Nikar tako moreče, zadnja samo v dvatisočdvanajstem. In če se ne motim, je Jezus z apostoli žural v petek, kar skoraj ponedeljek, tako da se lažje pretvarjamo, da ima naslov (globlji) smisel. Ampak je pa bil Jezus tak ultimate boss in je vnaprej vedel, da bo večer zagotovo preživel med štirimi stenami (Dajmo za potrebe zabave izpustit tisti del na prostem s križanjem, a prav?). Za razliko od mene. Ki sem večino praznikov preživela v strahu pred mojimi sorodniki in iskanju vseh možnih izgovorov zakaj reči ne silvestrovanju na prostem. Osebno mi je dovolj že silvestrovanje na prostem, da se mi naježijo (tudi vraščene) kocine. Ker pa je tokrat svoje prostore odstopila M., se nekako spodobi, da se v obzir vzamejo tudi želje gostitelja.
Da bi bil moj strah razumljen v celoti, je potrebna natančnejša predstavitev enega izmed pomembnejših likov opisovanega večera (in, koneckoncev, tudi mojega življenja). Gostiteljice M. Že samo to, da je poimenovana samo z inicialko, ne pa tudi z - meni zelo ljubimi - vzdevkom, kaže na to, da imamo opravka s posebno sorto človeštva. : ) Zelo kratek in zelo dober opis M. bi zvenel nekako takole: če jaz ljudi v najboljšem primeru ne razumem, jih ona v najboljšem primeru ne mara. Sicer bi to zanikala, ampak če bi bilo njenem, bi bila Homo Sapiens Sapiens podvrsta nečemu, česar predstavnik bi bila ona. Čeprav ji gre zadnje čase sumljivo na bolje(?). Vem, sliši se grozno domišljava, ampak ker se z ljudmi ne ukvarja preveč, se to sploh ne opazi. Obstaja pa skupina srečnežev, ki so deležni tega privilegija, da jih je M. po nekem čudežu vzljubila. Kako sem se jaz osebno znašla v tem krogu? No ... za časa di(v)jaštva? sva si nekaj časa delili sobo in šolo in nenavdušenje nad množicami. Zakaj torej bojazen pred rinjenjem v polnočno podivjano drhal? Občutek imam, da se M. na vsake toliko odloči, da bo pokukala, kako živi in deluje preostali del človeštva. In ne samo pokukala - posluži se metode opazovanja z bolj ali manj aktivno udeležbo in se pretvarja, da razume. Vse. Kar je, brez skrbi, precej zabavno. Dokler nisem del njene terenske ekipe na zadnji večer v letu. V prestolnici.
In čeprav sem na poti do M.stanovanja naletela na gručo pijanih Italijanov, ki so zame PAČ univerzalni izgovor za ne hodit kamorkoli, se je na mojo veliko srečo iskanje raznovrstnih domislic izkazalo za nepotrebno. Polne mize hrane in dvaindvajsetih stopinj pa se le ne zapusti tako zlahka. Do polnoči, ko se je na plano privlekel šampanjec (how cheesy is that), sem že skoraj pozabila, da je ta večer na začetku na veliko zaudarjal po ... hm. Bleh, ne najdem ene besede, bom navrgla situacijo. Udeleženci večera: M., Modrooka in njen Klepec, M&M in moja malenkost. Klepca maram, ker ga mara Modrooka in ker on mara rogljičke. M&M sem v polni postavi prvič srečala na kraju samem in se odločila, da moški dela maram mnogo bolj kot nežnejšo polovico. Kar je bilo na prvi pogled skrajno sumljivo, je to, da je M. svojega Bicepsa pustila v Laškem. Na njuno obletnico. [Kako sta se ta dva našla, mi še vedno ni popolnoma jasno. Pa hvala vesolju, da sta se; poenostavljeno - Biceps bi namesto otrok imel robote. Čistzares.] Mojster teorij zarot kot sem, sem seveda namrgodeno teoretizirala (in terorizirala svoje misli), da ga je pustila doma, da bom ona moj date, da ne bi izvisela v družbi parčkov. In spet, glede na vso njeno nenavadnost, in ker me konec itak ne pomilujejo, je bila moja teorija seveda popolnoma bizarna + samo še en dokaz, kako zelo bedna sem. Priznavam.
No, poparčkani del zasedbe je poparčkan že kar lep čas, tako da smo se elegantno izognili nerodnim situacijam medenega obdobja, ki obvezno vključuje skrivanje in šlatanje. Glede na to, da sem leti poprej počela neumnosti, mi je bilo penzionistično pictonary vzdušje več kot povšeči. In *vstavi fanfare* našla sem družabno igro, ki jo maram! Ni preveč odvisno od sreče, ampak predvsem od ustvarjalnosti. To, da sem zmagovala proti trem študentom likovne akademije, pa je dokaz, da za igro ne potrebuješ posebnih risarskih sposobnosti. Narisala sem vzrok, lepoprosim. (Sicer je pa skrajno fino, če ugibalec besede ni popoln teleban in se njegov besedni zaklad ne konča nekje pri torta.)
Kar sem pa v osnovi sploh hotela povedat (da se lahko zgražam, afkors), je pa v bistvu kratek opis vračanja v mojo pojslo.
Čas dogajanja: nekje med četrto in peto. Kraj dogajanja: predvsem Tržaška.
Ker sem valda zajebala z voznim redom (praznik pa to), bi se naj vozna kišta pripeljala mimo komaj čez slabe pol ure (bajdvej - tudi potem se ni). Stala pa že ne bom! In jo mahnem peš prosti centru. Če je bila sredina Tržaške zapuščena približno tako kot osrčje Sahare, pa se je, bolj kot sem se približevala Tobačni (ciljam na klube v bližini), podoba pločnika drastično spreminjala. Hecno res. Kaj vse vidiš. Obupno trezna sem bila tako priča nečemu, kar sem bi se brezskrbi lahko imenovalo selitve narodov. Domov ali pa zgolj na drugo lokacijo. Tako sem 'spoznala' tujca (predvidevam da iz S Afrike), ki je na pol mrtvo dekle poskušal spraviti (držim pesti, da samo to) v študenca; skupinico rahlo pretepenih in še vedno vročeglavih fužinskih pobov, ki so preklinjali nezvesta dekleta; parček, ki ni bil daleč od tega, da se dol v neposredni bližini tramvaja; jokajoče frendice s strganimi žabami in druščino Mariborčanov, ki so jih razbesnele visoke taksi tarife.
Imela sem dovolj njih in mraza in čakanja busa in če ne bi nazaj tovorila dveh kil rogljičkov in štrudla ter pet šestin pirovskega vezja (Večer obupnih pivcev, indeed. Sedaj se moram izogibat patetičnim večerom, ko mi družbo dela s hmeljem obogatena tekočina.) bi za Bežigrad šla peš. Tako sem pa pustila, da me je pobral taksi in takoj nato obžalovala, da se taksijev nikoli nisem naučila uporabljat. Ja, trdim, da je za uporabo taksija potrebna posebna kvalifikacija. Zato ker te takoj, ko se naučiš jesti trdo hrano, začnejo učiti, da ne sedaj v avto k neznancem. Ko pa se usedeš v taksi, pa neznancu še plačaš, da te vozi okrog! Enivej. Sicer vnaprej opozorjena na dvojno tarifo (?) je še meni jasno, da me prepotenten starec nategnil. Pa ne dobesedno. Za ceno. Sem se pa vsaj v finem avtu peljala (vse konotacije na kešpičko so zgolj naključne). Nekje do petih mi je, med ne tako zelo veselim pripovedovanjem Cimre 1, kako ji je na Kongrescu ratalo izgubit prijateljice (alkhol je kurba, ali kako že), končno uspelo vzpostavit posteljni stik in ne tako zelo hitro odplavati v mehkejši svet.
[In to. Ker je lepa ona in pesem in video. In ker je dež in ker uživam v grenkosladkem.]
No, poparčkani del zasedbe je poparčkan že kar lep čas, tako da smo se elegantno izognili nerodnim situacijam medenega obdobja, ki obvezno vključuje skrivanje in šlatanje. Glede na to, da sem leti poprej počela neumnosti, mi je bilo penzionistično pictonary vzdušje več kot povšeči. In *vstavi fanfare* našla sem družabno igro, ki jo maram! Ni preveč odvisno od sreče, ampak predvsem od ustvarjalnosti. To, da sem zmagovala proti trem študentom likovne akademije, pa je dokaz, da za igro ne potrebuješ posebnih risarskih sposobnosti. Narisala sem vzrok, lepoprosim. (Sicer je pa skrajno fino, če ugibalec besede ni popoln teleban in se njegov besedni zaklad ne konča nekje pri torta.)
Kar sem pa v osnovi sploh hotela povedat (da se lahko zgražam, afkors), je pa v bistvu kratek opis vračanja v mojo pojslo.
Čas dogajanja: nekje med četrto in peto. Kraj dogajanja: predvsem Tržaška.
Ker sem valda zajebala z voznim redom (praznik pa to), bi se naj vozna kišta pripeljala mimo komaj čez slabe pol ure (bajdvej - tudi potem se ni). Stala pa že ne bom! In jo mahnem peš prosti centru. Če je bila sredina Tržaške zapuščena približno tako kot osrčje Sahare, pa se je, bolj kot sem se približevala Tobačni (ciljam na klube v bližini), podoba pločnika drastično spreminjala. Hecno res. Kaj vse vidiš. Obupno trezna sem bila tako priča nečemu, kar sem bi se brezskrbi lahko imenovalo selitve narodov. Domov ali pa zgolj na drugo lokacijo. Tako sem 'spoznala' tujca (predvidevam da iz S Afrike), ki je na pol mrtvo dekle poskušal spraviti (držim pesti, da samo to) v študenca; skupinico rahlo pretepenih in še vedno vročeglavih fužinskih pobov, ki so preklinjali nezvesta dekleta; parček, ki ni bil daleč od tega, da se dol v neposredni bližini tramvaja; jokajoče frendice s strganimi žabami in druščino Mariborčanov, ki so jih razbesnele visoke taksi tarife.
Imela sem dovolj njih in mraza in čakanja busa in če ne bi nazaj tovorila dveh kil rogljičkov in štrudla ter pet šestin pirovskega vezja (Večer obupnih pivcev, indeed. Sedaj se moram izogibat patetičnim večerom, ko mi družbo dela s hmeljem obogatena tekočina.) bi za Bežigrad šla peš. Tako sem pa pustila, da me je pobral taksi in takoj nato obžalovala, da se taksijev nikoli nisem naučila uporabljat. Ja, trdim, da je za uporabo taksija potrebna posebna kvalifikacija. Zato ker te takoj, ko se naučiš jesti trdo hrano, začnejo učiti, da ne sedaj v avto k neznancem. Ko pa se usedeš v taksi, pa neznancu še plačaš, da te vozi okrog! Enivej. Sicer vnaprej opozorjena na dvojno tarifo (?) je še meni jasno, da me prepotenten starec nategnil. Pa ne dobesedno. Za ceno. Sem se pa vsaj v finem avtu peljala (vse konotacije na kešpičko so zgolj naključne). Nekje do petih mi je, med ne tako zelo veselim pripovedovanjem Cimre 1, kako ji je na Kongrescu ratalo izgubit prijateljice (alkhol je kurba, ali kako že), končno uspelo vzpostavit posteljni stik in ne tako zelo hitro odplavati v mehkejši svet.
Pa naj bo ... ne, srečno je prevelika beseda. Zadovoljno.
[In to. Ker je lepa ona in pesem in video. In ker je dež in ker uživam v grenkosladkem.]
Ni komentarjev:
Objavite komentar