četrtek, 18. julij 2013

Limonin dnevnik ali Hitri apdejt

 Kot ponavadi je tole začelo nastajati nekaj dni pred dejansko objavo, but here it goes ...

Rojstvo luninega prva krajca bo v bitki za svetlobno prevlado prav nemarno podleglo zloveščemu žarenju ulične svetilke. Tako kot je danes uspelo zmagati tistemu kamenčku, ki je med koleščki rolerjev zahteval mojo pozornost. Nemudoma in na tleh. Sva se pozdravila z asfaltom kot dva stara kamerada. Jaz sem mu pljunila v obraz, on pa mi je pustil krvave spominke na kolenu/komolcu/dlani. Ja, sem imela ščitnike. In ne, ne pomagajo, če si po defaultu kolosalni štor.

Pomagajo pa živci. Jekleni. Sploh če po desetih mesecih skrajno neredne vožnje z avtomobilom pozabiš, kako raznoliki (to nikakor ni kompliment) primerki se znajdejo za volanom. In na kolesu. In peš. Sploh ti slednji so velikokrat najbolj nevarni sami sebi. Priznam, sama nisem nikakršen vozniški biser. Noga se prepogosto zdi predolgo prilepljena na stopalko hitrosti, večkrat pri polni zavesti spregledam rumeno, še raje pa spregledam kakšnega naduteža, ki prav bahavo nastavlja nogo na cestišče, pljunek stran od prehoda za pešce. Ampak ko pa pridemo do uporabe smernikov (strašna beseda!) sem pa dosledna. Sploh v krožiščih, ki so očitno še vedno prevelik zalogaj za ... želela bi reči ''za starejše'', ampak ne morem. Pa bom s temle zaključila, ker si cestni pripetljaji zaslužijo čisto svoj zapis. Bo že prišel dan, ko me bo kaj razbesnelo dovolj, kar čohanje naključnih kosmatincev (ne, to niso kosmati Dalmatinci) ne bi moglo pomiriti.

Z zgornjim odstavkom sem malček (pa ne majhen otrok) zašla z začrtane poti, ki naj bi osnovi pojasnila dogajanje zadnjega meseca in pol, ko sem tako zelo kvalitetno zanemarjala internetno onesnaževanje. Krivdo bom po liniji najmanjšega odpora zvalila na izpitno obdobje, ki je z enim samim padlim borcem uspešno končano. Če ga bom oživljala jeseni ali šele naslednje leto - ne vem, dejstvo pa je, določenega predsednika določene stranke maram še malo manj kot vse ostale. Prvič v življenju ob koncu šolskega/študijskega leta nisem rabila v celoti izprazniti ljubljanske sobe in ... na to se lahko navadim. Brez problema.

Bo malo težje privajanje na domači trušč, ki je grozljivo drugačen od študentskega. Vrstnike ignoriraš; no, roditelje sicer tudi, vendar posledice niso preveč okusne. Da so Mati učiteljica in imajo dopust takrat kot imam jaz počitnice, je ena izmed travm otroštva, ki je očitno ne bom nikoli prebolela. Mulc, ki ga trenutno razganja kot slabe pasje bombice, pa tudi ne. In ker je mami doma, to pomeni, da je naša hiša eno veliko pribežališče za vse bratrance in sestrične vse do 16. kolena, ki imajo to (ne)srečo, da njihovi starši čez poletje delajo. Naši so morje tokrat splanirali za začetek počitnic, tako da je moj teden miru že porabljen.

In če sem že pri tem - tihotapljenje Poba je bilo srednje do pretežno uspešno; trčili smo v "samo" enega sorodnika. Zakaj narekovaji? Ker je bil ta sorodnik moja babica, ki je kar naenkrat začutila neznansko potrebo, da mi dela reklamo. "Pa kuhat zna, veš." Kar je bilo v bistvu precej na mestu, glede na to, da sem ga tri dni prehranjevala z gostilniškimi ostanki. Saj res! Kot že omenjeno, sem spoznala še enega s Pobovega seznama, ki ga bom (upam) kmalu lahko zaključila (spoznavanje, namreč. Za vse izgubljene. Pa ne v duhu, zgolj v temle sestavku.). 

Sicer pa hranim in crkljam mlado mače, čigar najljubše razvedrilo je še do pred kratkim bil gumb na elastiki. sedaj pa preganja sosedove purane in kunce. Brez heca. Mala zverina je. Mamine rože sem utopila, maline požremo sproti, domačega paradajza pa še ni.

6 komentarjev:

  1. Ne vem kaj je slabše, da naletiš na mami ali na babi. Pomojem babi, te majo vedno vse preveč za povedat.

    O lej k sm na seznamu. In to zadnji. Ne vem a naj vzamem to kot dobro ali slabo :mrgreen:

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Hm, meni se mati še zmeraj zdijo grozljivejša možnost.

      Če rečem, da je tako po čistem naključju, boš najbrž začel jamrat, da v njih ne verjameš. Torej - kdor se zadnji smeje, se najslajše smeje? (Ni najbolj primerno, je pa najbližje od pregovorov.) :D

      Izbriši