Vrhunec (socialnega) življenja nam je, dvanajstletnim mulcem s podeželja, predstavljala železniška povezava z bližnjim mestom, kamor smo se vsake toliko (seveda z izrecnim blagoslovom roditeljev) odpeljali v lajf. Beri na prvo popoldansko filmsko predstavo. Sprva je bolj kot za filmski užitek, šlo za same priprave na odhod, za občutek samostojnosti in neodvisnosti, ker smo lahko šli SAMI. Brez tavelikih. In počutili smo se tako zelo strašno pomembni. In pametni. ... Idioti.
Iz naše male skupinice sem seveda jaz prva (in najbrž tudi edina) padla pod smešni urok večkrat premočno klimatiziranih kinodvoran. Vizualne podobe so me vedno privlačile, nič čudnega, da sem se zaljubila v sliko na ogromnem platnu. Zvok, ki je preglasil utrip srca in večkrat tudi lastne misli, pa velikokrat ni bil dovolj, da bi utišal (tudi moje spremljevalce, ja) primerke, ki so se po nekem grozljivem naključju znašli v istem prostoru kot jaz. Tako se je že zelo zgodaj rodilo sovraštvo in prezir na do ljudi (če se jim sploh lahko še tako reče), ki ogled filma zamenjajo za debatni krožek ob večjem obroku. Nič ne rečem, skoraj neslišna opazka ali dve so skoraj nujni dodatek, da se lahko izrazi pristno dekliško navdušenje nad čednimi ... avtomobili. Tudi hrana je povsem sprejemljiva. Čez reklame, se razume. !
[Ko bom velika in bogata, si bom omislila lastni kino, kjer bo v sedeže namontirana naprava, ki se bo sprožila ob preglasnem in prevečkratnem komentiranju. Elektrošok se mi zdi kar primeren. Za nadaljnji obisk bom poskrbela z izbrisom spomina na vse grozote, ki so jih klepetavi osebki doživeli pod mojo streho. Seveda bom tako zelo bogata, da bom podkupila lokalne oblasti, da mi bodo moja sociopatska nagnjenja pogledana čez prste. Po moje bom imela kar mafijsko združbo. Kartel. Bom Veliki Šef. Samo badass ime še nucam. Limona ni preveč zastrašujoče. *sumničav pogled* Ali pač?]
Nekaj časa sem zbirala karte in jih shranjevala na kup. Nekoč sem pa tole gomilo papirčkov potegnila na plano in preletela zbrano zadevo. Za trenutek ali dva sem umrla, ko sem ugotovila, koliko denarja sem pustila za ogled skrajno trapastih produkcij. Štajerski Kolosej je najbrž nekaj časa živel na moj račun. Moja rit je stik z dvoranskimi stoli za nekaj časa izgubila, ko sem začela odkrivati radosti najboljše službe na svetu (Lepo vas prosim, kdo pa noče biti pirat!).
Dandanašnje dni (se zavedam grozovitosti besedne zveze, ja; trenutno je to najboljše, kar premorem) grem v kino pogledat film, ki ga prej bolj ali manj nestrpno pričakujem. Ali če slišim res kakšno dobro priporočilo. Najraje in največkrat grem sama. Ker če ni približno enakega navdušenja nad dogajanjem na platnu, je tole res slab izgovor za ... druženje? Lepo vas prosim, (prvi) zmenek v kinu, tale je tudi krasna. No, na začetku, ko so moji mladi kolegi odhode v kino zamenjali za 'pijačke v mestu', jaz pa sem vztrajala pri drajsanju oblazinjenih stolov, sem ugotovila, da je hoditi v kino sam skorajda družbeno nesprejemljivo. Skoraj neverjetno je, kakšne drame lahko naredijo osebki za blagajnami. ''A eno karto?'' Ja. ''Samo eno??'' JA. Take stvari ti lahko precej zamorijo dan, ampak potem se spomniš, da si ti kul, ostali so pa amaterji.
Vem. Drago je in velikokrat ni vredno svojega denarja. Ampak to so moji mali balzami. Pobegi, če hočete.
Iz naše male skupinice sem seveda jaz prva (in najbrž tudi edina) padla pod smešni urok večkrat premočno klimatiziranih kinodvoran. Vizualne podobe so me vedno privlačile, nič čudnega, da sem se zaljubila v sliko na ogromnem platnu. Zvok, ki je preglasil utrip srca in večkrat tudi lastne misli, pa velikokrat ni bil dovolj, da bi utišal (tudi moje spremljevalce, ja) primerke, ki so se po nekem grozljivem naključju znašli v istem prostoru kot jaz. Tako se je že zelo zgodaj rodilo sovraštvo in prezir na do ljudi (če se jim sploh lahko še tako reče), ki ogled filma zamenjajo za debatni krožek ob večjem obroku. Nič ne rečem, skoraj neslišna opazka ali dve so skoraj nujni dodatek, da se lahko izrazi pristno dekliško navdušenje nad čednimi ... avtomobili. Tudi hrana je povsem sprejemljiva. Čez reklame, se razume. !
[Ko bom velika in bogata, si bom omislila lastni kino, kjer bo v sedeže namontirana naprava, ki se bo sprožila ob preglasnem in prevečkratnem komentiranju. Elektrošok se mi zdi kar primeren. Za nadaljnji obisk bom poskrbela z izbrisom spomina na vse grozote, ki so jih klepetavi osebki doživeli pod mojo streho. Seveda bom tako zelo bogata, da bom podkupila lokalne oblasti, da mi bodo moja sociopatska nagnjenja pogledana čez prste. Po moje bom imela kar mafijsko združbo. Kartel. Bom Veliki Šef. Samo badass ime še nucam. Limona ni preveč zastrašujoče. *sumničav pogled* Ali pač?]
Nekaj časa sem zbirala karte in jih shranjevala na kup. Nekoč sem pa tole gomilo papirčkov potegnila na plano in preletela zbrano zadevo. Za trenutek ali dva sem umrla, ko sem ugotovila, koliko denarja sem pustila za ogled skrajno trapastih produkcij. Štajerski Kolosej je najbrž nekaj časa živel na moj račun. Moja rit je stik z dvoranskimi stoli za nekaj časa izgubila, ko sem začela odkrivati radosti najboljše službe na svetu (Lepo vas prosim, kdo pa noče biti pirat!).
Dandanašnje dni (se zavedam grozovitosti besedne zveze, ja; trenutno je to najboljše, kar premorem) grem v kino pogledat film, ki ga prej bolj ali manj nestrpno pričakujem. Ali če slišim res kakšno dobro priporočilo. Najraje in največkrat grem sama. Ker če ni približno enakega navdušenja nad dogajanjem na platnu, je tole res slab izgovor za ... druženje? Lepo vas prosim, (prvi) zmenek v kinu, tale je tudi krasna. No, na začetku, ko so moji mladi kolegi odhode v kino zamenjali za 'pijačke v mestu', jaz pa sem vztrajala pri drajsanju oblazinjenih stolov, sem ugotovila, da je hoditi v kino sam skorajda družbeno nesprejemljivo. Skoraj neverjetno je, kakšne drame lahko naredijo osebki za blagajnami. ''A eno karto?'' Ja. ''Samo eno??'' JA. Take stvari ti lahko precej zamorijo dan, ampak potem se spomniš, da si ti kul, ostali so pa amaterji.
Vem. Drago je in velikokrat ni vredno svojega denarja. Ampak to so moji mali balzami. Pobegi, če hočete.
Sicer pa se bolj ali manj uspešno prebijam čez IzpitnoObdobje in se ... učim. Marsičesa.
Ni komentarjev:
Objavite komentar