Otroci

Ni minilo niti leto dni, ko so na sosednji parceli (nasproti gnezdišča štorkelj - ejga, nekaj mora biti na tem mitu!), naši novi sosedje - no, njih plačanci - začeli kopat luknjo za temelje. Spomnim se, ko sem se en petek vrnila iz Ljubljane, in zadeva je bila že zazidana do prvega nadstropja. Spomnim se tudi, ko so Mati naznanili, da so nas povabili na prvi uradnospoznavni obisk; ali kako že. Radovednost je premagala odpor do obiskov neznancev, kar se je kasneje, ko so mi bili postreženi mafini in cedevita(!), izkazalo za eno boljših odločitev letošnje jeseni. So precej kul, tile naši novi sosedje. Učiteljica slovenščine je računalničarja  (ali programerja?, nikoli ne vem zares kako se ločijo. Če se sploh.) iz Kranja zvlekla na Štajersko, on pa ji je naredil pupo, ki je za štiriletnico čisto preveč pismena.

Danes so me Mati opozorili, da 'naj se pripravim', ker gremo 'gledat novega dojenčka'. Aja? Tile tehniki pa radi delajo otroke. : ) Baje, da si z malim Miho deliva datum rojstva. Zaenkrat mu kaže naravnost odlično. Zakaj torej opozorilo? Moje bližnje (pa tudi ne tako zelo + velika večina mojih prijateljev) sorodstvo je namreč prepričano, da ne maram otrok. Kar sploh ni res. ! Samo ... ne razumem jih preveč. In mislim, da se jih en malček bojim. Sploh micenih dojenčkov. Kakorkoli - po obredni izmenjavi čestitk in daril je bilo seveda za pričakovat, da mi bodo dete potisnili v roke. [Ko sem bila še mlajša, se to počeli iz prepričanja, da so punčkam dojenčki pač všeč - mimogrede, moja najljubša igrača iz otroštva je bil gliser iz ene serije legic - zadnje čase pa se za tem skriva slabo prikrito vprašanje, kdaj si ji bom jaz omislila kaj takega. Ali vsaj fanta.] Kar je precej trapasta odločitev glede na to, da na mesec uničim približno tri kozarce. Sedim tam na stolu, se poskušam čim manj premikat in v mislih vodim pogovor z bitjecem, ki je veliko približno toliko kot moja podlahet: "nezačnijokat, nezačnijokat, PROSIM, nezačnijokat.'' In Miha začne tulit. Drugega tako ni bilo za pričakovati; če sem se kaj naučila o dojenčkih, je to, da tako kot p(e)si zavohajo, pardon, začutijo nelagodje. Ampak psa lahko potrepljaš po glavi. Za razliko od dojenčka. Ker imajo neko luknjo v lobanji ali kako že. In ne vem točno kje je, in kako naj bom potem sproščena, če sem prepričana, da bom koga poškodovala že, če ga bom preveč gledala.

Mati, ki so zase prepričani, da so nekakšen otroški guru, so se trudili pomagati z raznimi nasveti kot npr. pogovarjaj se z njim. Kako naj se pogovarjam z njim, če pa vem, da me ne razume! Ja ja, sem seznanjena s procesom (primarne) socializacije, ampak zato pa ima starše. Veliko raje sem v družbi mulčkov, ki imajo za sabo že težak prehod iz spoznanja, da je maček isto kot mjaumjau (sirijsli, kaj je s tem, da se otroka najprej seznani z medmeti in šele nato s samostalniki) in ki se zavedajo, da bolečina enako velika, če se udarijo v mizo ali mizico (another fail). Res je, da tudi s starejšimi - tam nekje do 8 let - nisem preveč prepričana, kaj naj počnem [in jaz sem bila do petega razreda prepričana, da bom učiteljica. prosimlepo.], imam pa instant rešilni plan, ki vsebuje tv, zalogo starih igrač ali, če so potrebni človeške pozornosti, doživeto branje knjig. Tudi cajtng v najslabšem primeru. Jih pa prekmalu mine pozornost in potem sem, baje da čist neupravičeno, užaljena. So pa strašno uporabni, ko se je treba umaknit 'odraslim' na velikih familiarnih srečanjih. Z gručo pamžev se zavlečeš v en kot, občasno spustiš kak sumljiv glas, pa te pustijo na miru.

No, starejši kot so, bolje se razumemo. Predvsem s fanti, punčke ponavadi hočejo moje uhane in mejkap. Nisem preveč navezana na kozmetične pripomočke, ampak ko enkrat doživiš prizor lizanja maskare, se podobnim situacijam poskušaš izognit na vse pretege. Nebodimoskromni, precej sem usposobljena v pritegovanju pozornosti še ne (preveč) najstniških pobov. Malček streljanja z nevidnim lokom (ali avtomatskim orožjem, za vse mam licenco) in spakovanja za hrbtom staršev, in že ti jejo z roke. Vsekakor je lažje očarati povprečnega desetletnika kot pa kakšnega modela moje generacije. Predstavljam si situacijo, kjer povprečnega 20+letnika brcam pod mizo in mu signaliziram, da mi je zmanjkalo nabojev. Dvomim, da bi tale zapis nastajal v domači postelji, velika verjetnost je, da bi končal na listu papirja v predalu moje mize na zaprtem oddelku.

Aja, še par pomislekov: kaj, zavraga, je s tem dvojnim merilom razkazovanja oprsja v javnosti? Z delovanjem mlečnih žlez kar naenkrat postane sprejemljivo. Ni preveč kulturno. In tako, za malo mračnejše dni - kako točno se pride do te točke, ko se odločiš, da boš na svet spravil osebo (pustimo ob strani nesrečo in neumnost)? Še vedno živim pod vtisom ure biologije iz drugega letnika, ko se je profesorica odločila, da bo nedolžno uro o polprepustni celični membrani zamenjala za slikovito predavanje o širjenju človeške vrste. Pa ne ta zabaven, kako-otroci-nastajajo, del. Ampak tisti, v-porodni-sobi-smo del. Po tem si čisto vsak mesec, ko me moja maternica kaznuje za odločitev nereprodukcije, pred oči prikličem, v mojih srednješolskih krogih že slavno, animacijo spravljanja melone čez slamico. If you know what I mean. Sošolka, ki se prva odloči premagati tole travmatično izkušnjo in jo zamenjati z drugo(!), si bo prislužila občudovanje in pohvale z moje strani. Pa če je še tako zelo nisem marala.

Da ne bo kakšne pomote (po zgoraj prebranem ni zamerljivo, če si me kdo predstavlja kot čarovnico, ki živi za to, da bi pojedla Jankota) - komaj čakam, da se moji prijatelji odločijo za razmnoževanje naše vrste. I'm gonna love shit out of their babies. Jaz bom tista zmešana Tetka, ki ji bodo mame pregledale žepe, preden jo spustijo v hišo. Ampak jaz bom Neumnosti in sladkarije takoalitako skrivala v modrcu.