(dolg) Mimogrede

To, da se soočamo z bednim približkom pomladi, ker je čisto prevroče, da po treh dneh ne bi skurilo trobentic, vemo vsi. To, da pajkice niso hlače, jih ve absolutno premalo. Hinavska sem, ampak tistim s hudo ritjo oprostim. Seveda se pojavi problem, ker ne moremo govoriti o univerzalnem sistemu merjenja dobrega odzadja. Za vzor bi nam lahko bile knjižnice. Knjižnice so mi všeč, tam sta doma red in sistem. Če veš, kje iskati, bo najdeno takoj. Človek bi mislil, da spadam med tiste skrajno organizirane primerke, ki skrbno nadzorujejo še svoj odhod na toaleto. Meh. Ne. Načeloma je moje življenje ena sam velika zmeda, stlačena med vsakodnevne rutine pitja kave, valjanja po postelji in kaj je še tistih drobnih stvari, ki me držijo (bolj ali manj) pri tleh.

Pisalna miza je kot vedno premajhna, sploh zdaj, ko se na njej valja kup nekje na sredi odprtih skript. Ker je moja koncentracija podobna koncentraciji pasjega mladiča. Trudim se, res se trudim, da bi stvari spravila v red. Priznam, lažem. Trudila sem se, preteklik, okej? Imela planerje, opomnike in kar je še podobnih reči. Pa se je obneslo. Za približno tri tedne. Zatakne se nekje med fazo ugotovitve opravka in fazo samega zapisovanja v koledar. Zdaj se pretvarjam, da se še nisem sprijaznila, da sem tisti tip, ki zadeve opravi zadnji trenutek. In ker hočem, da so opravljene več kot dobro, sem pripravljena žrtvovati precej ur spanja. In živcev. In zdrave prehrane. (Zdravega življenja sploh, v bistvu, moja hrbtenica je strašno navdušena nad nadvse primerni položaji, želodec pa je na kofein najbrž že odporen.)

Sicer pa sem najbrž pravkar opisala študentsko življenje? Nimam pojma, kako vse skupaj znese tistim, ki še redno žurajo. Ali/in po možnosti delajo. Res je, da žurov niti približno ne pogrešam, kak pivski večer na mesec mi več kot ustreza, in res je, da mi denarja (zaenkrat) ne primanjkuje. Res pa je, da mi zaradi finančne stabilnosti za vrat konstantno diha višina povprečja ocen.
(Dragica, zmenila si se, da ne jamraš, se spomniš?) [Ne bom, samo konstruktivno bom poskusila razčleniti misli, prav?] Krasno, ne samo, da se pogovarjaš sama sabo, zdaj se ustvarila še nekoga za dialog.
...Ki niti slučajno ni dovolj visoko, da bi mi bilo dovoljeno legitimno pritoževanje, sploh glede na to, kak "sloves" ima fakulteta (da ne rečem krožek), ki jo obiskujem. Ampak bolonja je kurba (Imam pravico govoriti tole po še ne pol leta študija?) in sprotno delo je nekako treba usklajevati z meni ljubimi stvarmi. Rabim samo svoj mir, in rabim najin čas, in rabim videt tistih na prste ene roke preštetih osebkov, ki jim uspe svet osvetliti z njihovega mesta.

Hecno, ravno včeraj sva z Modrooko govorili, kako si vsak izmed nas počasipočasi ustvarja samo svoja življenje. In kako si izberemo ljudi, ki jih imamo namen v življenju obdržati dlje časa, takrat, ko smo še brez ''samostojnih projektov''. Kasneje zmanjka časa, da bi sklepal globlja poznanstva, predvidevam. Ali pa samo jaz spadam v tako vrsto ljudi, kar je še najbolj verjetna razlaga. V srednji šoli šoli imaš šolo in tistih nekaj stvari za dušo. Sedaj smo pa mladi odrasli, treba je gledati drugače, širše, dlje v prihodnost. Sama ne upam predaleč, ker postanem obupno črnogleda. Ker je na žalost vse povezano z denarjem. Zato je treba zdaj, ko smo (kar priznajmo) kot študentje preskrbljeni s precej ugodnostmi, sami poiskati kar največ izkušenj. Kakršnihkoli. Smešno je opazovati mladce še s srednješolsko izkušnjo, da je komu mar za njih. Pri mlajšem bratu opažam, s kako zelo trapasto zastavljenim pristopom že v osnovni šoli mulce prepričajo, da imajo prav. In da jim bom vse prinešeno na pladnju. (Starše bom tem mestu izpustila, ker bi najbrž lahko dobili svoj zapis. Podobno kot ostalih 47 nerazdelanih tem tule.) Tale stigma ''lenih študentov'' sega veliko dlje, ko je videti na prvi pogled. No, na koncu je itak ključna samoiniciativa. (Dečva.) [Kaj?] (Zabluzila si.) [Aj nou. Nehujem.]

Kako tipično. Ne pišem pol meseca, potem pa tale roman. Eh. Pa še zamorjeno je. Nekje v zasnovi je hotelo biti zabavno. Majkemi.