torek, 12. februar 2013

Kapljičasto


Tole je začelo nastajati na prejšnjo deževno soboto in je imelo namen biti takrat tudi objavljenjo. Za zamudo krivim (nikakor ne lastne lenobe) IzpitnoObdobje in kaj drugega. Mogoče se več o tem bere v prihodnjih zapisih.



Tako, odločila sem se, da bom vsakič, ko ne bom vedela, kako začeti zapis (se pravi vsakič, očitno), pogledala kaj pravi moj skoraj najljubši slovar o dotični temi, samo zato, da se znebim trapaste prazne strani, na katero me je vsakič znova strah začeti pisat. Sorazmerno nepoetično zveneče ''padavine v obliki vodnih kapelj'' in konec izpitno razburljivega (meeh) tedna so poskrbeli za eno izmed bolj mirnih sobot. Skoraj bi lahko bila čisto in samo moja. Samo nekaj ljudi bi bilo potrebno odstraniti in koga drugega pripeljati v meni dosegljiv radij.

V mojem slovarju bi se pod geslom dež znašla podoba temnega popoldneva, ko se mi ni potrebno premaknit popolnoma nikamor, razen mogoče poiskati udobnejši položaj med vsemi blazinami in odejami. Ali edino še poiskati dodaten par štumfov, ker občasno prekrvavitev v najspodnejšem delu okončin odpove. Imeti sobo v zgornjem nadstropju, tik pod streho, omogoča udeležbo v eni izmed boljših naravnih simfonij. In če se Veter odloči prečkati naš konec, obstoj ogromnega borovca na dvorišču  naenkrat  ni več nesmiseln. Popolna slika vključuje tudi kup knjig (mojih, ne študijskih) na dosegu roke. Zavoljo ''izpitnega obdobja'' se jih nisem pritaknila, kar je bila absolutno trapasta odločitev. Najbrž bi imela veliko več od stikanja po domislicah drugih kot pa premlevanja lastnih briljatnih izumov. To je precej naporno, če so nesmisli tvoj vsakodnevni obrok. NAJBRŽ.

V kleti svojih možganov take slike hranim za takrat, ko me na pločniku do kolen zalije kak na živcih bolan voznik, jaz pa še niti slučajno nisem namenjena v smeri proti suhim oblekam. Ali pa kot ti kdo iz preddverja knjižnice ukrade edino marelo, ki si jo v življenju kupil. (Resno no, jaz sem mislila, da se ljudem, ki berejo knjige lahko zaupa? Vem , naivna sem.) Načeloma marele zanikam in sem se njihovi uporabi nekaj časa zavestno upirala. Potem pa sem se nekoč, po nekem izdatnem monsunu, srečala s svojim odsevom. Kako bi rekla ... zavoljo kakokovstnega sodelovanja s frufrujem in maskaro se potrudim in se ob napovedi slabega vremena dodatno otovorim s potencialnim morilskim orožjem. Samomorilskim, glede na to, kak kolosalni štor sem.

Sanja se mi ne več, kaj natančno je hotel biti point tega zapisa izpred več kot enega tedna. Ampak glede na to, da stvari ne maram puščati nedokončanih, se lahko potrudim in naredim zaključek. En sam.
Rada mam dež.

[Tole predvsem zaradi cover arta in ne zato, ker bi bila hipster. Vse zanikam.]

3 komentarji:

  1. Smo ga le dočakali, a ne... (Retoričnih vprašanj se ne zaključuje z vprašajem. To bi moralo biti pravilo!)

    OdgovoriIzbriši
  2. Koga briga point, samo da je objavljeno. :D Jaz za razliko od tebe, večino stvari prej ali slej vržem v kanto za smeti, če jih ne objavim takoj.

    Tudi jaz imam rad dež...



    ...do določene mere.

    OdgovoriIzbriši
  3. @NuckinFuts Pa bi se teh pravil držali? (See what I did there?) (Ooops, and again?)

    @Chemfusion Oh. Najbrž bi res morala omenit, da tudi v meni v prevelikih količinah ni všeč. Poplave pač niso nekaj, kar bi človek želel imeti na dvorišču. Ali kleti. :D

    OdgovoriIzbriši