Milostljivi!

Dovolite mi kanček predrznosti; naj bom nocoj jaz prva, ki zaželi blaženo noč. 

Ako bo bratov oproda - osebni sel je ob zadnji polni luni podlegel jetiki - predrzen, mu brez skrbi odščipnite jezik. Moja draga guvernanta bi me oštela, če bi brala o nasilju izpod mojega peresa. (Ampak je ni tukaj. Ha.)

Kakorkoli. Želela sem vam povedati, da je bila današnja ježa nadvse vznemirljiva, sploh takrat ko ste poskušali preskočiti rečico, pa ste samo omočili svojo tazadnjo. Mimogrede, priprave na viteški turnir se RES obrestujejo. Med vsem tistim preklinjanjem ste po plemenitosti spominjali na vašega vranca. Kar ni nikakršen kompliment, glede na to sploh ni čistokrven. Vsaj tako mi ji med srkanjem limoninega sorbeta zatrdila najnovejša prsata pridobitev našega gostitelja. (Ste videli kako lahko svojo zašiljeno bradico nasloni na vso to bohoto? Koga hecam, seveda ste.)

Kaj pa menite o lovu na lose? Zaenkrat še niso blizu izumrtja. Če se strinjate, lahko izgubljanje po goščavi uporabiva kot izgovor, da se izogneva plesnemu večeru in ukradeva nekaj samo nama lastnih uric. 

Trije zaporedni popoldnevi primerjanja čipkastih obrob me bodo pokončali, kuharjev fetiš na limonin koncentrat mi počasi začenja razžirati ustno votlino in premočno zategovanje korzetov priletnih devic resno napada moj skrbno negovani čut za estetiko.

Ko bi vedeli, kako lažji je ta teden zaradi vas! Še nikoli nisem srečala gospoda, ki ne bi privzdigoval obrvi ob damskem jezikanju, ali ki se ne bi prvo minuto pozanimal o njeni doti. Ali dvorni priljubljenosti. Vi pa me hladnokrvno povabite na streljanje z lokom in se nato še dostojanstveno pretvarjate, da vam ni mar, ker sem vas gladko premagala. (Ne, nisem nasedla vašim igralskim sposobnostim, da ste mi zmago prepustili. Nihče ni TAKO dober igralec.)

Presneto, skoraj žal mi je, da madame Kunigunda ne komentira mojega "poskusa lepopisa", morebiti bi jo končno kap. Oooh, tisto njeno nosljanje navsezgodaj zjutraj! Sedaj pa moram končati, Matjažek me bo zatožil bratu, če ne zlezem pod odeje preden ogenj ugasne.

Odgovorite čimprej, da me ne pogoltnejo zublji pričakovanja,

vaša L.

P.S. Za plemenitost vašega konja mi je prav malo mar.

Ljubljanin ampak

Pred kakšnim tednom je moje brskanje po svetovnem smetišč.. pardon, spletišču, kot strela z jasnega prekrižal zapis, ki naj bi med drugim služil "prijazni vzpodbudi", da končno izpolnim nekoč davno dano  obljubo. In ker se je od takrat Zemlja že z vseh strani nastavila Soncu, zapisku pa je sledilo nadaljevanje, sedaj skoraj nimam več izgovorov, da se Lublani postavim v bran. In dlje kot sem razmišljala, bolj jasno sem videla pomanjkljivosti v svoji naivni obrambi. Pobovi argumenti so pač predobri, da bi se lahko kosali z moji kvazi romantičnimi predstavami. Ker ima prav. Ampak jaz se po sedmih letih v mest(ec)u počutim bolj doma kot na naslovu, ki je zapisan na mojih dokumentih. 

Ker ... ker moja Ljubljana je krasna. V moji Ljubljani si sam svoj šef in nihče ne ve, kakšne barve so v vrtcu bile tvoje pajkice. Moja Ljubljana je tako ljubko majhna, da lahko z Gradu skoraj pljuneš v Šiško in hkrati dovolj velika, da se lahko pretvarjaš, da je BTC v resnici v Celovcu. Dovolj majhna, da te ob vztrajnem zahajanju v isti lokal pričaka črna kava in dovolj ogromna, da je v petek taisti prostor nabasan s popolnimi neznanci. Za izgubljanje. In ker v sploh ni pravo mesto, se v resnici nikoli ne moreš izgubiti! (Razen v glavi, ampak pustimo to za kdaj drugič.)

Med betonskimi stolpnicami (ha-ha) se lahko nastavljaš prepihu takrat, ko vetra sploh ni, in se v Tivoliju smejiš racam, ki padajo na ledu. Ko hodiš po ulicah, se pred tabo nariše bizarna mešanice zgodovine arhitekture, ki se ji nekako uspe stlačiti v celoto s premajhnimi okni in obledelimi fasadami. Po Miklošičevi grem lahko še stokrat in bom vsakič našla novo stavbo, nikoli pa ne bom poizkusila vseh burekov. Ker sem svojega najljubšega že našla, v podhodu železniške postaje ga dobim skupaj s tono priliznjenih nasmeškov. 

In galerije in kino Komuna in Kinodvor in Slaščičarna in Kongresni trg v megli. Pa bela tišina, ko zapade prvi sneg. Križanke v jeseni! Poznovečerna vožnja z avtobusom. Nazorjeva, ker je Čopova prepolna. Zgražanje nad prenovljenim delom Opere. Zemljevid ''prosto'' dostopnih toalet v centru (Tromostovje-Nama-Konzorcij-knjižnica). Parki. Ker parki pomenijo gugalnice. In gugalnice se najboljši instant približek letenja.

Jebemti. Rajš bi bla cinik.

 

 

Urške

*Spodnjo besedilo vsebuje posploševanje. Ne vzet osebno, picajzl. (Kot pikolovec in ne kot sramna uš.)

Ko je bila Ljubljana samo še malo večja vas in gospodom s klobuki iz žepov še niso moleli ajfouni, je takratni največji distributer fig - ki, pacek, zagotovo ni imel registriranega popoldanskega espeja - v ravno pravšnje rime skril zgodbo o neki deklini. Deklini, ki ni videla dlje od svojega nosu, na koncu pa, tako kot izločki vseh, ki so kaj veljali, končala v Ljubljanici. Seveda dopuščam možnost, da se je srečno omožila v harem, kjer se je lahko primerjala z ostalimi ukradenimi lepoticami. Ampak tam, kjer Franc zgodbo konča, se za čisto navadne povprečneže šele začne. Vodni vrtinec se je umiril, veter, ki je razkadil težke oblake, pa je zdaj samo še po licih božajoča sapica. Gospodiči potrebujejo še trenutek in kozarček, da ublažijo izgubo žlahtne cvetlice, ljubljanske gospodične pa se nemo spogledajo in še preden je izgubljen naslednji pošvedran čevelj, je na plesišču že nova urška. Ta, ki je, ko so bile sence še krajše, staro prav zaničljivo pogledovala iz druge vrste firbčnežev. Ta, ki bo zdaj postavljala smernice za obrobo podkril; mogoče bo vpeljala ščipanje v lica, do bodo ta bolj pordela; in mladeniči najbrž kmalu sploh opazili ne bodo, da je stara izginila.

No, danes, ko se pleše samo še na zumbi in tečajih svinga, in je povprečna elektronska naprava pametnejša od povprečneža, ki tlači zemljo, se dekleta v duhu volilne pravice za vse zgražamo nad kozmo fotografijami, nosove pa pridno tiščimo v knjige. (In kozarce z najcenejšim izbranim vinom.) Ob koncu dneva pa za sprostitev - to je tak univerzalni izgovor - odpremo socialna omrežja in skupaj s cimro nič kaj po damsko obžalujemo splošni primanjkljaj dostojanstva. Šele po tem ko se strinjata, da je višina ličnic premo sorazmerna s količino kokošjih karakteristik, zajameta sapo in ugotovita, da sta največji kuri vidve. Tiho se obrneta vsaka k svoji kišti in z mislijo na petnajst let izobrazbe trpko vzdihujeta, ko se sprašujeta kako grob smirkov papir uporablja Tjaša, da se bliskavica tako zelo odbija od tiste porcelanaste polti.

In ne glede na to, kako pametne, izobražene in racionalne smo, fino se nam zdi, ko nam naključni neznanec pridrži vrata ali nam mežika mimo vseh frajl na Čopovi. (Čeprav mu je najbrž samo sonce kurilo vidne živce.) Naše emancipirane riti znajo prav veličastno plahutati s trepalnicami, ko je treba na zgornjo polico dvigniti kovček z garderobo zadnjih dveh tednov in pol metra priročniki o samskem življenju; drugič pa reproduktivni organi zadovoljno predejo, ko se tvoj poba prav po telečje zabulji vate. Dekliška nečimrnost pa je taka hecna stvar. Mladci pod sovražnimi pogledi ne bodo zbezljali stran samo takrat, ko dečve ne bo mučil podkožni mozolj na lopatici, suho lasišče ali glivice na podplatih. Ker v resnici je vseeno, kaj si misli cel svet, če se urška počuti debelo.

Kozarci V

Lily

Lase je spela na vratu in s priprtimi očmi premerila svoj odsev. Če je roke sklenila za glavo, se dojki nista zdeli tako utrujeni in trup je bil videti daljši. Tisočkrat se je v mislih zahvalila svojemu predhodniku, da je ogledalo pritrdil v najtemnejši kot spalnice, tako da je zdaj lažje zanikala temne kolobarje pod očmi. Prepih jo je oplazil po hrbtu, bradavičke so ji otrdele in gola je zlezla pod odejo. Nekoč je iz mamine omare izmaknila staro šatuljo, ki jo je sedaj čakala pod posteljo. Iz navade je podrgnila po pokrovu, kot da bi še vedno upala, da bo obrisala prah, ki se je po tolikih letih že zažrl v staro rezbarijo. Zaprtih oči je poskušala šteti vdihe, pa je nekje po tretjem obupala, v ihti odprla pokrov, in izpod kondomov (Hm, kdaj je nazadnje?) izvlekla joint. Jezila se je na Jeremyja, ker ji darilca ni zavil v plastiko, v resnici pa je dobro vedela, da je kriva sama, ker se ji je embalaža zdela čisto preveč pikolovska.

Zavila je z očmi, ko je ugotovila, da je vžigalice pozabila v kuhinji, nato se pa spomnila, da je tam tudi steklenica vina. V spalnico se je vrnila brez kozarca. Pa kaj, saj ni nikjer nikogar. Nemarno je polokala prvih nekaj požirkov iz steklenice in si že tisočič razbijala glavo, kdaj so se ji materina pravila za življenje vžgala nekam globoko v možgansko deblo. Ob dnevih, ko je bil današnji, se ji je zdelo, da jo je njeno moraliziranje žgalo po celotnem krvožilnem sistemu. In tako je sedaj kljubovalno strmela v malo leseno škatlo - edino stvar, ki jo je obdržala od doma - ter počasi vdihovala opojni dim. Čakala je, da jo preplavi siva mehkoba, vendar je trajalo dlje kot ponavadi. Preklela je preluftano robo. In preklela je sebe, ker je po tem, ko je že dve leti živela od lastnih prihodkov, droge in kontracepcijo še vedno skrivala med spodnjim perilom. (In kaj res imajo dekleta z valjanjem svojih skrivnosti med modrci in dokolenkami? Mogoče gre za tisti zadnji, lažni občutek intime, preden ji moški sleče hlačke, oba pa dobro vesta, kaj ga čaka pod njimi.)

Prepih je dim odvlekel nad mesto, ona pa je potočila eno samo solzico. Kraljica patetike. Ker se ji zdijo na smrt zatrapani moški blazno romantični, ženske v podobnem stanju pa navadne kure. Ker je Prevert njen najljubši pesnik zaradi ene same pesmi, ostale se ji zdijo preveč prisiljene. Ker med petkovim pijančevanjem grizlja korenčke, da vsaj malo utiša slabo vest odraščajoče ženske. Ker se ji boks zdi zabaven. Ker je nazadnje seksala pred enim letom. Ker Prousta bere, da lažje zaspi. Ker je zaspala, preden si je sploh pridrgnila orgazem.

Pogojnik

prijela bi ga pod roko in ga odpeljala v mesto

mu pustila, da mi kupi čaj

in ga prepričala, da je kostanj življenjsko pomemben

na ploščadi med stolpnicama bi stala na prepihu

in ker lepopis ni njegova vrlina

bi se cankarju smejala v brk

v ritmu hlapčevstva časa bi topotala po listju

se muzala kosmatim šapam štirinozcev

in klenim starčkom, ki so močnejši od krhkih kosti

bil bi moje ravnotežje

ko bi se spotikala čez lastne korake

ker glej! veje v vetru, golobov kakec, Čolnarna!

ko bi le lahko njegov razgled na parkiršče

in mojega na stari hrast

zamenjala za sinhron utrip src

 

Šov

Dragi vsi trije bralci in bralke,

lepo pozdravljeni v Sobotnem večeru z Limono. Potopljeni v rahlo samopomilovanje se bomo nocoj sprehodili po glavni prometni vpadnici Limonine glave. Vremenske razmere niso naklonjene starim brisalcem, še manj tistim, ki dežnike puščajo v naključnih restavracijah. Pa ne brisalci. Uporabniki marel. In naj vas obilica odcepov ne zmede, kaj šele premami. Kaj hitro se namreč zgodi, da se izgubite v lužah pred kratkim na novo pridobljenega cinizma. Nikoli več ne boste srečni. In vsak dan ste bližje smrti. Samo povem.

 

Med tem ko (bolj ali manj kvalitetno) umirate, se velikokrat zgodi, da hočete v preostanek svojega časa stlačiti kup stvari, za katere ste prepričani, da so nujne za vaš obstoj. Ne skrbite,  ko boste umrli to ne bo več pomembno. Če boste imeli otroke, vas bodo preklinjali zaradi dolgov, ki ste jim jih zapustili, sicer pa lahko na hitro predvidimo, da vas bodo mrtve našli v lastnem urinu z prežvečenim ušesom, ker mačke že tri dni nihče ni nahranil. No, preden popolnoma zamorim vzdušje - naj se vrnem nazaj usklajevanje obveznosti. Kupiti najdražji rokovnik na slovenskem trgu sploh ni zagotovilo, da bo dan uspelo peljati po vnaprej začrtanih tirnicah. Vse skupaj bo še najbolj podobno Slovenskim železnicam. In njihovim zamudam.

Ampak včasih - včasih pa se pripeti, da dopoldne kljub nemogočemu jutru (ki je bil v bistvu še noč) steče gladko in po vseh (ne)napisanih pravil. Ko se to zgodi ... ne dovolite se prepustiti, ker sprostitev je smrt! Sprostitev lahko pomeni izdajo ravnotežja in skorajšnji padec na moker asfalt. Mogoče boste imeli srečo (ki je itak samo družbeni konstrukt) in sem vam bo s papirnatimi balerinkami uspelo vkopati tako zelo, da boste pete čutili nekje pri mednožju. Aja, v rokah pa ste imeli vrečo s praznimi steklenicami. Zelo tanko vrečo z zelo veliko steklenicami. Aja, pa ravno cesto ste prečkali. Aja, pa dežuje, ne tega pozabit.

Sredi dneva boste zapakirani na avtobusu izpolnjevali tisto trapasto potrebo po varnosti in ugotovili, da dnevni dvig vaše samozavesti pripada kričečemu ekranu, ki mu v mislih prav predrzno odgovarjate, ko vas vpraša "Ali ste vedeli to najbolj splošno dejstvo, ki je jasno vsakemu, ki ni popoln bebec?". In ste tam, rahlo zadovoljni s sabo, ker ste kupili cajtng, nato pa se vrnete domov, zažgete špinačo in se spomnite, da živite z nekom, ki je nekje med vzporednim študijem mimogrede ustvaril lastno črkovno vrsto. Nekje pri trinajstih je bila vaša najljubša pisava komiksans. Obupno povprečni ste. Ampak hej, pred smrtjo smo pa vsi enaki. : )

Pa lepo sanjajte. Ker jutri boste najbrž na(za)jebali.

 

Največja sestavljanka

Bila sem še mladič, ko je moj vrhunec preživljanja časa predstavljajo zlaganje pisanih koščkov v smiselno celoto. Imela sem kup sestavljank in goro nenapisanih pravil, ki so bila moj sveti algoritem. Najprej vse koščke obrneš na pravo stran, jih razvrstiš na kupčke po podobnosti barv, nato pa se lotiš sestavljanja. Krstna uprizoritev je vedno pripadla glavnemu motivu, ki so mu počasi sledili kosi ozadja in šele na koncu okvir slike. Prepričana, da so moja pravila hkrati tudi pravila univerzuma, sem bila bolj kot ne pretresena, ko sem sestrično nekoč zalotila, da je najprej sestavila okvir. Trmasta in prepričana v svoj prav, sem srečanje zaključila s plezanjem čez sosedovo ograjo, da bi se po najkrajši pot čim prej vrnila domov. Ker doma si sam svoj šef in doma igraš po svojih pravilih.

Danes sestavljank ne maram več. Z najvišje police se mi zahrbtno posmehuje rojstnodnevno darilo, ki ga je M. lani prav hinavsko zavila v te-pa-morš-sestavit-ker-so-darilo papir, jaz pa skomignem z rameni, vsakič ko zagledam škatlo. Zakaj velika opustitev mozaičnega športa? Ne bi vedela, z lahkoto pa potegnem vzporednice med puzzli in svojim poskusom življenja. Koščkom kar naenkrat lahko sam pripišeš pomembnost - tisti z osrednjo podobo so večji, velikokrat se premikajo težje. Zato so pa nekateri drugi majhni in sladki in skoraj lepljivi. In hecno, kot da bi že nekoč davno vedela, da življenje nima okvirja. Vsaj ne takega, ki bi dokončno zamejil sestavljanko. Na rojstnem listu ni podatka o dimenzijah življenja. Nekaterim bi se to zdelo vznemirljivo, mene večino časa straši. Kako veš, da ne potrebuješ še malo neba, ali da nisi zabredel že pregloboko? Pač probaš, ane.

Verjamem, da je sestavljanje individualni šport. Če imaš srečo, najdeš koga, ki ti pomaga koščke obrniti na pravo stran in te nato pusti samega. Da jim najdeš pravo mesto v sliki svojega sveta. Ti mu pomoč vrneš in mogoče ugotovita, da se del vajinih koščkov ujema. In če ne, imaš še vedno podobo, ki je samo tvoja.