi pristno dekliško navdušenje nad čednimi ... avtomobili. Tudi hrana je povsem sprejemljiva. Čez reklame, se razume. !

[Ko bom velika in bogata, si bom omislila lastni kino, kjer bo v sedeže namontirana naprava, ki se bo sprožila ob preglasnem in prevečkratnem komentiranju. Elektrošok se mi zdi kar primeren. Za nadaljnji obisk bom poskrbela z izbrisom spomina na vse grozote, ki so jih klepetavi osebki doživeli pod mojo streho. Seveda bom tako zelo bogata, da bom podkupila lokalne oblasti, da mi bodo moja sociopatska nagnjenja pogledana čez prste. Po moje bom imela kar mafijsko združbo. Kartel. Bom Veliki Šef. Samo badass ime še nucam. Limona ni preveč zastrašujoče. *sumničav pogled* Ali pač?]

Nekaj časa sem zbirala karte in jih shranjevala na kup. Nekoč sem pa tole gomilo papirčkov potegnila na plano in preletela zbrano zadevo. Za trenutek ali dva sem umrla, ko sem ugotovila, koliko denarja sem pustila za ogled skrajno trapastih produkcij. Štajerski Kolosej je najbrž nekaj časa živel na moj račun. Moja rit je stik z dvoranskimi stoli za nekaj časa izgubila, ko sem začela odkrivati radosti najboljše službe na svetu (Lepo vas prosim, kdo pa noče biti pirat!).

Dandanašnje dni (se zavedam grozovitosti besedne zveze, ja; trenutno je to najboljše, kar premorem) grem v kino pogledat film, ki ga prej bolj ali manj nestrpno pričakujem. Ali če slišim res kakšno dobro priporočilo. Najraje in največkrat grem sama. Ker če ni približno enakega navdušenja nad dogajanjem na platnu, je tole res slab izgovor za ... druženje? Lepo vas prosim, (prvi) zmenek v kinu, tale je tudi krasna. No, na začetku, ko so moji mladi kolegi odhode v kino zamenjali za 'pijačke v mestu', jaz pa sem vztrajala pri drajsanju oblazinjenih stolov, sem ugotovila, da je hoditi v kino sam skorajda družbeno nesprejemljivo. Skoraj neverjetno je, kakšne drame lahko naredijo osebki za blagajnami. ''A eno karto?'' Ja. ''Samo eno??'' JA. Take stvari ti lahko precej zamorijo dan, ampak potem se spomniš, da si ti kul, ostali so pa amaterji.

Vem. Drago je in velikokrat ni vredno svojega denarja. Ampak to so moji mali balzami. Pobegi, če hočete.

Sicer pa se bolj ali manj uspešno prebijam čez IzpitnoObdobje in se ... učim. Marsičesa.