So dnevi, ko vse stvari padejo na svoje mesto in se sestavijo v čudovito prilegajoč se mozaik. Se dnevi, ko ti je vseeno, kakšno je vreme, ali kakšen je tvoj odsev v ogledalu. Ko teptaš beton z dvignjeno glavo in je izbira melodije uličnega glasbenika popolna podlaga tvojemu  trenutnemu razpoloženju. Ko ti med izstopanjem iz začuda praznega poštnega urada vrata pridrži mlad poba. So dnevi, ko ob prometni konici naletiš na napol prazen avtobus in te gneča ne prisili, da se ne povprašaš o pravilnosti svojega početja. To so taki dnevi, ki ne zahtevajo nenehnega dvoma v lastne sposobnosti in taki, ko ne bežiš ne od sebe, niti od drugih. Dnevi, ko v odgovoru na svojo elektronsko pošto bereš besede, ki ti potrdijo, da delaš vredu in prav. Taki, ko je kot po čudežu kava ravno pravšnje temperature ob začetku pitja, ko se ne zaletiš v pokvarjena avtomatska vrata in se ne zapletaš v vezalke lastnih čevljev. Na tak dan prijateljem ni samoumevno, da se boš strinjal z njimi. Na tak dan maš ti prav. Na tak dan ti ustreza črnina.

Ampak danes ni tak dan.