Seveda. Le kdaj je čas primernejši za pisarjanje kot takrat, ko naj bi bo svojem bednem poskusu (predvsem zelo fiktivnega) urnika tiščala nos v kup sumljivo dolgočasnih besedil in poskušala memorizirati cel kup komunikoloških pojmov, ki naj bi mi prišli prav na bližajočem se kolokviju. In samo tam. Za ponazoritev kako zelo pomanjkljiva je moja koncentracija - malo prejle sem se ob ugasnjenem računalniku IN telefonu(!) zalotila, da bi ob preučevanju zadnjega omenjenega objekta in njega prask lahko spisala krajšo monografijo. Zaključek: problem 'motečih' dejavnikov je nadvladal Veliki problem izginule Motivacije. Učit se pač ne znam. Ne zares. Tole je po hitrem postopku treba popravit, če nameravam še naprej poležavat na mesečnem prilivu državnega dnarja, ki za svojo prisotnost zahteva določeno povprečje. Bruh.
Če sem že pri perečih temah izobraževanja: po skoraj treh (šit) mesecih preživetih v, zame popolnoma, novem sistemu in hramu znanja, se mi še zmeraj ni uspelo uspešno povezati s fakultetnim brezžičnim omrežjem, sem pa do potankosti naštudirala zamudne prihode posameznih predavateljev, da se lahko pojavim pred predavalnico v zadnjem trenutku in se tako izognem nerodnim socialnim situacijam. Na začetku sem se še nekaj malega 'trudila' z navezovanjem stikov, ampak ker sem v tem obupno počasna, so se do poskusa moje popolne prilagoditve na okolje že izoblikovale takorekoč neprebojne grupice. I can be really good at small talks. Čisto zares. Samo kaj, ko mi v večini primerov ne prinesejo želenega odziva ali, še manj, zadovoljstva.
Protestno se ne bom udeležila naslednjega predavanja iz angleščine. Če je že tista skripta dejansko zastavljena zelozelo vredu (beri vsebuje teme, ki so več kot uporabne v našem fahu), so pa predavanja en živ obup. [Bojda naj bi se Mrs Profesorjeva že pred mesecem upokojila, ampak je vse skupaj splavalo po vodi. Zdaj pa za katedrom bogu krade čas, ali kako že pravijo.] Namesto da nam bi odpredavala svoje, nam po osnovnošolsko naloži reševanje nalog, ki jih po možnosti sploh nikoli ne pregledamo. In kaj naj zdaj jaz, ugibam, če sem pravilno postavila vejico. IN ČE ŠE KDAJ OD KOGA SLIŠIM, DA JE 'VEJIČARSTVO' ANGLEŠČINE POPOLNOMA LOGIČNO, GA BOM IZSLEDILA IN BRCNILA V TAZADNJO. Pa analogiji 'če imaš glagol, potrebuješ vejico' je z večalimanj obrazložitvenimi členi popolnoma logično postavljanje nekončnih ločil v slovenščini. Pika.
Čustveni pretres tega tedna se je začel že navsezgodaj v ponedeljek, ko sem na vrhu glave odkrila siv las. Siv. Las. Seveda takoj izpuljen kot dokazno gradivo v škatlici za očala trenutno čaka, da ga pokažem nejevernim tomažem, ki verjamejo v lase brez pigmenta, igro svetlobe in podobne neumnosti, ki naj bi zanikale staranje. Presneto, mislila sem, da imam pred sabo vsaj še dve dobri leti. Očitno se mi je, dodobra pretreseni od šoka, zato v torek zazdelo primerno, da se odpravim v Nakupovalno središče ljubljansko. To skrajno trapasto odločitev je najbolje pripisati trenutni neprištevnosti - kdo pri zdravi pameti pa se še posluži javnega prometa med prometno konico, ko pa je že pred več dnevi opravil obvezne božične nakupe; manjka mu zgolj kak grd zlatordeč zavijalni papir. Pričakovano seveda ne bi kupila ničesar, če ne bi zmagala ihtava trma, da je treba opravičiti grozljivih 53 smrdečih in sardinastih minut preživetih v ropotajoči kišti. Sem si pa privoščila pol urce v zgornjem nadstropju tavelikega BigBanga. Nisem prepričana, če se tja hodim navduševat nad sodobno tehnologijo ali pa mi je po tihem všeč, da se včasih zanalašč počutim neumno. Ker za tričert stvari tam gor ne vem, za kaj se uporabljajo. (Res je tudi, da sem nucala kupit miš za moje leptopovsko ropotalo.) In kljub temu, da sem doživela manjši orgazem, ko sem v roke prvič prijela škatlco, je čarovnija očitno delovala samo v popolnoma črni barvi. Tisi beli, sicer prepoznavno eplov, okvir dizajnu ne koristi preveč, mene je celo minila želja do posedovanja tele igračke.
(Razmišljam, da bi tale zapis razdelila na dva dela. Neeee, naj mi bo v opomin, kako zelo se ne znam spravit k študiju.)
Neskončni torek se je zaključil na klopi na robu Lublane s pogledom na gradbišče(?) zraven Stožic. How romantic is that. Pod dvema dekama (Rada bi se zahvalila vsem skrbnim Očetom sveta, ki skrbijo, da so prtljažniki avtomobilov vedno opremljeni z nujno - pa tudi ne tako zelo nujno - opremo, ki največkrat pride prav njihovemu brezglavemu podmladku predvsem ženskega spola) sem se tiščala skupaj z Mandarinco, Mačko in termovko čaja. Med kroženjem opojnega kadečega se zvitka bi se dalo slišati nekaj takega:
Tale konec sveta bi mi prišel zelo prav.
Protestno se ne bom udeležila naslednjega predavanja iz angleščine. Če je že tista skripta dejansko zastavljena zelozelo vredu (beri vsebuje teme, ki so več kot uporabne v našem fahu), so pa predavanja en živ obup. [Bojda naj bi se Mrs Profesorjeva že pred mesecem upokojila, ampak je vse skupaj splavalo po vodi. Zdaj pa za katedrom bogu krade čas, ali kako že pravijo.] Namesto da nam bi odpredavala svoje, nam po osnovnošolsko naloži reševanje nalog, ki jih po možnosti sploh nikoli ne pregledamo. In kaj naj zdaj jaz, ugibam, če sem pravilno postavila vejico. IN ČE ŠE KDAJ OD KOGA SLIŠIM, DA JE 'VEJIČARSTVO' ANGLEŠČINE POPOLNOMA LOGIČNO, GA BOM IZSLEDILA IN BRCNILA V TAZADNJO. Pa analogiji 'če imaš glagol, potrebuješ vejico' je z večalimanj obrazložitvenimi členi popolnoma logično postavljanje nekončnih ločil v slovenščini. Pika.
Čustveni pretres tega tedna se je začel že navsezgodaj v ponedeljek, ko sem na vrhu glave odkrila siv las. Siv. Las. Seveda takoj izpuljen kot dokazno gradivo v škatlici za očala trenutno čaka, da ga pokažem nejevernim tomažem, ki verjamejo v lase brez pigmenta, igro svetlobe in podobne neumnosti, ki naj bi zanikale staranje. Presneto, mislila sem, da imam pred sabo vsaj še dve dobri leti. Očitno se mi je, dodobra pretreseni od šoka, zato v torek zazdelo primerno, da se odpravim v Nakupovalno središče ljubljansko. To skrajno trapasto odločitev je najbolje pripisati trenutni neprištevnosti - kdo pri zdravi pameti pa se še posluži javnega prometa med prometno konico, ko pa je že pred več dnevi opravil obvezne božične nakupe; manjka mu zgolj kak grd zlatordeč zavijalni papir. Pričakovano seveda ne bi kupila ničesar, če ne bi zmagala ihtava trma, da je treba opravičiti grozljivih 53 smrdečih in sardinastih minut preživetih v ropotajoči kišti. Sem si pa privoščila pol urce v zgornjem nadstropju tavelikega BigBanga. Nisem prepričana, če se tja hodim navduševat nad sodobno tehnologijo ali pa mi je po tihem všeč, da se včasih zanalašč počutim neumno. Ker za tričert stvari tam gor ne vem, za kaj se uporabljajo. (Res je tudi, da sem nucala kupit miš za moje leptopovsko ropotalo.) In kljub temu, da sem doživela manjši orgazem, ko sem v roke prvič prijela škatlco, je čarovnija očitno delovala samo v popolnoma črni barvi. Tisi beli, sicer prepoznavno eplov, okvir dizajnu ne koristi preveč, mene je celo minila želja do posedovanja tele igračke.
(Razmišljam, da bi tale zapis razdelila na dva dela. Neeee, naj mi bo v opomin, kako zelo se ne znam spravit k študiju.)
Neskončni torek se je zaključil na klopi na robu Lublane s pogledom na gradbišče(?) zraven Stožic. How romantic is that. Pod dvema dekama (Rada bi se zahvalila vsem skrbnim Očetom sveta, ki skrbijo, da so prtljažniki avtomobilov vedno opremljeni z nujno - pa tudi ne tako zelo nujno - opremo, ki največkrat pride prav njihovemu brezglavemu podmladku predvsem ženskega spola) sem se tiščala skupaj z Mandarinco, Mačko in termovko čaja. Med kroženjem opojnega kadečega se zvitka bi se dalo slišati nekaj takega:
Jaz: "Govorila sem z nekom, ki se mi ne zdi neumen."
Mačka: "Seksala bi."
Mandarinca: "Danes sem E.-ja (njen profesor, op.a.) čakala dve uri, da se je prikazal. Dve uri!"
In:
Jaz: "Končno sem si zrihtala telefonsko od vsaj ene cimre."
Mačka: "A misliš, da bi blo ful narobe, če bi Jana (njen, od predkratkim, bivši, op.a.) poklicala sam zato, da bi se dala dol?"
Mandarinca: "In pol mi je narisal samo eno piko in dve črti - to bi lahko tud sama nardila!"
Klasika. Sestankovanje se zaradi dejavnikov v oblika mraza, praznih želodcev in podobnih ni zavleklo tako kot ponavadi. Sreda ali ne-maram-presenečenj. Res. Tole spreminjanje planov pet minut prej; ni preveč po mojem okusu. V bistvu sploh ni. Ne znam si predstavljat, da bi na mojem urniku bile pomembne zadeve, ne pa da sem tako mogla prestavljati druženje z internetom in posteljo (lahko pa predpostavim, pa je pomembnost relativna in mam mir). Sem pa nad Paradajza iztulila večino tedenskih travm, kar je preživel, ne da bi trenil z očesom. Ali da bi sploh karkoli komentiral. [+ Resno se moram začeti spraševati o možnih psihopatskih karakteristikah v profilu svojih prijateljev.] Presneto, tale teden po socialnem udejstvovanju na veliko izstopa iz povprečja, če mu dodamo še ponedeljkov obisk pri Zverinici, včerajšnji destruktivni pohod po Centru z Modrooko in ... hm - Cimra 1 se je odločila, da bo pripravila palačinke night (? ali kakorkoli že) , znano tudi kot bonding with roommates, čemur se niti nisem poskušala izognit, ker ... no, palačinke. : ) Skoraj uživala sem. Blah, skrajni čas je, da se za trenutek vrnem na domače planjave, da mi božična praznovanja na novo zamerijo svet.
V osnovi tole niti slučajno ni imelo namena biti tako zelo kronološkodnevniško. Pa dobro. Malo za ogrevanje in vajo.
V osnovi tole niti slučajno ni imelo namena biti tako zelo kronološkodnevniško. Pa dobro. Malo za ogrevanje in vajo.
Tudi po večletni (deloma neuspešni) praksi se k učenju ne spraviš nič lažje kot na začetku.
OdgovoriIzbrišiVejice so pa logične samo v slovenščini, nikjer drugje. :)