Jutranja

Nikoli mi ne bo jasno, kako lahko na dveh kvadratnih metrih (oziroma koliko jih že premore študentska soba) izgubiš copat. Viham nos in hkrati z zadovoljstvom besno udarjam po tipkah. Nocoj sem lahko glasna, cimre ni. So hardcore. 

Ura je nemogoča, jaz pa sem se komaj pred štirimi urami zares zbudila. Moj večni problem, ki posledice kaže zjutraj, ko se je treba začet soočat s svetom. Zanikam jutra. Preziram, ko me skušajo prepričat v lepoto sončnih vzhodov, v roso na travi, ali v celo kakšne, malo bolj poetične, nove začetke. [Da takoj razčistim - novih začetkov NI. So samo nadaljevanja.] Prebujanje je težko, vstajanje iz mehkega (in varnega) sveta boleče. To zadnje mi je uspelo omiliti z mojo najboljšo pogruntavščino ever (yeah, my life is kinda sad) - zvečer skuhaš kavo in lonec nastaviš ob posteljo, da potem lahko zjutraj goltaš ledeno tekočino in tolažiš zverinico, ki prebiva nekje za čelom, da je dobila prvo dozo kofeina, preden je sploh zares odprla oči. Modrooka je rekla, da sem utrgana in da bom umrla, ampak to takoalitako ni nič novega. Da nisem čisto pri pravi, meni tudi Cimra 1, ki nikakor ne more razumeti, zakaj vstajam navsezgodaj, če imam do predavanj vsaj še tri ure. Točno zato, da pridem k sebi. Se kar vidim, kako vstanem pol ure pred začetkom faksa, in nato z bebavim pogledom in polomljenih misli poskušam prisilit vsaj telo, da sodeluje z mano, če že moj duh plava po ljubljanski kanalizaciji. 

In ko sem že pri cimrah: v začetku prejšnjega tedna sem pri odpiranju vrat v apartma podrla nekaj, za kar sem očitno mesec in pol verjela, da je čisto soliden koš. Natančnejši pregled po prostoru pa je razkril, da je Cimra 2 odkrila svoje novo poslanstvo. Namreč rešit svet. Začenši z ločevanjem odpadkov. Kar se mi je sprva zdelo čisto fino, dokler nisem odkrila, da to pomeni približno šest različnih košev in vreč in košar in škatel. Okej, pretiravam. Sem se poskušala natančno priučiti sistema, ampak po tem ko je na vratih moje sobe stala z blazinico 'bombažne' vatke v roki in se spraševala, če jo lahko kljub temu, da na embalaži piše, da je iz 50% nečesa nenaravnega, vrže med biološke odpadke in da če mislim, da je ''ful preveč izguba cajta, da bi ločevala bombažni del od plastičnega'' na palčkah za čistit ušesa, je nisem mogla več jemati resno. Pač. Mam ene svojo pragove. Priznavam; velikokrat so precej nizki.

Najdla copat za epilog. Baraba se je utaboril na radiatorju. Seveda ne pod njim, tam je mesto, kjer je pričakovano, da se bo nahajal.